(INTERVJU) Gregor Vertačnik: Slovenija se bo še segrevala, a ne vrzimo puške v koruzo, češ da je za vse ukrepe prepozno

Kaj se je dogajalo zadnji teden? Šlo je za nenavaden vremenski vzorec, drugačen od deževij, kot smo jih denimo vajeni v jesenskih obdobjih, ko smo na poplavno dogajanje bolj pripravljeni.

"Imeli smo mešanico poletnega in jesenskega tipa padavin. Začelo se je poletno z nevihtami predvsem 3. avgusta in dopoldan 4. avgusta. Potem se je ozračje zelo ohladilo, vremenska fronta pa je napredovala tako, da močnejših nalivov ni bilo več, so bile pa obilne padavine ob vremenski fronti ter ciklonu, ki nas je prešel 5. avgusta. Petega avgusta so padavine prešle, k sreči v nedeljo ni bilo večjih nalivov na območjih, ki so bila najbolj prizadeta.

Vremenska situacija, ki je pripeljala do teh ekstremnih poplav, je bila zelo nenavadna za začetek avgusta, namreč nad zahodnim delom Evrope je bila takrat izrazita višinska dolina s hladnim zrakom, kakršne imamo običajno ob deževjih v jeseni ali ob obilnih padavinah pozimi. Ta višinska dolina je črpala zelo topel in vlažen zrak iznad Sredozemlja nad naše kraje. Zaradi tega močnega jugozahodnega vetra, ki je pihal 3. in večino 4. avgusta, so se v nestabilnem ozračju izločale padavine zlasti na alpsko-dinarski pregradi, na žalost pa so te padavine vztrajale precej časa na istem mestu, tako da smo imeli izrazite padavinske pasove, od teh je bil najbolj izrazit pas v noči s 3. na 4. avgust. Ta je povzročil glavnino poplav in je segal od območja Idrije, preko doline Poljanske Sore, osrednjega dela Ljubljanske kotline, Kamniško-Savinjskih Alp in naprej čez gornjo Savinjsko dolino do Koroške. V tem območju je v šestih urah padlo od 150 do 200 milimetrov dežja, kar so bile večinoma rekordne vrednosti, marsikje večje kot v poplavah leta 2007, ko smo imeli podoben dogodek, le da takrat ta os padavin ni šla od jugozahoda proti severovzhodu."

In vse to padavinsko breme je padlo na že tako namočena tla.

"Najbolj problematično je, da se je v nekaj urah nabrala izredno velika količina padavin, ki se je potem stekala v hudourniške reke in povzročila poplavo. Dodatna smola je bila, da so bila zdaj tla veliko bolj namočena kot ob poplavah 18. septembra 2007, namreč julij je bil eden najbolj namočenih v zgodovini meritev. Zlasti v savinjsko-koroškem predelu, kjer je bil tudi junij zelo moker. In pred tem še maj. Marsikje na teh območjih je letos v dobrih sedmih mesecih padlo precej več padavin kot lani v celem letu in ponekod je v teh dobrih sedmih mesecih padlo precej več padavin, kot jih po navadi pade v celem letu. Ob normalno namočenih jeseni in decembru bi lahko imeli enega najbolj namočenih let doslej, je pa velika verjetnost, da bo to ponekod najbolj namočeno leto v zadnjih 100 letih. Te velike posledice poplav so torej ponesrečen splet okoliščin - vremenska situacija je bila zelo netipična za poletje, imeli smo nalive, ki so zelo dolgo vztrajali na istem območju, pa še veliko predhodno namočenost.

Pravzaprav - ko vidimo padavinske podatke, se ne moremo čuditi nad katastrofo, ki se je zgodila."

Torej že lahko rečemo, da so bile to najhujše poplave v Sloveniji doslej.

"Po škodi so bile to zagotovo najhujše poplave v zgodovini. Ne samo zaradi intenzivnosti na določenih območjih, ampak je tudi sam obseg teh poplav nenavadno velik. Običajno je prizadeto posamezno porečje, recimo Savinja ali zgornja Sava, medtem ko je bila zdaj prizadeta kar dobra tretjina Slovenije, ker je v eni tretjini Slovenije padlo v enem dnevu padavin za cel avgust ali še več."

Imeli pa smo še pred poplavami druge ekstremne dogodke, veter, neurja, točo, celo tornado. Imamo leto ekstremov?

"To poletje je pravo nasprotje lanskemu, ki se ga najbolj spomnimo po požaru na Krasu, hudi vročini in dolgotrajni suši. Letos pa ravno obratno - imamo eno najbolj mokrih poletij v zgodovini meritev, verjetno bo na koncu celo nadpovprečno toplo, kar je zelo zanimivo, glede na namočenost je to praktično unikum v zgodovini meritev. To, kar smo imeli julija, je bilo prav tako posledica dolgotrajnosti vremenske situacije, in sicer - nad južnim delom Evrope je bil zelo dolg vročinski val, Sredozemsko morje se je zelo segrelo in že prej je bilo zelo toplo. Nad severnim delom Evrope pa je bilo večinoma zmerno toplo ali celo nekoliko hladnejše vreme, kot je običajno. Med tema dvema območjema z zelo različno temperaturo je pihal v višinah močan zahodni veter in naši kraji so bili polovico julija v območju tega močnega vetra, kjer so se spodaj menjala obdobja nekoliko toplejše in nekoliko hladnejše zračne mase. Večinoma smo bili v Sloveniji na topli strani, v območju vlažnega jugozahodnika. Ta dolgotrajnost situacije, ki je bila za nastajanje neviht v Alpah in nad našimi kraji ter naprej na Balkanu zelo ugodna (za ljudi pa neugodna), je prinesla ta številna neurja. Imeli smo za poletje neznačilno dolgo vremensko situacijo, ko smo imeli hkrati veliko nestabilnost ozračja in močno striženje vetra z višino. Oboje skupaj je zelo ugodno za nastanek močnejših neviht, predvsem dveh vrst: to so bili nevihtni pasovi, ki so prehajali Slovenijo z zahoda proti vzhodu in so povzročali vetrolome, denimo v dolini Radovne in marsikje drugod, zlasti v severnem delu Slovenije, ter superceličnih neviht, ki jih običajno spremljata debela toča in močni sunki vetra, medtem ko zaradi hitrega potovanja nalivi niso bili prav izdatni. S hudourniškimi poplavami in meteornimi vodami po večini niti ni bilo velikih problemov. Večinoma je šlo za škodo zaradi vetra in toče, ki je bila kar nekajkrat zelo debela.

