Bil je član katalonskega parlamenta, nekaj časa celo njegov podpredsednik, funkcija, zaradi katere ga špansko tožilstvo bremeni nespoštovanja določil ustavnih sodnikov, ki so omejevali pristojnosti parlamenta glede imenovanja predsednika katalonske vlade. Pred nedavnim se je umaknil iz aktivne politike, je raziskovalec na eni od katalonskih univerz, v zadnjem času pa dokaj redno sodeluje v pogovorih, ki ga tedensko objavlja katalonski spletni portal Vilaweb; njegovi pogledi se bistveno razlikujejo od stališč obeh velikih katalonskih strank, ki sta podprli vlado socialista Pedra Sáncheza.
V zadnjem času ste eden redkih komentatorjev, ki je zelo kritičen do zadnjih političnih dogajanj v Kataloniji; razprave na portalu Vilaweb, pri katerih sodelujete, imajo baje veliko število sledilcev. Kakšna stališča zagovarjate?
"Pred časom smo razpravljali, ali bi pogajanja s socialistično stranko, za katera se je odločila Republikanska levica ERC, prispevala k popuščanju napetosti, in smo vsi soglašali, da je šlo za zgrešeno strategijo. Zdaj pa se Junts odloča za isto strategijo; sicer je v detajlih različna, ampak dejansko je ista. Najslabše pri teh pogajanjih pa je, da prvič v zgodovini ni politične alternative v Kataloniji, ki ne bi bila vezana na socialistično vlado. Zgodovinsko gledano, kadarkoli je bila ena katalonska stranka povezana s špansko vlado, je bila druga katalonska stranka v opoziciji. Tokrat prvič v zgodovini ni opozicije, ni nobene alternative tem pogajanjem. Ko je v preteklosti Convergència podpirala vlado Ljudske stranke, je bila ERC v opoziciji; ko pa je ERC podpirala socialistično vlado, je bila Convergència v opoziciji. Stranka, ki je bila v Madridu v opoziciji, je v Kataloniji lahko postavljala nove zahteve, to se je vedno dogajalo, zdaj pa v katalonskem parlamentu ne bo več nobene stranke, ki bi lahko na ta način ustvarjala pritisk. Obe stranki namreč podpirata vlado v Madridu. To je izničilo psihološki naboj, ki je obstajal z vlado v izgnanstvu, s predsednikom v izgnanstvu, s Svetom za republiko. Vse to je bilo zunaj sistema, zdaj tega ni več, vsi podpirajo sistem. Osebno upam, da se bodo lahko varno vrnili domov."
Vi ste veljali za človeka, ki je zelo blizu predsednika Puigemonta.
"Res, bil sem, lahko rečem, da on brez dela moje ekipe ne bi bil izvoljen v Evropski parlament, tudi tokrat sem z njim dolgo razpravljal."
In kaj pravi v zvezi s sedanjim stanjem?
"Trdi, da so bila pogajanja vedno opcija, da je bila zdaj priložnost za pogajanja, za kakršna si je vedno prizadeval, da je bilo, kar je dosegel pri teh pogajanjih, vredno tveganja - in da je nadzorno telo, ki bo iz Švice preverjalo izvajanje sporazuma, koristno, da se zadeve premaknejo z mrtve točke. To so njegova stališča. Ne trdim, da je bil pri tem popolnoma odkrit, da mi je povedal natančno, kar misli. Seveda mora zagovarjati stališče, za katerega se je odločil. Poznam ga dovolj dolgo, da vem, da pogosto ni bil navdušen nad odločitvami, ki jih je sprejel. Pogosto se je moral tako odločiti zaradi okoliščin, zaradi sklepov stranke, vedel je, da gre za zgrešen korak, ampak ni imel drugih možnosti. V zadnjih petih letih se je to kar nekajkrat zgodilo: vedel je, da so odločitve napačne, ampak bil je v to prisiljen, skratka, ni imel druge izbire."
Na primer?
