(INTERVJU) Mladen Dolar: Imam predlog za slovenski prevod tvita. Ne čivk, ampak bevsk. To je bolj bevskanje

Petra Vidali Petra Vidali
07.11.2020 06:30

Filozof, eden utemeljiteljev “ljubljanske lacanovske šole”. Področja njegovega raziskovanja so nemška klasična filozofija, sodobna francoska misel, psihoanaliza in teorija umetnosti. V slovenščini je objavil ducat knjig, od Strukture fašističnega gospostva do Uprizarjanja konceptov, njegova angleška knjiga A Voice and Nothing More je prevedena v deset jezikov.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Petelinšek

Najprej se je zdelo, da je koronavirus prinesel ob vsem strašnem tudi nekaj dobrega, postanek. V prvem valu je nastalo veliko esejev, knjig, celih projektov, tudi izpod peres filozofov. V drugem valu je samo še želja, naj se to že enkrat neha. Kako vi živite ta čas in, seveda, kako ga je mogoče misliti skozi filozofijo?

"V prvem valu se je zdelo, kot da smo nenadoma deležni komunizma. Imeli smo čas zase, lahko smo brali knjige, ki jih že dolgo nismo, se ustavili in začeli reflektirati, od kod kot družba prihajamo in kam gremo. In tudi ukrepi, ki so bili sprejeti, so bili naravnani socialno, govorilo se je o univerzalnem temeljnem dohodku in zavladala je splošna podpora javnemu zdravstvu, ki je v takih časih tako ali tako edina možnost. Po eni strani je skratka prišlo do zanimivega zastoja, ki je ponudil prostor refleksije, po drugi strani pa je pandemija kot povečevalno steklo povečala tudi antagonizme, ki so v družbi ves čas tleli. Ustavitev in izolacija sta pomenili samo, da so se povečale razlike med revnimi in bogatimi, med tistimi, ki imajo svoje stanovanje, v katerem lahko sedijo in meditirajo, in tistimi, ki nimajo kje. Bistveno se je zaostril položaj prekarcev, nenadoma je postalo odločilno, kje, v kakšni instituciji delaš, če sploh. Bistveno se je povečala razlika med moškimi in ženskami, ženske so veliko bolj izpostavljene poklicno in bolj so izpostavljene domačemu nasilju. In povečala se je razlika med starimi in mladimi, stari so začeli množično umirati, pri nas v še večjem deležu kot drugje. Ne, da smo zdaj zboleli, očitno je postalo, da smo bili kot družba zelo bolni prej. Izpostavila se je družbena bolezen neenakosti, umanjkanje skrbi za deprivilegirane. S covidom-19 so antagonizmi samo prišli na dan. Vprašanje ni samo, kako pozdraviti covid-19, temveč kako pozdraviti družbo.

Velika razlika med prvim in drugim valom je najprej v tem, da je bilo takrat vse šokantno in novo. Februarja sem se res z velikim nelagodjem lotil prvega predavanja po zoomu, vendar so študenti rekli: 'Prosimo, nadaljujte. Zdaj nujno potrebujemo dozo intelektualnega življenja.' In dejansko sem potem dal dodatne termine za predavanja, poslušalo je toliko študentov, kot jih nimam v predavalnici nikoli, ker so se pač delili linki. V tem drugem lockdownu je na zoomu vse akademsko življenje. Februarja - kje je zdaj februar, kdo se ga še spomni? - še vedel nisem, kaj je zoom, zdaj pa sem od njega zelo utrujen. Kolektivno in globalno se nas je polastila utrujenost. Mora, ki se kar vleče in vleče. In to še toliko bolj, ker za ta drugi val res nihče ne more reči, da je bil nepričakovan. To ne leti le na našo vlado, ampak bolj ali manj tudi na druge po svetu: v šestih mesecih nihče ni naredil nič. Brž ko je bilo mogoče, so spet začeli zapirati oči. Ta neverjetna človeška sposobnost, da nočeš videti, čeprav je že evidentno, se je pokazala na začetku pandemije, še bolj neverjetno pa je, da se je znova potrdila ob drugem valu. Z osnovnošolsko matematiko smo lahko videli, kako se številke podvajajo in da se bo zgodilo, kar se je zgodilo - vlada pa ni storila ničesar, nobenih pravočasnih ukrepov, nobenih dodatnih kadrov, opreme in zaščite. To je res velik poraz te oblasti. Kakor smo se dobro držali v prvem valu, smo zdaj med najbolj ogroženimi v Evropi, slabši smo celo kot Amerika. Od oblasti bi vendarle pričakovali, da zna v takih situacijah ravnati trezno in previdno, ne pa, da kar naprej uprizarja Handkejev komad Zmerjanje občinstva. Zdaj smo vsi utrujeni, stvari pa se še slabšajo in so veliko slabše, kot so bile v času prvega vala. Poglavitna naloga je, kako se ne predati utrujenosti in malodušju."