Prvega avgusta nevihtna situacija niti ni bila videti zelo nevarno, vendar pa je bila dovolj ugodna za nastanek močne nevihte nad Ilirsko Bistrico in okolico. No, ta nevihta je spustila tudi tornado, ki je trajal nekaj minut in je šel čez poseljeno območje. V Kosezah je šel rob tornada čez meteorološko postajo, kjer je postaja izmerila sunek 107 kilometrov na uro in to z južne smeri, ker je praktično dokaz, da je šel tam mimo tornado. V splošnem so bili takrat najmočnejši sunki vetra po Sloveniji namreč z zahodne in severne smeri. Tornadi v Sloveniji niso tako redek pojav, kot bi rekli na prvi pogled, vendar večine ne zaznamo, ker so bodisi na neposeljenem območju bodisi se dogajajo v nočnem času, ko jih ne moremo zaznati, ali pa so za padavinsko zaveso, tako da jih neposredno ne moremo videti. Redko zadenejo naseljena območja, se pa vsakih nekaj desetletij zgodi, da kakšen povzroči tudi večjo gmotno škodo. Najbolj znan tornado je bil 23. avgusta leta 1986, potoval je čez Staro Vrhniko in jug Barja približno do Tomišlja. Na svoji poti je naredil veliko gmotno škodo in je bil še močnejši od tega pri Ilirski Bistrici. Pred tem tornadom praktično nismo imeli posnetka značilne oblike tornada z oblačnim lijakom, ki sega iz oblaka do tal. Sedaj smo imeli posnetke iz neposredne bližine. Ne samo tega, kako divja ta zračni vrtinec, ampak tudi, kako prenaša dele streh in druge predmete - to je bilo najbližje temu, kar lahko recimo vidimo v ameriških filmih. K sreči pa ta tornado ni bil prav posebno močan. Čeprav je bilo to za naše razmere izredno, pa tak tornado denimo za ameriške razmere ni nič izrednega, takih je tam na stotine letno."

Že dolgo imamo projekcije podnebnih modelov in vedeli smo, da nas ekstremi čakajo, čeprav si nihče ni predstavljal, kako huda in kruta je resničnost podnebnih sprememb. Dolgo posamičnih dogodkov nismo povezovali ali pa smo jih stežka povezovali s podnebnimi spremembami, ampak zdaj verjetno dvoma več ni. Temeljni razlog za nedavne dogodke - izredno ogretje Sredozemskega morja - je že ena od posledic podnebnih sprememb.

"Konec julija je bila površina Sredozemskega morja res rekordno topla. V povprečju je dosegla 29 stopinj Celzija in je celo presegla rekord iz avgusta 2003, kar je še toliko bolj pomenljivo, ker je običajno Sredozemsko morje najtoplejše avgusta in ne julija. Tudi severni Atlantik je bil letos rekordno topel in to več mesecev zapored. Tukaj imajo podnebne spremembe zagotovo svoj delež, ker je na naravno spremenljivost vremena in podnebja naloženo zraven še globalno segrevanje. Vemo, da lahko zrak, ki je za eno stopinjo toplejši, sprejme vase za sedem odstotkov več vodne pare. In z višjo temperaturo zraka in večjo količino vodne pare lahko imamo močnejše padavine, ki lahko povzročajo močnejše nalive. Študije kažejo, da se z dvigom temperature za eno stopinjo intenzivnost nalivov lahko poveča za približno sedem do 15 odstotkov. Glede na to, da se je v Sloveniji ozračje segrelo za več kot dve stopinji Celzija, lahko v grobem rečemo, da so se nalivi, ki trajajo do ene ure, okrepili za več kot 20 odstotkov, pri čemer pa moramo vedeti, da se je v Sloveniji količina padavin poleti v zadnjih desetletjih zmanjšala. Zaradi tega lahko rečemo, da so bila najmočnejša neurja hujša kot v preteklosti, ampak število nalivov je pa verjetno celo nekoliko upadlo, saj je bila skupna količina padavin manjša. So pa nevihte na žalost krajevnega značaja, tako da z običajnimi meteorološkimi postajami težko zaznamo trend. Preprosto je spremenljivost iz leta v leto in iz kraja v kraj prevelika, študije za Evropo pa kažejo trend naraščajočih dogodkov tako za Slovenijo kot za velik del Evrope zlasti pri nalivih, debelejši toči in sunkih vetra, ki nastanejo ob nevihtah. Pri neurjih avgusta so podnebne spremembe z višjo temperaturo zraka zagotovo prispevale k večji silovitosti. In v prihodnosti, če se bo ozračje še bolj segrevalo, je pričakovati večjo pogostost takih dogodkov. Saj ne, da je bilo pred 200 leti nemogoče, da bi imeli tak dogodek, bi se pa pojavil s precej manjšo verjetnostjo kot zdaj.

