(INTERVJU) Peter Boštjančič: Zakaj ne bi smel biti levičar, če sem veren?

Dolgo sva govorila, bilo je mnogo digresij, intimnih spominov, ki niso vsi za javnost. Pogosto so solze zalile njegove bleščeče, zmeraj malce vlažne oči. Nekam umirjeno, skoraj spravljivo je deloval. Prejšnja leta so bili pogovori z njim polni ostrine, kritičnih osti. Zdaj je tega manj. Še vedno pa je neposreden in s tisto značilno barvo glasu z žlahtnim patosom, danes tako redkim. Vse življenje piše dnevnik, čistil se je z njim, pravi. Nikoli ga ne bo dal v javnost.

V družini, iz katere izhajate, ste imeli že vrhunskega igralca, Sandija Krošla, strica, brata vaše mame. Dobitnika Borštnikovega prstana pred dvajsetimi leti. Torej je genetika opravila svoje pri odločitvi za poklic? V vaši biografiji piše - nenavadno - celo ulica vašega rojstva. Zakaj?

"Bil sem nezakonski sin, rojen te oktobrske dni 1952. doma, v Ulici heroja Bračiča 15. Tistih prvih šest let me je zaznamovalo. Deležen sem bil neverjetne ljubezni stare matere in starega očeta. Mislim, da sta mi dala preveč emocij. Včasih me motijo, ko jih ne znam kontrolirati. A takšna sta bila. Če ne bi dobil tiste ljubezni, bi bil danes verjetno malo prizadet. Bila sta neverjetno skromna in hvaležen sem jima. Materi ni bilo lahko takrat, kasneje se je poročila. V prvem razredu sem bil še Krošl, v drugem Boštjančič. Moj ded je bil hrust, Maistrov borec, šest let je bil v Kraljevini Jugoslaviji graničar na meji v Gevgeliji. Edini pismen tam. Ni prenesel neresnice, težko bi mu bilo tudi danes. O mnogočem si danes ne upam niti govoriti, ni bilo dela, hrane. Prišel je celo tako daleč, da je hotel skočiti z mosta v Dravo, za roke je držal mojo mater in strica. A življenje je zmagalo. In vedno je ohranjal ljubezen do vseh. Ko je njegov sin, moj stric Sandi Krošl, igral v Slovenski Bistrici predstavo Podstrešje Janeza Žmavca z Grubarjem in Kjudrovo, je ded vstal med predstavo in rekel: 'To ni moj sin!' Seveda so predstavo prekinili. In kasneje nadaljevali, a Sandi mu tega ni zameril. Ata je večkrat govoril 'mi lahko živimo brez gledališča', Sandi pa mu je vedno govoril 'ata, tudi to rabimo'. Je pa ded ogromno bral, Gogolja, Cankarja, bil je tudi oskrbnik pri Izidorju Cankarju v Ljubljani, kjer je dolgo živel. Tudi Finžgarja je selil kot postrešček. Izučen je bil za tekstilca, delal je v MTT-ju. Vedno mi je pravil, da naj berem Tarasa Buljbo pa Gorkega in Cankarja. Še vedno sem vsak teden na grobu pri njima in se pogovarjamo."

Na II. gimnaziji v Mariboru ste že bili v gledališki šoli Jožeta Zupana, po maturi pa niste šli na sprejemca na akademijo v Ljubljani, ampak na primerjalno književnost na filozofsko. Ni bilo poguma za igro takoj? Kljub samo enemu letniku se zmeraj radi spomnite karizmatičnega profesorja Dušana Pirjevca?

"Bil je neverjeten. Ko sem prišel k njemu na izpit, me je najprej vprašal, kaj je umetnost. Odgovoril sem, da ne vem. Rekel mi je 'jaz tudi ne'. Potem sva se pogovarjala eno uro sproščeno in dal mi je devetko. Tisti, ki nima samorefleksije, nima pri meni kaj iskati, je pravil. Vozil je amija in vedno govoril: 'Če bi hotel imeti mercedesa, bi moral biti v drugi službi.' Zelo rad je imel film, srečeval sem ga v Kinoteki. Kako sta se režala z njegovo spremljevalko. Javno sta se zelo dajala z Josipom Vidmarjem. Včasih nam je na predavanjih rekel: 'Še gospod predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti ne razume, kaj jaz zastopam.' Bil je spoštljiv, brez cinizma, danes tega ni več.

Vseskozi me je vodil Bog. Če ne bi dal skozi tistega kontakta s Pirjevcem, če ne bi bilo tistega prvega leta začetnega študija, bi mi nekaj zelo manjkalo."