V prvem valu ste skupaj z več kot 70 evropskimi intelektualci podpisali poziv Evropski komisiji, naj takoj ukrepa proti Madžarski, kjer so "pod pretvezo boja s koronavirusom ukradli oblast". Tudi naša vlada je, medtem ko torej ni pravi čas sprejela nobenega resnega ukrepa proti novemu koronavirusu, sprejela veliko zelo resnih drugih ukrepov. Kakšna družba bomo, ko bo, upajmo, koronavirus za nami?

"Povezava bolezni in bolezenskih družbenih pojavov je ves čas na tnalu. Slovenija je eksemplaričen zgled, istega dne kot bolezen smo dobili novo vlado. In to vlado, ki je že v izhodišču najbolj patološka, kar smo jih doslej imeli. Vlado, ki ni nastala na podlagi volilnega rezultata, uspeha ali programa, temveč na podlagi dilanja, miškulanc, mešetarjenja, zato da bi nekaj ljudi ohranilo svoje stolčke v parlamentu. To je edina in generalna podlaga te vlade. Če vlada nastane na ta način in to v času pandemije, je to zelo slaba popotnica. Možnost izrednih razmer se izrablja za to, da oblast nastopi kot plen, ki ga je treba čim prej pohopsati, kar je v teh časih toliko lažje. Janša ne more odpreti ust, ne da bi s kom obračunaval, ne da bi komu grozil, ne da bi koga žalil, poniževal, izsmejaval ali izključeval. To je človek, ki pač očitno ni dorasel državniški funkciji. Državniška funkcija pomeni zmožnost govoriti v imenu skupnosti in to skupnost povezati, združiti v imenu neke prihodnosti, ideje. Tukaj pa je konstantno na delu replika iz nekega hollywoodskega filma: 'I don't want just to win, I want you to lose.' Ne gre za to, da bi jaz zmagal, gre predvsem za to, da ti izgubiš. Najbolj ga žene to, da bi delil klofute in komu zaloputnil vrata. Če nikogar ne tepta, sploh ne more dobiti tega svojega zadoščenja, pri čemer se vrh vsega sam prezentira kot največja žrtev. Ko bi pa res moral nagovoriti narod, ima zategnjeno grlo, ne zna povedati ničesar, kar bi formiralo skupnost, povezovanje, solidarnost. To ni čas za čistke in obračune, morali bi se povezati na podlagi programa, ki bi poskušal popraviti vse tiste stvari, ki so se v času epidemije izkazale za endemične, za bolezni, ki so nas pestile že prej."

Kakšno opozicijo imamo? Oblasti se je v teh razmerah težko upreti. Ne samo zato, ker se ni mogoče zbirati, ampak ker so se, tudi ko je to še bilo mogoče, tistim, ki so protestirali na primer proti ukinjanju javne televizije, pridružili tisti, ki nočejo nositi mask ali pa anticepilci …