Je pa vpliv podnebnih sprememb bolj očiten v podatkih pri vročinskih valovih, pri temperaturi zraka, ki v Sloveniji zelo očitno narašča, lepo se vidi tudi pri količini snega pozimi, zlasti v nižjih delih in sredogorju, kjer je snega v zadnjih letih precej manj, kot ga je bilo pred 50 ali več leti. Ponekod ni več niti polovice količine snega, ki smo ga imeli nekoč."

To je zelo slaba prognoza za našo Zlato lisico ...

"Da, naša Zlata lisica postaja vse bolj zelena lisica zato, ker snega preprosto ni. Sploh nižji deli Pohorja so imeli težave s snegom že prej, zdaj pa imajo težavo še s tem, da so neprimerne tudi razmere za umetno zasneževanje. Preprosto je pretoplo."

Vemo, svet se je že ogrel, Evropa se segreva hitreje od globalnega povprečja, Slovenija pa še hitreje od evropskega povprečja. Kaj nas še čaka glede na to, da vsako leto zabeležimo kak nov ekstrem?

"V Sloveniji se je ozračje v zadnjih 60 letih segrelo za približno 2,3 stopnje Celzija, kar je več kot dvakrat toliko, kot se je segrel svet kot celota. Pri tem je treba poudariti razliko med morjem in kopnim. Oceani so se v povprečju segreli za manj kot eno stopinjo, kopno za več kot eno stopinjo Celzija, Evropa se je segrela v povprečju za dve stopinji Celzija, Slovenija še nekoliko bolj. Podnebne spremembe kažejo, da bodo razlike med območji ostale približno enake tudi v prihodnosti. To pomeni, da lahko v Sloveniji od zdaj pa do konca 21. stoletja po najbolj optimističnem scenariju pričakujemo dvig temperature še za stopinjo. Po zmerno optimističnem bo dvig za dve stopinji Celzija, po pesimističnem, če bi izpusti toplogrednih plinov še naraščali, bi se lahko temperatura v Sloveniji dvignila za štiri ali pet stopinj Celzija. Pri čemer bi bili poleti zlasti ob vročinskih valovih deležni še večjega dviga. Za zdaj podatki za zadnja leta kažejo, da je pesimistični scenarij manj verjeten, kot je bil še pred desetimi leti, in se verjetno gibljemo v smeri zmerno optimističnega scenarija, tako da bi se v Sloveniji do konca stoletja lahko ogrelo še za dve ali tri stopnje Celzija nad zdajšnjim nivojem. Kar pomeni, da bi bil skupni temperaturni dvig od konca 19. stoletja približno štiri, morda celo pet stopinj Celzija. To je ogromno, če povemo, da je štiri do pet stopinje recimo značilna temperaturna razlika med obalo in hladnejšimi celinskimi predeli Slovenije v notranjosti Slovenije, ki je znana po hladnem podnebju. Recimo Šmartno pri Slovenj Gradcu, Kočevje, Letališče Jožeta Pučnika. Te postaje so približno toliko hladnejše od Kopra, kot bo skupni temperaturni dvig od začetka industrijske dobe pa do konca 21. stoletja v Sloveniji."

To seveda ne pomeni, da bomo imeli v Mariboru prijetno sredozemsko klimo.

"Seveda to ne pomeni, da bo sprememba taka, kot bi se prestavil iz enega v drugi kraj, ampak temperatura se bo za toliko spremenila v povprečju. Še vedno bomo imeli v večjem delu Slovenije jesenski višek padavin, na vzhodu poletnega, se bo pa količina padavin povečala zlasti pozimi in to najbolj v severovzhodni Sloveniji."

Slovenija ima tudi (za vremenske ekstreme) neugodno geografsko lego med Sredozemljem in celinsko Evropo. Koliko to pripomore k vremenskim dogodkom.

"Slovenija je zelo zanimiva zaradi zelo raznolikega podnebja na kratkih razdaljah - od submediteranskega ob morju do pravega alpskega podnebja v visokogorju, v notranjosti Slovenije pa imamo omiljeno celinsko podnebje, zlasti ker nimamo značilnega letnega režima padavin s poletnim viškom. Proti severovzhodni Sloveniji pa že lahko govorimo o pravem celinskem podnebju, saj je padavin poleti največ in mnogo več kot pozimi. Čeprav ima Slovenija s stališča količine padavin ugodno geografsko lego, pa nam zlasti poleti in jeseni neurja in preobilna deževja povzročajo težave. To je splet raznolikega terena in bližine morja, kar povzroča pogoste nevihte in včasih dolgotrajno nastajanje močnih padavin na istem območju. V prihodnosti se bo količina padavin poleti v Sloveniji verjetno zmanjšala, temperatura pa zvišala, tako, da bomo imeli poleti, kot kaže, še bolj izrazite suše, a po drugi ni videti, da bo neurij kaj manj kot zdaj. Poletja ob morju bodo postajala vse bolj podobna tistim v Dalmaciji ali Grčiji, ko poleti ne pade kaj dosti dežja, imamo pa bolj ali manj vročino; redki so dnevi, ko temperatura zraka čez dan ne doseže 30 stopinj."

