Bojan Brezigar
Za intervju sem zaprosil 21. septembra, takoj po azerbajdžanskem napadu na Armenijo. Odgovora dolgo ni bilo. Nič nenavadnega, pravzaprav pričakovano, da se namestnik zunanjega ministra Armenije, dolgoletni poklicni diplomat Parujr Hovhanisjan v času, ko je v nekaj dneh prešlo mejo več kot 100.000 beguncev v državo, ki šteje manj kot tri milijone prebivalcev in ji poleg tega še preti vojaški napad, ne utegne ukvarjati z novinarji. Da bi poskusil po uradnih poteh, nisem niti pomislil, kajti že pred meseci, ko sem ga intervjuval, sem moral po stranskih poteh obiti birokracijo. Šele pred dnevi sem na veliko presenečenje dobil elektronsko pošto z opravičilom, češ, razumeti morate, bil sem zelo zaposlen. Kar seveda razumem. In tako je nastal ta pogovor, na razdaljo. Izven pogovora še vprašanje, kaj pravzaprav pričakuje od nas na Zahodu. "Da poročate o tem, kar se dogaja," se je glasil odgovor. Res, o Gorskem Karabahu je ves ta čas vladala velika tišina. V ospredju je bila najprej Ukrajina, potem še Izrael …
V teh dneh mediji poročajo o možnosti, da se Azerbajdžan ne bo zaustavil pri zasedbi Gorskega Karabaha, ampak bo napadel tudi Armenijo. Armenski diplomat, bodoči veleposlanik pri EU, je dejal, da bi lahko napad pričakovali že v nekaj tednih. Tudi namestnik ruskega zunanjega ministra Mihail Galuzin je, kot poročajo mediji, izjavil, da vse, kar se je zgodilo, ne pomeni, da se je konflikt med Azerbajdžanom in Armenijo končal. Se res bojite, da Azerbajdžan načrtuje vojaški poseg proti Armeniji?
"Napetost v regiji še obstaja. Še vedno smo zaskrbljeni glede naše ozemeljske integritete, glede stanja na naših mejah, opažamo politična stališča, ki so prav tako skrb vzbujajoča. Skratka, na vaše vprašanje lahko odgovorim, da smo zaskrbljeni za svojo neodvisnost, za ozemeljsko celovitost Armenije. To je v tem času naša prva prioriteta."
Sliši se, da bo Azerbajdžan vztrajal pri zahtevi po prostem prehodu do enklave Nakičevan po ozemlju Armenije.
"Da, glede tega smo slišali stališče Turčije. Pravzaprav je interes Armenije, da omogoči ta prehod, z železnico in cesto. Ampak ugotavljamo, da gredo interesi naših sosedov dlje, govorijo o izventeritorialnem prehodu, izven našega nadzora in naše suverenosti, in s tem se ne bomo nikoli strinjali. Nikoli ne bomo privolili v noben predlog, ki bi ogrožal naš red in našo integriteto, smo pa odprti za vsako rešitev, ki bi omogočala prost prehod ljudi in blaga, vključno z železnico, ki sem jo omenil."
Govor je bil o predlogu tristranskega srečanja Armenije, Azerbajdžana in Rusije ali o konferenci, ki bi potekala v Gruziji, za dogovor o medsebojnih odnosih v regiji.
"Obstaja več predlogov, ampak v tem času smo se pripravljali na srečanje v Granadi s posredovanjem predsednika Evropskega sveta Charlesa Michela ob prisotnosti nemškega kanclerja in francoskega predsednika, žal pa je Azerbajdžan v zadnjem trenutku odpovedal udeležbo. Sprejeli smo stališče brez Azerbajdžana, vsebuje pa nekaj zelo pomembnih elementov. Azerbajdžan pa je pri pripravah sodeloval, in če bo privolil v ta dokument, bo po moji oceni veliko lažje doseči mir. Moramo počakati, da se Azerbajdžan izreče o tem."
EU je vedno bila najpomembnejši partner pri uresničevanju sprememb in reform v Armeniji
Če se ne motim, je v Azerbajdžanu v zaporu še nekaj Armencev, predvsem voditeljev Gorskega Karabaha. Kaj jim očitajo?
"Pred nekaj meseci je predsednik Azerbajdžana izjavil, da bo, če bodo voditelji Gorskega Karabaha odložili orožje in ne bodo sprožili nobenega vojaškega posega ter če bodo razpustili svoje institucije, ki so jih tam ustanovili, zajamčena amnestija in da ne bo nobenega pregona. Po etničnem čiščenju Gorskega Karabaha in odhodu vsega armenskega prebivalstva so aretirali nekaj sedanjih ali prejšnjih voditeljev Gorskega Karabaha. Pojma nimamo, česa jih obtožujejo, pomembnejše pa je, da je bilo to v nasprotju z izjavami azerbajdžanskega predsednika."
Koliko beguncev je prešlo mejo in se zateklo v Armenijo?