"Imamo proteste, dogajajo se vsak petek in sam se jih zvesto udeležujem. Po nekem naključju bo v tem času izšla monografija Toneta Stojka, ki je fotografiral ljubljanske proteste že od leta 1968 naprej. Prosili so me, da napišem krajše spremno besedilo, zato sem si fotografije podrobneje ogledoval in nenadoma na fotografiji demonstracij iz maja 1970 zagledal sebe, v prvih vrstah, skupaj z Juretom Detelo in Jašo Zlobcem. Tako da se protestov zvesto udeležujem že 50 let, ne samo tukaj in zdaj. Kot 'veteran' sem vesel tega, da se na ta način, res neorganizirano in z vseh vetrov nabrano, ampak vendarle formira neka kolektivna volja, vendar tudi žalosten, ker sem bil tolikokrat priča temu, da so mnogi časi, ko se je formirala kolektivna volja, izpuhteli in propadli. Najbolj bridko in direktno se spomnim gibanja Ocuppy Wall Street. Takrat sem bil gostujoči profesor v Ameriki in sem si potovanje organiziral tako, da sem imel postanek v New Yorku in tri dni preživel na trgu, ki so ga zavzeli protestniki, in to v času največje gorečnosti. Videl sem povezovanje generacij, starejše generacije še iz hipijskih časov, upora proti vietnamski vojni, in mlade, tehnološko z vsemi žavbami namazane in opremljene generacije, ki je nosila upor. Žalostna lekcija tega je, da je to gibanje hitro usahnilo in da ni prineslo kakšnih konsekvenc. V veliki meri zato, ker se jim je zdelo, da bi s prestavitvijo v politične okvire, programe in organizacije stvar na neki način izdali. 'Nočemo imeti liderjev, nočemo imeti programa' - ampak gibanje, ki noče imeti liderjev in programa, ki si noče mazati rok s politiko, je pač obsojeno na propad. Potreben je jasen program, in ta program pač ni nasprotovanje Janševi vladi, ampak zahteva po drugačni družbi. Če protesti samo protestirajo proti sedanjemu stanju, to nikoli ni dovolj. Substanco dobijo takrat, ko imajo vizijo, alternativno vizijo družbe in zmožnost, da s to vizijo široko angažirajo zaveznike. V zadnjih mesecih sem o tem tudi govoril z raznimi akterji protestov: 'Ne moremo se zadovoljiti z uličnim teatrom, ne moremo biti sami sebi všeč v vlogi demonstrantov!' Ampak zdaj lahko rečemo, da je vendarle nastal nekakšen program. En je formuliran iz samega gibanja, drugi je Koalicija ustavnega loka, tretji je program Dušana Kebra in skupine. Ti programi so konvergentni, v osnovi ponujajo podobna izhodišča, ampak, hvala bogu, vsaj obstajajo, da se ne ukvarjamo samo s tem, kako so lopovi na oblasti, temveč s tem, kakšno družbo hočemo. To je edina možna pot naprej. In na tej poti je edina možnost, da sodelujejo tudi stranke, se informirajo in podpirajo v skupnem prizadevanju."

Andrej Petelinšek

Pravite, da ne more biti samo ulični teater (metaforično in dobesedno, najbrž), ampak del protestov so tudi - v zadnjem času problematizirane - umetniške akcije. Kaj pravite o njih, najdejo na pravi način pravega naslovnika?

"Moje prebujenje k demonstracijam in uličnemu je bilo maja 1968. Takrat sem bil še gimnazijec. Leta 1969 pa sem bil prvič v Parizu, zgrešil sem torej glavno stvar za eno leto, vendar je bil Pariz še vedno popisan z grafiti, še vedno je ta duh lebdel nad mestom. In če pogledamo nazaj, vidimo, da je bila situacija pravzaprav podobna. Na eni strani so bile takrat ortodoksno marksistične skupine, ki so se klale med seboj, maoisti, trockisti … Ko so sami vodje demonstracij 20 let kasneje gledali posnetke, so bili osupli nad tem, kako zelo so uporabljali marksistični besednjak, razredni boj, diktatura proletariata itd. Ta besednjak je 20 let kasneje povsem izginil. A to je bil en segment. Drugi segment so bili na primer situacionisti, Guy Debord in drugi, ki so imeli povsem svojo linijo, linijo performansa, uličnega teatra in vprašanje kritike družbe spektakla, medijev ... Ta dva zelo heterogena elementa sta bila v maju 1968 ves čas navzoča. Temu pa so se pridružili dalje še sindikati, delavci, nastalo je razmeroma široko gibanje, seveda ves čas po malem v sporih, kot se levica pač vedno prička med seboj. Vedno je sedem odborov in vedno vsak med njimi trdi, da je edini avtentičen, drugi pa so izdajalci, to je pač neka folklora levice, ki traja vsaj od takrat, ko jaz sodelujem pri tem, pol stoletja. Hočem reči, da v tem, da imamo več delov, interesov in logik, ne vidim velike težave, ampak bogastvo. Bistveno pa je, da se vendarle nazadnje stečejo v neki program in organizacijsko strukturo.