Sredozemlje sploh velja za vročo točko podnebnih sprememb v Evropi, na svetu.

"Da, v Sredozemlju že beležimo padec padavin in visok temperaturni dvig glede na preostale dele Zemlje. Tudi v prihodnosti se pričakuje, da bo zlasti poleti tam temperaturni dvig zelo velik. Deli Sredozemlja bodo postali praktično puščava, poleti bo postalo prevroče za marsikakšna letovišča. Postalo bo prevroče za poletne počitnice, ker bo temperatura zraka pa tudi morja že kar neugodno visoka. Medtem se severno od Alp pričakuje, da se bo količina padavin na letni ravni zvišala. Zlasti v severovzhodnem delu Evrope, v Rusiji, Skandinaviji, bodo postale zime precej bolj mile, kot so zdaj. Tam se bo povečala tudi pogostost poplav."

Težave ima cel svet, požari v Kanadi, monsun v Indiji. Kateri del sveta bi vi izpostavili, mnogi navajajo Azijo.

"Azija je med najbolj problematičnimi. Obenem so zelo odvisni od monsunskega deževja, ki se s podnebnimi spremembami spreminja, in že relativno majhne spremembe v količini padavin imajo velike posledice. To območje je tudi najbolj naseljeno na svetu. Pas od Pakistana prek Indije, tudi Kitajska, ima vsako leto kakšno vodno ujmo, ki vzame veliko življenj. So pa imeli letos zelo velike probleme z vročinskim valom, ki se je začel že spomladi, potem pa vztrajal več tednov. V zadnjem času s posameznih delov poročajo o nenavadno hudi vročini, v zadnjem času je najbolj na udaru Japonska, kjer beležijo temperaturne rekorde. V prihodnosti bo to območje med bolj ranljivimi, zlasti, če se bo spremenilo monsunsko deževje, če bo postalo bolj izdatno, bodo imeli več težav s poplavami, po drugi strani pa predstavlja težavo segrevanje ozračja v visokogorju, recimo v Himalaji in drugih gorstvih. Ledeniška voda s teh gorovij je ključnega pomena za prebivalstvo na teh območjih, in če se bodo ledeniki pospešeno talili, kot se talijo v zadnjih desetletjih, bo nastal resen problem za oskrbo z vodo v Indiji in predelih Bangladeša, tudi Kitajske in Pakistana.

Drugo tako območje je Afrika, kjer je težava predvsem v tem, da se z višanjem temperature zraka vse bolj širijo tropske bolezni. Hkrati pa so vse večje težave zaradi spremenjenih padavinskih vzorcev, ki so tudi posledica podnebnih sprememb. Podnebni modeli kažejo, da se bo ob južnem robu Sahare količina padavin nekoliko povečala, tako da si lahko v Sahelu obetajo večjo količino padavin, morda celo boljše pogoje za kmetijstvo, se bo pa verjetno severni rob Afrike, torej Sredozemski del, sušil in bodo razmere za kmetovanje še slabše kot zdaj. Pa tudi v drugih delih Afrike bo zaradi vročine že zelo težko preživeti. In od tam se pričakuje tudi velik del podnebnih beguncev v Evropo. Seveda bodo imeli težave tudi na drugih koncih sveta, če že ne neposredno vremenske, pa z naraščanjem morske gladine. Številne otoke vse bolj zaliva voda in počasi se bodo morali preseliti na višje ležeča območja. Predvsem so težave s tihomorskimi otoki pa tudi z Bangladešem."

Tudi pri nas napovedi dviga morske gladine niso prav dobre.

"Pri nas morska gladina narašča tako kot globalno povprečje, torej štiri milimetre na leto v zadnjih 30 letih. Če bi se do konca stoletja ta trend nadaljeval, bi se morje dvignilo še za kakšnih 30 centimetrov. Verjetno pa bo dvig večji, ker bo na grenlandskem in antarktičnem ledenem pokrovu še hitrejše taljenje in bomo dobili v morje še več sladke vode. Tako se bo morska gladina po vsem svetu dvignila. Evropa bo med območji, ki bodo verjetno bolj prizadeta od območij, ki niso tako daleč od Grenlandije in Antarktike. Zanimivo je, da bo na grenlandski in antarktični obali morska gladina večinoma celo upadla. Zmanjšal se bo namreč pritisk tega ledu na kopno in se bo kopno kot celota dvignilo bolj, kot se bo dvigalo morje in razlika bo negativna - kar pomeni, da bo na določenih območjih celo upad gladine. Med tem bo na nasprotni strani Zemlje zaradi večje količine vode v morju dvig gladine še večji. Pri nas, še bolj pa na italijanski strani, je problem tudi splošno ugrezanje obale. Recimo v Benetkah se bo morska gladina še bolj dvignila kot pri nas in kljub sistemu MOSE, ki jih sedaj ščiti pred visokimi vodami, se zna do konca stoletja zgoditi, da tudi ta sistem ne bo več dovolj. Po pesimističnih scenarijih se lahko morska gladina v tem stoletju dvigne še za več kot en meter. To bi bil velik problem za precejšen del Italije, pa tudi za našo obalo, ki je dovolj naseljena, da bi ob visokih konicah, ko imamo neugodne vremenske razmere, bili poplavljeni večji deli Pirana."