"Približno 100.700 Armencev je prišlo v Armenijo. V Gorskem Karabahu ni več skoraj nobenega Armenca, točnih podatkov nimamo, vemo pa, da je šlo za popolno etnično čiščenje."
Armenija je majhna država, kako ste poskrbeli za vse te ljudi?
"Lahko si predstavljate, kaj to pomeni, ampak niti en begunec ni ostal brez namestitve. Nihče ni ostal v šotoru, namestili smo jih v hotelih, domovih in drugih kapacitetah, vlada je zagotovila denar za kritje stroškov, na območju Erevana jih je približno tretjina, preostali v drugih provincah Armenije. Zagotovili smo zdravstveno oskrbo, tudi s pomočjo večjega števila partnerjev, iz Francije, Bolgarije, Italije in drugih držav, ki so bile pripravljene sprejeti ljudi. Pomoč je prišla tudi iz drugih držav, ZDA, Kanade, EU, številnih drugih, ki so zagotovile humanitarno pomoč."
Kaj se bo zgodilo z armenskim izročilom v Gorskem Karabahu?
"To je zelo kočljivo vprašanje. Preživljamo tragične trenutke. Armenci so v Gorskem Karabahu živeli več kot 2500 let. V stoletjih so bili pogosto preganjani, zatirani, žrtve raznih osvajalcev: Perzijcev, Turkov, Seldžukov, Mongolov, Rusov. Edina regija, ki je bila srce Armenije, ki je ostala vedno v celoti armenska, je Gorski Karabah. Tam je bila vedno avtonomna škofija, tam je kar nekaj samostanov in cerkva, ki so zelo pomembni za širjenje krščanstva v Armeniji in v svetu. O tem se moramo pogovarjati z Unescom in drugimi pomembnimi institucijami. Seveda smo zaskrbljeni, da bi bilo kulturno izročilo prizadeto zaradi konflikta. Pričakujemo, da bo mednarodna skupnost sprejela ukrepe in da ne bo dovolila uničevanja teh spomenikov, ki jih mora priznati kot izročilo človeštva."
Bral sem, da je bilo v Armeniji veliko demonstracij in da so demonstranti zahtevali odstop predsednika vlade, češ da nosi odgovornost za nastalo stanje.
"Res, bilo je nekaj demonstracij, trenutno pa se je stanje umirilo. Sicer pa lahko razumete, kakšno travmo so ta dogajanja pomenila za Armenijo. Lahko pa rečem, da se je zdaj stanje umirilo."
Vrniva se k mednarodni politiki. Ruske mirovne sile niso izpolnile pričakovanj v Gorskem Karabahu; kakšni so zdaj vaši odnosi z Rusijo? Med drugim ste prav v tem času ratificirali statut mednarodnega kazenskega sodišča, kar Rusiji zagotovo ni pogodu.
"Imate prav, razočarani smo zaradi dejavnosti ruskih mirovnih sil na terenu; le kako naj bi bili zadovoljni, če se je moralo prebivalstvo izseliti in nismo opazili nobenih odločnih ukrepov zaradi tega. Omenili ste tudi mednarodno kazensko sodišče. Res, ratificirali smo pogodbo, to je bila ena naših mednarodnih zavez iz dogovora z EU. Že lani, po takratni azerbajdžanski agresiji, smo ugotovili, da potrebujemo mednarodno sodišče. Takrat smo imeli 40.000 beguncev in presodili smo, da potrebujemo mednarodno kazensko institucijo, da obravnava to vprašanje. Za pristop k pogodbi o mednarodnem sodišču smo se torej odločili lansko jesen, takrat smo se odločili za ratifikacijo, in kdor nam zdaj to očita, pač samo manipulira. Potrebujemo mednarodno sodišče in za to se ne odločamo, ker bi bili proti kateri specifični državi, tudi Rusiji. Ponavljam, odločitev je lanskoletna in nima nič skupnega z dogodki, ki so se zgodili kasneje."
V tem času ste imeli tudi skupno vojaško vajo z ZDA, kajne?
"Res je, ampak to ni bilo prvič, že v preteklosti smo imeli podobne pobude z zvezo Nato, z EU in tudi z ZDA. To nima nič skupnega s trenutnim dogajanjem, nobene provokacije ni bilo, to se je velikokrat dogajalo tudi v preteklosti."
Kako si predstavljate prihodnost Armenije? Se želite vključiti v EU ali imate drugačne načrte?
"Težko je predvideti, kako se bodo zadeve odvijale v prihodnosti. Preživljamo zelo težke trenutke. Armenija je vedno trdila, da se pomika v smeri EU, če bo to mogoče, torej če nas bi EU sprejela. Medtem pa si prizadevamo, da bi čim bolje udejanjili sedanjo asociacijsko pogodbo z EU, da bi čim hitreje izpolnjevali dodatne pogoje, ki bi nam omogočili, da smo čim bližje članstvu v EU. EU je vedno bila najpomembnejši partner pri uresničevanju sprememb in reform v Armeniji. Potrebujemo več sodelovanja in več podpore v teh težkih časih in narediti moramo vse, da bomo čim bližje uniji."