Kar pa zadeva te artistične provokacije - zadnja je, kot je očitno, hotela pokazati, da hoče ministrstvo uničiti kulturo in ima krvave roke, vendar samo dejstvo, da je mogoče z njo manipulirati s povsem drugačno interpretacijo, kaže na to, da akcija vendarle ni bila dobro premišljena. Tudi meni se sploh ne zdi posrečena, pa ne zaradi groženj z nasiljem, ki jih tu išče ministrstvo, to gibanje po svoji naravnanosti nikakor ni nasilno. S provokacijami pa je tako, da so nekatere zelo duhovite, nekatere pa bolj s spremenljivo srečo. Ampak to spada k množičnim gibanjem."

V prvih vrstah protestov imamo humaniste in umetnike. Kaj nam to pove? Nam lahko kaj pove o položaju in vlogi umetnosti v sodobnem svetu ali naši družbi?

"Umetniki in humanisti so en del protestov. Sam sem predvsem osupel nad tem, koliko je mladih ljudi. Tu in tam srečujem stare kolege, ampak smo bolj osamelci, glavnino tvorijo druge generacije. Glede umetnosti pa mislim, da smo s tem ministrstvom zašli v nesrečno situacijo, v razglabljanje, ki nikakor ni produktivno. Ministrstvo je začelo deliti umetnost na naše in vaše. Oni, ki so na protestih, ne zaslužijo državne podpore. Odpira se perspektiva, kjer se kaznuje ali nagrajuje glede na pripadnost politični usmeritvi. Če se to začne, je z umetnostjo konec. Vprašanje je preveč generalno, da bi se dalo odgovoriti na kratko, ampak poskusimo. A obstaja definicija umetnosti? Mislim, da ne in da je to zelo dobro. In da se je treba paziti ljudi, ki imajo definicijo umetnosti in vnaprejšnji vatel. Konec koncev je umetnost ravno tisto, kar sega preko meja tega, kar je v neki konstelaciji videti kot možno, ker premika parametre tega, kar je možno. In zato je umetnost vedno bila v nasprotju s silami statusa quo, s tistimi, ki hočejo perpetuirati obstoječe duhovne in socialne strukture. To je seveda grobo in generalno rečeno. Seveda je oblast vedno tudi kupovala svojo umetnost, zato da bi gradila svojo glorijo, ampak če je bila umetnost res umetnost, je segala preko tega. Mozart je vse, kar je napisal, napisal po naročilu. Nekdo je plačal, ker si je obetal, da bo dobil slavo, dobil pa je na primer Figarovo svatbo, ki je eden najbolj revolucionarnih komadov. Prav zato, ker širi meje možnega, gre umetnost vedno na živce tistim, ki prisegajo na kakšno pozitivno definicijo umetnosti in podpirajo sebi všečno. Mislim, da pozitivne definicije umetnosti ni in da je to dobro. Kulturna politika bi morala poskrbeti za javno infrastrukturo, vse drugo pa pustiti odprto."

Pogovarjava se tri dni pred ameriškimi volitvami. Predsedniške volitve so že po definiciji volitve osebnosti, ampak vseeno se je včasih vsaj ustvarjal vtis, da imajo kaj opraviti s političnimi prepričanji, če že ne z vizijami. Je to zdaj dobesedno konec politike (in to ne glede na to, kdo bo zmagal)?