Koliko na vremenske dogodke pri nas vpliva Zalivski tok? Konec lanskega leta je bilo objavljenih nekaj raziskav, ki so napovedovale upočasnjevanje ali celo ustavitev Zalivskega toka. To bi verjetno močno spremenilo vremenske vzorce v Evropi.

"Za zdaj je to stvar, ki jo moramo spremljati, ni pa treba biti prav zelo zaskrbljen. Če smo točni, gre za oslabitev severnoatlantske meridionalne cirkulacije, pri kateri je Zalivski tok le en njen del. Obstajajo različne ocene o tem, kdaj bi lahko cirkulacija močna oslabela ali se celo ustavila. Vemo, da se je v preteklosti, več tisoč ali več deset tisoč let nazaj to že večkrat zgodilo in se je podnebje v Evropi kar hitro, celo v nekaj letih drastično spremenilo.

Severnoatlantska meridionalna cirkulacija je sistem kroženja morske vode v Atlantiku, in sicer iznad tropskih predelov gre zelo topla voda iz tropov mimo Mehiškega zaliva ob vzhodni obali Amerike proti Grenlandiji, Arktiki in zahodnim obalam Evrope. Potem daleč na severu ohlajena in relativno slana voda potone in se vrača pri morskem dnu proti južnemu Atlantiku. Ta morski tok dovaja velike količine toplote iz tropskih predelov proti severni in zahodni Evropi, proti Grenlandiji in Arktiki. Zato je območje relativno toplo za to geografsko širino. Sploh če ga primerjamo s Kanado ali Sibirijo, ravno vpliv morja in severnoatlantskega toka poskrbi ta to, da so zime v Skandinaviji, Veliki Britaniji, Skandinaviji kljub visoki geografski širini relativno mile. Če bi ta tok zelo oslabel ali celo ugasnil, bi se temperatura na teh območjih spustila za nekaj stopinj Celzija, kar pomeni, da Islandija praktično ne bi bila več naseljiva, tam bi bilo zelo težko živeti, ker bi bile zime in poletja bistveno hladnejši, kot so zdaj. Prizadet bi bil večji del Evrope - ne le zato, ker bi bila poletja nekoliko hladnejša, ampak verjetno tudi zaradi tega, ker bi bili spomladanski vdori hladnega zraka iznad zelo hladnega severnega Atlantika tako močni, da bi imeli praktično vsako leto pozebo. Poleg tega bi verjetno imeli zaradi manjše količine padavin še večje probleme s sušo, kot jih imamo zdaj. Zime bi postale spet bolj snežene, saj bi bili zaradi hladnejšega morskega zraka dogodki s sneženjem v Evropi bolj pogosti. Verjetno bi bilo posledic še več - več ciklonskih neurij, ki pustošijo v predelih severno od Alp.

IPCC v zadnjem poročilu na podlagi vseh projekcij ocenjuje, da je verjetnost, da bi se to zgodilo do konca stoletja, majhna, a zadnje statistične ocene dogajanja kažejo, da bi se to znalo zgoditi že sredi stoletja in da niti ni več tako nemogoče. Da je verjetnost, da se to zgodi že v tem stoletju, že kar precejšnja. To nas skrbi, saj bi bilo za Evropo kar uničujoče. Tudi zato, ker se zdaj pripravljamo na višje temperature, splošno ogrevanje ozračja, če pa bi imeli v nekaj letih velike spremembe v nasprotno smer, pa bi bil to velik udarec za vse - od kmetijstva, turizma, gospodarstva, industrije ..."

Čisto z osebnega vidika - kako spremljate nedavne ekstremne dogodke? Verjetno jim sledite že nekaj časa.

"Spremljam jih praktično od začetka službovanja. Že v prvem mesecu, ko sem bil pripravnik, so bile hude poplave v Sevnici in okolici konec avgusta 2005. Takrat sem napisal svoje prvo poročilo o izrednem vremenskem dogodku in to nadaljujem zdaj že 20 let. S sodelavci skrbim za pripravo teh vremenskih poročil. In zadnji mesec dela sem bil tako obremenjen s tem pisanjem kot še nikoli doslej. Ti dogodki so si sledili eden za drugim, toča, vetrolomi, neurja. Ukvarjam se tudi z analizo podnebnih razmer v preteklosti, pripravljam podatke in analize spreminjanja podnebja v zadnjih desetletjih, zlasti po letu 1950, delam pa tudi pri drugih projektih."

Kako se na agenciji odločite za oranžni ali rdeči alarm? Obstaja strah, da bo teh alarmov preveč in bodo ljudje neobčutljivi?