"Ko je predlagal Quima Torro za predsednika in pristal na zahtevo, da se odpove kandidaturi za predsednika Katalonije, skratka, da se je odpovedal prizadevanju, da bi bil ponovno izvoljen za predsednika. Ali pa tudi, ko je leta 2018 pred volitvami njegova stranka podprla nezaupnico Rajoyu in prvič izvolila Sáncheza za predsednika vlade."
Ampak govoriva o splošni politiki. Če bi zdaj šli na nove volitve v Španiji in bi desni tabor pridobil tri poslance ter bi stranka Vox vstopila v vlado, bi bilo slabše tudi za Katalonijo, kajne?
"Odvisno od strategije, ki jo imaš. Če nimaš strategije, da bi nadaljeval prizadevanja za neodvisnost, ampak samo braniš sedanje stanje, je glasovanje za Sáncheza nedvomno glas za ohranjanje sedanjega stanja. Mislim, da gibanje neodvisnosti ne bi smelo ščititi sedanjega stanja. V funkciji našega prizadevanja za neodvisnost bi morali voditi politiko na ravni Katalonije, v katalonskem parlamentu, v katalonski vladi, na katalonskih ulicah, in ne bi smeli odločati, kdo bo vodil Španijo. Morali bi voditi svojo politiko, ne pa odločati, kdo vodi špansko politiko. To, kar delamo, pomeni, da pristajamo, da Španija vodi našo politiko. Leta 2017 smo se odločili, da prekinemo s tem, da Španija vodi našo vlado in našo politiko. Naša naloga je, da preprečimo, da bi Španija še vodila Katalonijo, ne pa da odločamo, kdo bo vodil Španijo. Nisem prepričan, da bi bilo za nas slabše, če bi desnica vodila vlado v Madridu, razen če predpostavljamo, da bo Madrid vodil našo politiko. V katalonskem parlamentu imamo absolutno večino, nimamo pa načrtov, kako bomo vodili Katalonijo. Zato lahko trdimo, da je desničarska vlada v Madridu za nas slaba. To pomeni, da nismo sposobni odločanja o svoji prihodnosti."
Mislim, da bomo imeli novo priložnost za neodvisnost, ampak sami trenutno nimamo nadzora nad časovnico.
Ali torej to po vaši oceni pomeni, da je tudi vsa razprava o amnestiji del prepuščanja pristojnosti Madridu, da odloča o Kataloniji?
"Moje stališče je, da smo imeli referendum, sprejeli smo deklaracijo o neodvisnosti in zdaj je pred nami mednarodni spor, katera vlada je suverena za upravljanje Katalonije. Če ti sodeluješ pri izvolitvi španske vlade, in to celo z odločilnimi glasovi, pomeni, da priznavaš njeno legitimnost tudi pri upravljanju katalonskega ozemlja in katalonskih zadev. Mislim, da bi morali ugovarjati popolni legitimnosti španske vlade, da se ukvarja z našimi zadevami. Mi sprejemamo, da nismo neodvisni, in v bistvu sprejemamo legitimnost španske vlade za odločanje o naših življenjih. Amnestija je dobra rešitev za ljudi, ki so nenamerno zašli v težave. Amnestija bo zadevala tudi moj kazenski postopek zaradi sklepa, ki sem ga sprejel kot član predsedstva katalonskega parlamenta. Ampak jaz zaradi tega nočem amnestije, nikoli nisem pričakoval, da se bo ta postopek končal z amnestijo, sam sem bil pripravljen prenesti zadevo na Evropsko sodišče za človekove pravice, ker sem prepričan, da sem ravnal pravilno. Če se bo zadeva končala z amnestijo, bo katalonski parlament še naprej deloval z omejeno suverenostjo. Amnestija bo prekinila moje prizadevanje, da bi evropsko sodišče za človekove pravice s sodbo določilo, da predsedstvo katalonskega parlamenta lahko odloča po svoji presoji in ni dolžno uveljavljati sklepov, ki prihajajo iz Madrida. Navsezadnje smo mi samo dovolili razpravo, ki jo je zahtevala večina poslancev. Amnestija torej deluje proti nam, brisala bi vse, kar smo naredili za dosego neodvisnosti."