"Mogoče ni točno reči, da je konec politike šele zdaj. Mogoče sta ta dva lika posledica tega, da je bil konec politike že prej. Levica je stresala bes na Trumpa, ne da bi videla, kako so dolga obdobja Clintona in Obame pripravila najprej Busha in potem fenomen Trump. Neoliberalna politika je dejansko uspela ne takrat, ko sta jo razglašala Reagan in Thatcherjeva, ampak s figurami, kot so Blair, Clinton in Schröder. In če se že vračam v svojo mladost, v sedemdesetih letih je obstajala socialdemokratska politika. Obstajali so na primer Willy Brandt, Bruno Kreisky, Olof Palme, ljudje z jasno reformno agendo, ki so uveljavili državo blaginje kot evropski standard. Takrat smo jih mi, ki smo bili revolucionarji, malo prezirali kot reformiste, vendar je nekdo, ki danes govori stvari, kot jih je takratna mainstream politika, zdaj videti kot težki levičar. Bernie Sanders izpade strašno radikalen, pravi komunist, ampak njegov program je zmernejši od socialdemokracije, ki je v sedemdesetih letih prevladovala v Evropi. Tako daleč smo prišli, ker se je levica odpovedala svoji politiki, ne gre kriviti le Trumpa.

Kako je mogoče, da je neoliberalna politika doživela leta 2008 totalni polom, pa se ni zgodilo nič? Neoliberalno gospodarstvo je propadlo samo, na svojih lastnih principih, torej na principih deregulacije, umika države in tako naprej, rezultat tega propada pa je bil največji poseg države v ekonomijo v zgodovini človeštva. Še nikoli se ni zgodilo kaj takega, da bi država s stotinami in tisoči milijard reševala propadle privatne biznise. In za to ni odgovarjal nihče. Neznansko breme tako imenovanega bail-outa je šlo na račun prebivalstva, na račun delavskega razreda. Mokre sanje leve politike so bile, da bo kapitalizem naposled vendar zašel v strašno krizo, terminalno, ko pa je kriza prišla, levica ni imela nobenega scenarija, plana, politike, ničesar. Tiste ljudi, ki so najbolj nastradali zaradi te krize, je pustila levica dejansko na suhem. Kar se je zgodilo potem, je posledica poraza levice.

Kar je sledilo, je dejansko antipolitika, politika populizma, politika brez kakega programa, kar pa v praksi dejansko pomeni drastično večanje neenakosti in segregacije. Najbolj neverjetna in dejansko nova pa je politika obscenosti. Obscenost tega, da Trump izreče 20.000 laži, in to očitnih, dejstvenih laži, in se ne zgodi nič. Na začetku filozofije je paradoks kretskega lažnivca, Krečana, ki pravi, da vsi Krečani lažejo - ampak glede na to, da je tudi on Krečan, laže tudi on ... Tukaj pa imamo nekoga, ki na veliko laže in implicitno pravi 'evo, lažem', vendar nima to nobenih konsekvenc. To je nivo cinizma in erozije osnovne spodobnosti socialnega prostora. Toda spodobnost, civilnost je tisto, kar socialni prostor drži skupaj. Obscena plat oblasti je seveda vedno obstajala, vendar kot neka skrita, dobro prikrita umazana resnica oblasti. Zdaj pa imamo voditelje, ki dajo prav to obsceno plat na svojo zastavo in mahajo z njo. In ne samo, da jim to ne škodi, nasprotno, to, da obscenost pride na dan, je šele njihov adut. To je fatalna logika, ki uničuje tkivo družbenosti in kjer spet levica ni našla svojega odgovora. Demokratska stranka, oportunistična, kot je zmeraj bila, ne bi tvegala z Berniejem Sandersom, ki je edini imel politično agendo, ampak je stavila na karto statusa quo in na najbolj brezbarvno možno figuro, utelešenje starega establišmenta."

Na eni strani imamo vzpon obscenosti, na drugi pa politične korektnosti. Kako razložiti soobstoj?