"Pazimo predvsem, da imamo čim manj lažnih alarmov, da ne izdajamo opozoril po nepotrebnem in da hkrati pokrijemo čim več dejanskih dogodkov, ki si zaslužijo opozorilo. Prognostična služba ima določene okvirne kriterije, kdaj se izdajajo kakšna opozorila - rumena, oranžna in rdeča oziroma prva, druga in tretja stopnja in so usklajena tudi z evropskimi pravili. Slovenija je del sistema Meteoalarm, ki deluje že več kot deset let. Ob določenih dogodkih v preteklosti smo se naučili, da rdečega vremenskega opozorila ne izdajamo za več kot nekaj ur vnaprej, saj se pogosto zgodi, da se kljub izredno neugodni vremenski napovedi dogodek ne zgodi na predvidenem območju. Tak primer je bilo sneženje v začetku februarja 2015, ko je bilo rdeče opozorilo izdano za praktično celo Slovenijo pa potem razen na Dolenjskem, v Beli krajini in še kje ni zapadlo kaj dosti snega in je bilo tisto opozorilo za večji del Slovenije izdano neupravičeno. Izdano pa je bilo za dan ali dva vnaprej, tako da zdaj skrbimo, da se ta opozorila ne izdajajo pogosto, ampak recimo enkrat do dvakrat letno. V zadnjem mesecu je bila izjema, ker smo imeli tudi zares izjemno vremensko dogajanje. Medtem gre pri oranžnih opozorilih za vremensko dogajanje, ki je nevarno in nastopi nekajkrat na leto, lahko tudi desetkrat. Izdano je zaradi neurij, visokih temperatur zraka in drugih pojavov, hidrološka služba pa izdaja hidrološka opozorila, ki so zelo vezana na meteorološka opozorila in izračune meteoroloških modelov, ki kažejo, koliko padavin bo kje padlo. Hidrologi namreč izdajajo ta opozorila glede na trenutno stanje na vodomernih postajah in izračune hidroloških modelov. Ta sistem zdaj že nekaj let zelo dobro deluje. Bistveno bolje, kot je deloval ob poplavah v Železnikih leta 2007. Tako z meteorološkega kot s hidrološkega vidika so se ta opozorila izboljšala. Še vedno pa imamo velike težave zlasti pri hudourniških poplavah, pri dogodkih, kot je bil zdaj, ko je še za nekaj ur naprej zelo težko vedeti, na katerem območju bo zares tisti maksimum padavin. Včasih že deset kilometrov razlike pomeni, da namesto v eno povodje pade glavnina padavin v drugo povodje ali pa da so posledice veliko manj hude, saj namesto na območje, ki je plazovito ali podvrženo hudourniškim poplavam, pade na sosednje območje, kjer so takšnih padavin bolj vajeni. Če 200 milimetrov padavin v nekaj urah namesto v Baški dolini ali na Cerkljanskem, kjer so posledice zelo hude, pade recimo v dolino Soče, so posledice bistveno manjše - in tega pogosto ne moremo predvideti niti za nekaj ur vnaprej. Tudi v teh dogodkih so meteorološki modeli kazali na veliko verjetnost močnih nalivov, vendar pa nismo vedeli še za nekaj ur naprej, na katerem območju se bo to zgodilo. Ali bo to v zgornjem Posočju ali v Karavankah, v Ljubljanskem območju v Beli krajini ali kje drugje v Sloveniji. Precej smo bili prepričani, da na Primorskem tega ne bo, a je bila vremenska situacija taka, da bi se lahko taki nalivi, kot so bili na Koroškem, zgodili tudi v Zgornjem Posočju ali proti Novomeški kotlini."

Vendarle pa se je zdelo, da nekateri opozoril niso slišali ali pa jih vzeli dovolj resno. Bi bilo na mestu obveščanje z SMS-sporočili, kot ga ima denimo Hrvaška.

"To je ena od dobrih idej, ki se premlevajo in verjetno bo do tega prišlo tudi v praksi. Težko pa rečem, ali bo to zares zelo prispevalo k zmanjšanju škode. Zdaj se je ta dogodek nesrečno zgodil v drugem delu noči, ko večina ljudi spi, prišel je tako nenadoma, da ljudje praktično niso imeli časa ukrepati. Če bi se to zgodilo čez dan ter nekoliko počasneje, bi bila škoda bistveno manjša. Imeli bi čas odnesti stvari v višja nadstropja, se zavarovati s protipoplavnimi vrečami ... Zdaj pa je bil tako neugoden del dneva in tako hitro, da bi kljub sporočilom z SMS-i težko bistveno zmanjšali škodo. Bi pa seveda nekaj pripomoglo. A ostaja dilema, kako to izvesti, da ne bi bilo preveč lažnih alarmov, da ne bi dobivali na veliko obvestil ljudje, ki sploh niso ogroženi."

Vas zelo moti mešanje vremena in podnebja. Recimo na hladnejši poletni dan tako zelo pogosta pripomba, češ, kje je zdaj tvoje globalno segrevanje.

"To je zelo zoprno za meteorologe, še bolj pa za klimatologe. Imamo recimo hladnejše obdobje vremena in se oglašajo, kje je to globalno segrevanje. Pri tem pozabljajo, da sta tukaj vsaj dve razliki. Prvič, prostorska raven je povsem druga. Slovenija je tako majhen del Zemlje, da bomo imeli zaradi vremenske spremenljivosti še vedno hladnejša in toplejša obdobja. Druga zadeva je sama časovna komponenta. Ko govorimo o podnebnih spremembah, govorimo predvsem o tem, da se bo v povprečju na mesečnem nivoju, letnem in večdesetletnem nivoju temperatura zraka dvignila in da bodo zaradi tega dviga temperature zraka vročinski valovi poleti ali odjuge pozimi bolj izraziti in pogosti, kot so bili doslej. Na hladni strani bomo imeli pa manj ekstremov, bolj blage prodore mrzlega zrak. Hudega zimskega mraza, kot je bil včasih v Ljubljani, denimo -20 stopinj Celzija, verjetno (skoraj) ne bomo več dočakali, razen če se ne bodo zgodile druge spremembe, na večjem območju, kot je denimo ustavitev severnoatlantske meridionalne cirkulacije. Mešanje vremena s podnebjem je še po toliko letih razlaganja razlik med podnebjem in vremenom za klimatologe še kar nadležno. Namesto da bi se ubadali s tem, kakšne so posledice podnebnih sprememb, kako jih preprečiti ali ublažiti, se ukvarjamo s tem, da razlagamo ljudem razliko med posameznimi vremenskimi dogodki in podnebnimi spremembami."