Druga točka dogovora govori o novem referendumu na podlagi španske ustave. Kako je s tem?
"Referendum je že potekal 1. oktobra 2017. Zdaj bi ga izničili in zamenjali z nezavezujočim referendumom, ki bi ga razpisale španske institucije. Res ne vidim, kako bi temu lahko rekli uspeh. Imeli smo referendum, sprejeli smo deklaracijo o neodvisnosti, seveda nismo postali neodvisni, ampak zdaj bi zahtevali nezavezujoč referendum, ki bi ga organizirala Španija. To nas vodi nazaj v leto 2012, ko smo zahtevali nezavezujoč referendum na osnovi španske ustave. To smo že poskusili dobiti pred desetimi leti. Izničili bi vse, kar smo naredili v zadnjih desetih letih. Leta 2017 smo se odločili za razpis referenduma, ker smo kot narod vzeli na znanje, da Španija nikoli ne bo pristala na referendum. Nič se ni spremenilo."
Ampak zdaj govorijo o možnosti, da bi Španija pristala na referendum …
"Kdo to trdi? Španija sistematično in nedvoumno trdi, da ne bo nikoli pristala na referendum o neodvisnosti Katalonije. To se ni spremenilo, to je popolnoma jasno, je zapisano črno na belem. V dogovoru s Puigdemontom in stranko Junts piše: Vi boste zahtevali referendum in mi bomo rekli ne. Črno na belem. Moti, da stranka Junts napoveduje, da bo zahtevala nezavezujoč posvetovalni referendum."
Vse do tega dogovora pa je stranka Junts govorila, da je bil referendum že leta 2017, kajne?
"Natanko tako, stranka Junts je dosledno vztrajala pri stališču, da se nam ni treba dogovarjati o novem referendumu, ker smo že imeli zavezujoč referendum - in njegov izid je treba spoštovati. Zdaj se je temu dejansko odpovedala. Pa še nekaj je treba tukaj povedati. Katalonci niso nikoli formalno potrdili pripadnosti Španiji. Katalonija je bila dvakrat okupirana, enkrat leta 1714 in drugič v državljanski vojni."
Kako gledate na prihodnost?
"Gibanje za neodvisnost obstaja, to je pač dejstvo."
Obstaja gibanje, nima pa voditeljev?
"Dejstvo je, da so ljudje, ki so bili angažirani pri poskusu leta 2017, izgubili verodostojnost. In spet, dejstvo je, da moramo to ponovno narediti, vendar v tem trenutku nimamo nadzora nad potekom dogajanj. Danes je nadzor v Madridu. Oni bodo z nekaterimi koncesijami, kot na primer s pravico do rabe katalonščine v španskem parlamentu, skušali ublažiti morebitno napetost. Skratka, nekaj časa bo Madrid vodil igro. Videli bomo, kako dolgo bo trajalo, kako daleč bodo šli. Mislim, da bomo imeli novo priložnost za neodvisnost, ampak sami trenutno nimamo nadzora nad časovnico. Vse bo odvisno tudi, kaj bo Španija oziroma njeni voditelji naredila ali ne bo naredila, pa tudi od tega, kaj bomo mi sposobni narediti. Naša identiteta bo preživela, gibanje neodvisnosti bo preživelo. Mi bomo ostali; Španija želi biti enotna država, mi želimo biti nacija, to sta dva projekta, ki ne moreta sobivati. V prihodnosti, bližnji ali daljni, bo prišlo do novega poskusa dosega neodvisnosti. Mislim pa, da so zadnje odločitve naših voditeljev dokončno zaprle poskus iz leta 2017. Skratka, gibanje neodvisnosti ni mrtvo, ampak poskus iz leta 2017 je končan."