"Na čuden način se podpirata med seboj. Politična korektnost je problem politike identitete. Velik problem je že to, da se uveljavljanje in postavljanje identitete sploh postavi kot glavna politična agenda. To je zelo daleč od programov, ki opozarjajo na razredni antagonizem kot nekaj, kar strukturira našo današnjo družbenost. Zveni zastarelo, a mislim, da je vprašanje razrednega antagonizma kot gonila političnega tista dediščina Marxa, ki jo je treba na vsak način obdržati. Politika identitete pa predpostavlja, da je gonilo politike priznavanje določene identitete ali pa določenih spolnih praks. In predpostavlja, da je priznanje identitete politična zmaga. Če se identiteta na ta način fiksira v določen besednjak, če je ta besednjak predpisan, potem se obrneta logika transgresivnosti in identitete. V času mojega levičarskega formiranja je bilo tako, da je konservativna stran, desnica, predpisovala določene identitete, leva gibanja pa so bila tista, ki so jih transgredirala, poganjala jih je transgresija ustaljenega reda. Zdaj pa se je to popolnoma obrnilo. Zdaj levica predpisuje določene identitete, določene termine in tipe govora, desnica pa pravi: 'Ha, poglejte, zdaj bomo mi naredili pogumno transgresijo. Nehajte nas basat s tem, da je zdaj treba reči Afro-American ali Native American, saj vemo, o čem govorimo, ne se sprenevedat, vsi smo rdeči pod kožo.' Logika transgresije se je prevesila na stran desnice, predvsem alt-right je videti seksi, levica pa je videti kot nekdo, ki se bori za status quo, za državo blaginje in za to, da se vsakomur prizna identiteta."

Andrej Petelinšek

Ko govorite o času vašega formiranja - nekoč ste zapisali, da ste hvaležni usodi, da ste živeli v tem času odpiranja prostora, novih misli, idej in možnosti delovanja. Danes se dogaja zapiranje, tudi brez covida. Iskreno, verjamete v možnost novega odpiranja?

"Res so bili takrat časi, ko se je v intelektualni in politični kulturi zelo veliko dogajalo. Za mojo mladost so bili odločilni momenti uboj Martina Luthra Kinga, uboj Cheja Guevare, Woodstock, maj 1968, sovjetska okupacija Češkoslovaške; to se je vse zgodilo v roku par let, zame zelo formativnih let na koncu gimnazije. Pa Rudi Dutschke pa Chicago Seven in da ne govorim o velikih korakih v filozofiji, francoski strukturalizem, frankfurtska šola itd. In ja, zdelo se je, da se vse odpira in da je vse možno, poganjal nas je entuziazem. Zadnjič sem govoril s sošolcem, ki je rekel: 'A se zavedaš, da smo mi živeli najboljših 50 let v svetovni zgodovini?' Jasno, da je nevarno, da bi začeli romantizirati, 'ha, ko smo mi bili mladi, je bilo vse drugače, vse se je odpiralo, zdaj pa gre za vse cugrund'. Zavedam se, da je to lahko totalno konservativna pozicija. Nimam kakšnega magičnega odgovora na to. Zelo bi si želel, da bi bil ta pričujoči zastoj prilika, ki bi vendarle pripeljala do določenega premika, preloma. Zato sem tudi zdaj že večkrat uporabil figuro Walterja Benjamina, ki govori o dialektiki v zastoju, dialektiki v suspenzu, Dialektik im Stillstand. Benjamin pravi: dialektika ni v tem, da se vse giblje, da se vse premika, da vse vpliva na vse, da je vse povezano. Dialektika nastopi v zastoju, takrat, ko se ustavi, takrat pride do maksimalne tenzije, do pretrganja. Dialektika se zares zaostri v mirovanju, suspenzu. Ta suspenz lahko deluje onirično. Gledamo ta prazna mesta, kot v hollywoodskih filmih, slow motion. Benjamin uporabi prav primerjavo s sanjami. A njegova poanta je, da smo spali prej, ne zdaj. Zdaj je lahko videti onirično, ampak zavedati se moramo, da niso sanje to zdaj, spali smo prej. Kapitalistična vera v stalni progres, to je bila fantazmagorija, to je bilo spanje, zastoj pa je nekaj, kar omogoča prebujenje. Omogoča, da pogledamo nazaj v čas spanja in mogoče pridemo do neke točke prebujenja. Benjaminova dialektika v suspenzu je zelo slovita teoretska formula, ki lahko zveni malo abstraktno, a se zdi, kot da bi v tem trenutku dobila svoje zelo jasno historično utelešenje. Kot da bi pri Benjaminu čakala na svojo priložnost, da pride na plan."

Ko sem vam rekla, da je bil povod za intervju z vami želja, da bi ob 250. obletnici Heglovega rojstva "pripeljali Hegla v časopis", ste rekli, seveda, ampak tudi Beethovna in Hölderlina. Kaj - razen letnice rojstva in prijateljstva med Heglom in Hölderlinom - je še na tem? Kaj se je duhu zgodilo na Nemškem v tistem času, zakaj se je tam zgostilo toliko duha?