Neverjetno se zdi tudi to, da imamo še vedno celo v samem vrhu politike podnebne skeptike. Kako gledate na to?

"Nekateri politiki in stranke si z nasprotovanjem znanosti o podnebnih spremembah nabirajo politične točke. Klimatološka stroka je zdaj praktično enotna glede vzroka in obsega podnebnih sprememb pa tudi glede podnebnih projekcij. Nekateri verjetno v nasprotovanju temu iščejo neko politično nišo, pri drugih pa je to verjetno posledica tega, da zagovarjajo neke druge vrednote, finančno-gospodarsko politiko, ki pa zaradi prilagajanja na podnebne spremembe trči v ovire. Če neki gospodarski model temelji na vztrajni rasti bruto družbenega proizvoda, mi pa moramo zaradi prilagajanja na podnebne spremembe ustaviti to rast ali jo vsaj zmanjšati, imamo tukaj problem. Hkrati bi morali zagovarjati prilagajanje na podnebne spremembe in visoko gospodarsko rast. A to velikokrat ne gre skupaj. Imamo torej različne vidike, zakaj pride pri politikih do zanikanja podnebnih sprememb. Pri tretjih je pa tako, da jih moti zlasti opozarjanje na podnebne spremembe s strani društev ali organizacij, ki niso neposredno klimatološka, ampak bolj aktivistična, in jih povezujejo z določenimi deli politike, recimo z bolj levo politično stranjo. Že s tem, da temu nasprotujejo, je to del njihove politike. Imamo pa po drugi strani gibanja, ki znajo pri nekaterih vidikih celo pretiravati. Češ da bo konec sveta, da bomo vsi pogubljeni, da bo konec civilizacije. Ampak tako slabo nam ne gre, tudi tako pesimistično, da bi kar vrgli puško v koruzo in rekli, da je za vse ukrepe prepozno - tako hudo še ni. To je približno tako kot pri nekom, ki dolga leta kadi, še vedno ima čas, da neha kaditi in se mu zaradi tega zmanjša verjetnost, da bi dobil pljučnega raka. Tako je pri podnebnih spremembah, nimamo prelomne točke, ko bi rekli od tukaj naprej pa se ne da več nič narediti. Da je brez povratka."

Se vam zdi Slovenija dobro pripravljena na podnebno prihodnost. Je Agencija RS za okolje dobro pripravljena na spremenjeno vreme?

"ARSO je predvsem s podatkovnega stališča precej dobro pripravljen, v zadnjih letih imamo na voljo tudi veliko število novih sodobnih samodejnih postaj, ki se zlasti v vremenskih katastrofah izkažejo za nepogrešljive, saj dobimo v realnem času podatke, ki takoj omogočijo statistično oceno dogodka, vemo, ali je bil res tako zelo ekstremen ali ne. Hkrati še vedno vzdržujemo zelo široko mrežo klasičnih postaj z opazovalci pa tudi podnebnih postaj, ki nam omogočajo, da vzdržujemo stik z dolgoletnimi meritvami. Za vrednotenje vsakega vremenskega sistema potrebujemo vsaj nekaj desetletij meritev. S podatkovnega stališča smo v svetovnem merilu na visokem nivoju, v zadnjih letih smo se tudi kadrovsko popolnili. Od leta 2008 smo v dveh projektih res zelo podrobno analizirali podnebne razmere v Sloveniji od leta 1950 naprej. Tako imamo zelo dobro znanje o tem, kako se je podnebje razvijalo v zadnjih desetletjih. Imeli pa smo tudi in še imamo projekt Ocena podnebnih sprememb v Sloveniji do konca 21. stoletja, kjer smo naredili prvo res obširno analizo tega, kar nas v prihodnosti najverjetneje čaka. Ti podatki so osnova izvajanja ukrepov za prilagajanje v naslednjih letih in desetletjih - v gospodarstvu, v turizmu, za načrtovanje infrastrukture, ki bo morala biti čim bolj odporna na visoke temperature, neurja ... To je za številne panoge temelj.

Ima pa v primerjavi z drugimi evropskimi državami Slovenija zaostanek glede planiranja in izvajanja prilagoditvenih ukrepov. Tukaj bo treba narediti veliko, da bo vsa infrastruktura prilagojena. Pri kmetijstvu, ki je najbolj na udaru, smo slabi pri namakanju, Slovenija ima res veliko količino vodnih zalog, ki pa jih ne znamo izkoriščati. Namreč s padavinami, ki se naberejo skozi leto, bi lahko namakali večino kmetijskih površin, če bi seveda imeli ustrezne namakalne sisteme in zadrževalnike za te sisteme. Ker pa tega nimamo, imamo v kmetijstvu še vedno veliko škodo zaradi suše, ki bi jo pa lahko preprečili. Na drugi strani lahko še vedno izboljšamo poplavno varnost. Vseh poplav seveda ne moremo preprečiti, lahko pa precej zmanjšamo škodo. Med ukrepe, ki se izvajajo v drugih državah, sodi tudi ozelenitev mest, da se zmanjša učinek vročinskih valov zlasti na prebivalstvo v mestih. Tukaj je predvsem govora o zelenih strehah, zasaditvi dreves, povečanju parkov ter zelenih površin na splošno, ki bi ublažile to hudo vročino, ki je zdaj vse bolj pogosta, zlasti v mestih. Potem so tu še druge panoge - zimski turizem bi se moral vse bolj usmerjati v poletni turizem, dolgoročno se bo morala večina smučišč zlepa ali zgrda zapreti, ker preprosto ne bo več ugodnih razmer za smučanje in bodo smučišča nerentabilna."

