S filmom Make the Economy Scream (Naj gospodarstvo kriči) se je podal v Venezuelo, kjer je raziskal, če tam res vladata humanitarna kriza in socializem ter kaj je krivo za gospodarsko krizo. Film je dobil naslov po Nixonovem ukazu Cii, kako naj poskrbi za padec čilske vlade Salvadorja Allendeja. Tam se je namreč začelo s podobno gospodarsko vojno, kot jo ZDA ob podpori Evrope zdaj bijejo v Venezueli. Leta 1973 je sledil državni udar in brutalni Pinochetov režim. Chatzistefanou je prepričan, da je Venezuela naslednja država, s kaznovanjem katere želijo dati neoliberalistične elite opozorilo vsem, ki ne bi volili v skladu z njihovimi pričakovanji. Kar se je z drugačnimi sredstvi zgodilo tudi avtorjevi domovini Grčiji. "Ko Mike Pence pravi, da ni čas za diskusijo, ampak za akcijo, ne govori samo Venezuelcem, ampak vsem državam na svetu." Obe projekciji filma na festivalu sta bili vnaprej razprodani, gledalci in podporniki pa so nastanek filma lahko že prej podprli prek spleta z množičnim financiranjem (crowdfundingom) – za njegov nastanek je prispevalo več kot 20.000 ljudi. Ogledati si ga je mogoče na uradni spletni strani prek videa na zahtevo, pretekli dokumentarci, kot so Debtocracy (Dolgokracija), Catastroika in This is not a coup (To ni udar), pa so na spletu brezplačno.
Eno od ključnih vprašanj, ki ga postavlja vaš film, je, ali gre v Venezueli za propadajoči socialistični sistem. Kar je tudi eden od ameriških argumentov za sankcije. Kaj ste ugotovili?
"Očitno je, da vladi Chaveza in Madura nista bili nikoli socialistični - niti takrat, ko sta to sami trdili. Zanimivo je, da smo našli veliko ameriških medijev, ki so o Venezueli - ko ji je pod Chavezom odlično šlo in je podvojila gospodarsko rast - pisali, da je to po zaslugi kapitalizma. Zdaj, ko venezuelsko gospodarstvo ne deluje več, pa je za to kriv socializem. ZDA želijo intervenirati in spremeniti oblast zaradi dveh razlogov. Prvi je očiten: nafta. Kar je po Iraku in Libiji vsakomur jasno. Kar pa veliko ljudi ne razume, je ideološki boj v ozadju. Chavez in Maduro sta v času dobrih gospodarskih rezultatov počela natanko to, kar so počele evropske desničarske stranke v šestdesetih in sedemdesetih letih: vlagala sta v socialno državo, da bi podprla ljudi, ki v družbi nimajo dovolj za preživetje. A vmes je vse postalo tako prežeto z neoliberalizmom, da to, kar je zahodna Evropa počela pred 50 leti, zveni kot radikalni socializem. A to ni bil socializem, ko je šlo dobro, in ni niti zdaj, ko gre slabo."
Drugi pomemben argument je, da gre v Venezueli za humanitarno krizo in da je zato potrebna intervencija. Kako je s tem?
"Prek medijev smo vsi videli prazne police supermarketov. Ko sem bil v Caracasu, sem skušal najti prazno polico, da bi jo vključil v film. Tam smo lani in predlani večkrat po več tednov snemali, a nisem nobene našel. Ne pravim, da ni pomanjkanja in da situacija ni slaba. V bistvu je zelo slaba in zaradi mednarodnih sankcij se samo še slabša. A ta podoba prazne police je del propagandne mašinerije zahodnih medijev. Največja težava je zdaj v bistvu hiperinflacija, zaradi katere ljudje nimajo denarja, da bi kupovali v supermarketih - in ne to, da so police v njih prazne. A to je prikladna podoba za fotografa ali snemalca. Opazil sem, da nekatere televizijske postaje uporabljajo kar stare posnetke. Propaganda deluje s polno močjo. Ko sem bil lani tam v času predsedniških volitev, se je na ulicah ob protestih podpornikov Madura in opozicije dogajalo nasprotno temu, kar sem lahko prebiral v mednarodnih medijih. Zato smo ljudi na spletu zaprosili za podporo, da smo se lahko vrnili in spremljali dogajanje na terenu. Ne pravimo, da je situacija dobra, a ne gre za humanitarno krizo, kot jo lahko vidimo v Siriji, Jemnu ali Mjanmaru. Izraz 'humanitarna kriza' uporabljajo kot pretvezo za intervencijo, ki jo bodo, seveda, poimenovali humanitarna."
Ne želim risati olepšane slike Venezuele, ampak situacija je tako kompleksna, da bi jo morali analizirati iz več perspektiv
Za rešitev Evrope bi morali uničiti Evropsko unijo