"Duhovna zgodovina nikoli ne napreduje zlagoma, ampak preko zgoščin. V zelo kratkem času se zgodi nekaj dramatičnega in se zelo veliko premakne. V filozofiji se je v nekaj desetletjih od Sokrata preko Platona do Aristotela zgodila temeljna stvar, ki je dala filozofiji osnovno strukturo. Okoli francoske revolucije imamo spet takšen popolnoma neverjeten čas. Nemški filozof Eckart Förster je napisal knjigo z naslovom Petindvajset let filozofije (2011), gre seveda za leta od 1781, od Kantove Kritike čistega uma (ki jo imamo zdaj končno v slovenskem prevodu Zdravka Kobeta, za ta prevod je pravkar dobil Jermanovo nagrado), do 1806, ko je Hegel pisal Fenomenologijo duha (in v njej že razglašal konec filozofije). Knjiga se provokativno postavi na stališče, da je prava filozofija obstajala samo teh 25 let. Jasno je, da gre tu za neko veliko duhovno zgoščino, simbolno umeščeno v čas francoske revolucije. Hegel in Hölderlin sta bila skupaj s Schellingom v tübingenskem Stiftu, na protestantski teološki univerzi. Tam so se formirali, tam so bili cimri, kar je skoraj neverjetno, največja nemška filozofa in največji nemški pesnik, in so v tem času od samega navdušenja nad francosko revolucijo na dvorišču zasadili drevo svobode. Nemška misel in nemška poezija sta pripadali temu historičnemu momentu, momentu konca nekega sveta in začetku drugega. Hegel je bil zadnji veliki metafizik in obenem prvi profesor na prvi moderni univerzi, Humboldtovi univerzi. K temu spada tudi Beethoven, Adorno dobesedno reče, da je Beethoven uglasbeni Hegel. Pri njem imamo glasbeno formo mišljenja, v kateri se, na hitro rečeno, formira totaliteta na podlagi kontradikcije, na podlagi maksimalne tenzije, kot razvijajoče se protislovje. To, da je protislovje princip formiranja totalitete, je zanesljivo nekaj, kar druži Beethovna in Hegla. Oba pripadata robu razsvetljenstva, ne da bi še stopila v postrazsvetljensko romantiko.

Ta zgostitev duhovnega, literarnega, glasbenega, filozofskega je naravnost neverjetna, je nekaj, kar nas še danes inspirira in k čemur se moramo vračati. Obletnice so le zunanji povodi za to. Fenomenologija duha je bila napisana 17 let po francoski revoluciji in pripada temu momentu političnega odpiranja. Seveda lahko z bolj oddaljenim pogledom ugotovimo, da je to politično odpiranje sprva doživelo polom. Leta 1789 si nihče ne bi mogel misliti, da bodo leta 1815 spet vsi monarhi sedeli na tronih in imeli svoje kongrese, med njimi tudi ljubljanskega 1821., in gruntali, kako bi zatrli tega duha. V Franciji je bila potrebna še ena revolucija 1830., pa ena 1848., in še ena leta 1871, da je sploh prišlo do realizacije nekaterih zahtev francoske revolucije. V tem pomenu smo lahko pesimisti, ker obdobju odpiranja tako zlahka sledi restavracija, in v tem duhu so se zdaj odvijala zadnja desetletja. Lahko pa smo optimisti, ker restavracija na daljši rok ne bo imela zadnje besede. Restavracija je samo začasna, medtem ko se tistega duha, ki je takrat privrel na dan, vendarle ne da zatreti in nazadnje prevlada."

Izhodišče ljubljanske mednarodne konference ob 250. obletnici Heglovega rojstva je bila aktualnost Heglove filozofije danes. Heglova misel, da je filozofija kot Minervina sova, ki krila razpre, šele ko pade mrak, je služila za temelj vprašanja, kako pravočasno oziroma prepozno prihaja Heglova filozofija. Kako ste na vprašanje odgovarjali?