Beležimo pa tudi povečano intenziteto teorij zarot - vreme delamo s kisom, neurja so zla zarota elit, ki nam želijo slabo. Se ob njih le še nasmehnete ali skušate pojasniti ljudem, da se motijo.

"Po mojih izkušnjah in izkušnjah sodelavcev strokovne razlage pri tako imenovanih teoretikih zarot ne padejo na plodna tla. Ker preprosto ne zaupajo strokovnim institucijam, kot je ARSO, ki daje čisto znanstvene razlage o tem, zakaj je do ekstremnih vremenskih dogodkov prišlo. Teorije zarote so običajno take, da imajo neposrednega krivca. In to nismo 'mi', mi nismo soudeleženi kot krivci. Pri podnebnih spremembah praktično celo človeštvo prispeva, da se ozračje segreva, je pa res, da razviti svet k temu prispeva bistveno več kot nerazviti svet, že s samo porabo energije in dobrin. Izpusti toplogrednih plinov na prebivalca so v razvitem delu sveta nekajkrat večji kot v nerazvitem delu. Verjetno je tudi čustvena tolažba, če okriviš za neko katastrofo ali podnebne spremembe nekoga drugega, kot če si priznaš, da si tudi ti sicer majhen, a vendarle delček te zgodbe. Ker če je kriv nekdo drug, je na njem, da nekaj ukrepa glede tega, in tebi ni treba storiti nič. To je eden glavnih vzrokov, zakaj toliko ljudi sprejema teorije zarote, kljub temu da je znanost glede podnebnih sprememb in ekstremnih podnebnih dogodkov povsem jasna. Praktično tukaj ni več prostora za kakšne velike dvome in pogovarjamo se lahko le še o detajlih, o stvareh, ki so sicer še neznane, a na globalno sliko ne vplivajo bistveno. Najlažje je, če je za dogajanje kriva neka oddaljena elita, ne pa več milijard ljudi."

Enako vztraja prepričanje o učinkovitosti obrambe pred točo. Država, kljub temu da njena uradna institucija konstantno opozarja na neučinkovitost, celo nevarnost tega početja, sofinancira obrambo pred točo.

"Že precej let, tudi po splošni ukinitvi obrambe pred točo sredi devetdesetih let, ker ni bila dokazana uspešnost tega početja, pa tudi, ker je prihajalo do posameznih škodnih dogodkov, ko so rakete padale na avtomobile in hiše. V zadnjih desetih letih to obrambo pred točo izvaja izključno Letalski center Maribor, ki na podlagi posameznih primerov dokazuje uspešnost obrambe pred točo, po drugi strani se kot dokaz za učinkovitost zanaša na sam obstoj podobne obrambe v Avstriji. Nobena meteorološka služba v Evropi ne odobrava takšne obrambe pred točo, ker je bilo z dozdajšnjimi velikimi poskusi ugotovljeno, da ta obramba pred točo ne deluje, oziroma celo obstajajo statistični dokazi o tem, da lahko s takšno obrambo celo povečamo škodo. Glavna predpostavka je namreč ta, da z vnosom zaledenitvenih jeder srebrovega jodida, ki ima podobno kristalno strukturo kot led in na katerem se potem nabirajo tako kristalčki ledu kot vodne kapljice, v oblaku povečamo število teh jeder in to naj bi namesto večjih zrn privedlo do večjega števila majhnih zrn toče, ki se potem do tal večinoma stalijo ali pa pada na tla drobna toča. To naj bi zmanjšalo škodo zaradi toče. A namesto velikih zrn toče, ki so bolj poredko posejana, lahko na tla padejo srednje debela zrna, ki v kmetijstvu povzročijo še večjo škodo, druga nevarnost je pa ta, da namesto toče dobimo še močnejši naliv, ker se ta toča spremeni v dež in močnejše sunke vetra, ki potem skupno povzročijo večjo škodo, kot bi jo toča. Poleg tega kaže, da toča še vedno ni glavni dejavnik pri kmetijski škodi, ki nastaja v poletnem času, temveč so to suša in močni nalivi. Toča ne predstavlja tako velikega deleža pri škodi v kmetijstvu, kot se pogosto domneva. Poraja se tudi vprašanje, kako posipanje oblaka vpliva na območja, ki so na poti tega oblaka. Ali se zaradi tega posipanja lahko zgodi, da na nekem drugem območju pade več dežja ali manj dežja, kot bi ga padlo sicer, in s tem posredno povzročamo škodo na drugih območjih. Tako je mnenje Svetovne meteorološke organizacije, da za obrambo pred točo ni dokazov o zanesljivosti, hkrati pa obstaja na svetovnem nivoju zaveza, da naj vremena ne bi spreminjali, saj zelo težko predvidimo posledice na drugih območjih."

Ampak mit vztraja ...

"Vztraja zato, ker imajo nekateri občutek, da ta obramba pred točo deluje, čeprav vidimo, da se tudi na teh območjih pojavljajo nevihte z uničujočo točo. Verjetno pa imajo nekateri tudi finančni interes. Na drugi strani imamo še čustveno plat, borimo se proti naravi, proti vremenski ujmi. In tako mit o uspešnosti obrambe pred točo še kar vztraja.