"Citat iz Heglove Filozofije pravice govori o tem, da pride filozofija prepozno, da bi spreminjala svet. Hegel velja zlasti na podlagi tega citata za nekoga, ki reče, da je prepozno, ampak to je vseeno malo preenostaven sklep. Če poskušam odgovoriti na hiter način, naj uporabim to prispodobo sove, ki jo uporabil Hegel. Sova, ta emblem filozofije, vidi ponoči in tudi filozof mora biti zmožen videti skozi temine človeške neumnosti in predsodkov. Dalje, sova zre nepremično, in tudi filozof ne sme odvrniti pogleda tam, kjer vsi drugi pogledajo proč. Še naprej, veljalo je, da sova vidi 360 stopinj, se pravi, da vidi vse naokoli. Zares sicer vidi 270 stopinj, kar je impresivno, in tudi filozof mora imeti pogled, ki zaobjame celoto. To so tri lastnosti, ki povezujejo sovo in filozofa. Ampak tukaj je še četrta lastnost. Sova je ptica roparica, ki nepremično zre, vidi v temi in opazuje vse naokoli - zakaj? Zato, da bi se spustila v napad. Zato, da pripravi akcijo. Ne gre za to, da bomo kar gledali svet in prepozno kontemplirali, kakšen da je, ampak da to zrenje pripravlja dejanje. Sova počne, kar počne, zato, da bi prišli do akcije. Imamo zvezo pojma in akcije, pojma, ki terja akcijo. Hegel uporabi ta sloviti enačaj, 'kar je dejansko, je umno, kar je umno, je dejansko'. To je mogoče brati, kot da je vse, kar obstaja, že umno, ampak Heglova lastna interpretacija tega je, da tisto, kar je umno, mora postati dejansko. Koncept je treba udejanjiti, to je tista akcija, ki jo terja ta prispodoba sove. Res pridemo ponoči in prepozno, ampak zato, da bi dejanskost šele postala to, kar že je in kar bi morala biti."

Pogovarjava se za časopis, časopis pa je, je rekel Hegel, jutranja molitev. Živimo v času, ko moramo reči, da se ta Heglova misel žal ne zdi več večna …

"Nenavadno je, da je Hegel to rekel. Ne zavedamo se povsem dobro, kako so časopisi začeli formirati javno mnenje. Formiranje neodvisnega javnega mnenja je bil eden najpomembnejših doprinosov razsvetljenstva in ta razsežnost se je materializirala v tisku. Primerjava je indikativna. Religija je takrat nehala biti osnovno lepilo družbe. S francosko revolucijo je dejansko prišlo do propada duhovščine in aristokracije kot vladajočih dveh stanov. Država se je formirala kot neodvisna od religije in omogočila religiozno svobodo različnih izpovedi. Religija je torej izgubila to centralno mesto, in kdo stopi na to mesto? Tukaj je paradoksnost tega stavka - ravno mediji. Namesto religije imamo medije. Tisk je medij, ki je bil veliki Drugi, kolikor je javno mnenje obstajalo kot univerzalna referenca. Zdaj je ta vloga velikega Drugega izgubila svojo moč. Facebook, twitter, to niso javni mediji. To je oglaševanje privatnosti, kot je enkrat rekla Alenka Zupančič. Vsakdo lahko oglaša svojo privatnost. Včasih je veljalo, da so eni, zelo redki, na televiziji, drugi jih pa gledamo. Zdaj smo tako rekoč vsi na televiziji in vsi gledamo. Vsak pošilja v eter svoje privatne objave. Vsi smo akterji in gledalci, vendar ne gledamo vsega, ker so krogi ekskluzivni, če si na določeni politični strani, boš dobival samo ta del, univerzalnost se je izgubila. In tako se je zgodilo, da imamo namesto politike tvitanje. Privatno oglaševanje, nad katerim ima kontrolo le sam oglaševalec. Imam predlog za slovenski prevod tvita. Ne čivk, ampak bevsk. To je bolj bevskanje. Namesto javnega prostora in izmenjave debat imamo bevskanje, kdo bo glasneje in pogosteje bevsknil. Janši in Trumpu je skupno to, da vsak dan data od sebe enormno količino bevskov, kot samopromocijski nadomestek politike, pa še to, da so jima glavni trn v peti javni mediji."

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.