Kakšna so bila vaša mladeniška mariborska leta?

"Maribor je bil, če se spominjam, neverjetno toplo, živo mesto. Tukaj smo se izpostavljali, kregali, branili svoja stališča. Dosti sem se družil z Vladimirjem Gajškom, zanimiv je bil, Baudelairja je na pamet recitiral v francoščini. Jože Zupan je bil moj mentor. Kasneje, po akademiji, smo se družili z Zupanom in Franom Žižkom. Prijatelja sta bila. Skupaj smo hodili na Piramido. Tega danes nihče ne ve, kakšno težavo je imel Žižek z vero. Strašno iskren je bil, vseskozi je hotel, da mu razložim. Bil je kritičen do vseh mojih vlog. Nekoč me je kritiziral, da sem sprejel vlogo Matička v režiji Vita Tauferja. Dal mi je Gallusa za igrat v TV-nadaljevanki, čeprav so Ljubljančani zahtevali ljubljanskega igralca. Pa je vztrajal. Jože Zupan je bil partizan in šele mnogo kasneje sem zvedel od jezuita Franca Cerarja, s katerim sem tudi dolgo prijateljeval, da ga nekaj muči. Cerar mi je povedal, da je bil Zupan veren, ampak jehovec. Oba s Cerarjem sta imela travmo iz partizanov. Žižek pa ni bil v partizanih, ampak je bil v delovnem taborišču na Nemškem in je delal v teatru kot scenski delavec. Gledal je slovitega nemškega igralca Gustafa Gründgensa v Faustu kot Mefista. Govoril mi je o njem, kasneje je postal nacist, izdajal je prijatelje, pred tem pa je bil komunist v Hamburgu. Nazadnje je leta 1965 naredil samomor. Dejansko je bil satanska figura."

Vseskozi govorite o znamenitih kolegih, radi ste se družili s starejšimi. Po navadi prihaja v teatru do očetomorov, mladi skušajo čim prej nadomestiti, pozabiti nekdanje, starejše. Pri vas je drugače?

"Name je naredil najmočnejši vtis Stane Sever, ki je tri tedne pred smrtjo v Stari dvorani v Mariboru igral Dostojevskega. V Mariborski knjižnici je bil pogovor z njim. Dvorana je bila polna. Tragedijo je doživel, skregal se je z institucijo, odšel iz Drame in ustanovil Teater enega. Na tistem večeru nas je pretresel. Rekel nam je, da nam, Slovencem, manjka ljubezen do teatra. Umrl je v Ribnici na Pohorju, med predstavo, 56-leten."

In nikoli ni dobil Borštnikovega prstana. Tudi Rudi Kosmač ga ni dobil.

"Tudi Duša Počkaj ga ni dobila in še marsikdo. Rudi Kosmač je bil moj profesor na akademiji, sijajen, kultiviran igralec in pedagog. Tudi jaz nisem pričakoval prstana."

Se spominjate svojega sprejemnega izpita na akademiji?

"Nekaj najbolj groznega, stresnega so ti izpiti. V moji komisiji so bili Jerman, Juvanova, Korun, Mlakar, Šedlbauer, Kosmač, Pretnar in drugi. Kakih petnajst jih je bilo v tisti mali akademijski dvoranici in so se izživljali nad nami v slogu 'daj, bodi deževnik'. Imel sem pripravljene odlomke iz Umora v katedrali T. S. Eliota pa Hamleta, Cankarja in Prešerna. Videl pa sem prvi trenutek, da mi je bil najbolj naklonjen Mile Korun. Kasneje sva imela spor v Celju, ko je režiral Shafferjev Gorgonin dar. Tekst sem dobil prepozno za tako kompleksno vlogo in sem zavrnil. Veno Taufer ni dal prevoda, ker mu direktor ni plačal. Bila je res težka vloga. Ko sva se čez petnajst let srečala na Borštnikovem, prišel je s študenti akademije v Maribor, sva se objela. Bil je res gledališki mojster.

Kosmač je prišel v spor z akademijsko nomenklaturo in cel njegov letnik so nas kaznovali s peticami. Dejal nam je, da so s tem kaznovali njega. V letniku sem bil skupaj z Milado Kalezić in danes že pokojnima Miro Lampe in Marjanom Trobcem."

Vaš igralski vzpon je bil bliskovit, kot se spodobi za vsakega pravega prvaka, ste bili kmalu Hamlet. Spremljal vas je že z akademije, leta 1980 pa v SLG Celje v režiji Vide Ognjenović. Vsaka generacija mora imeti svojega Hamleta, kajne?

"Absolutno. Hamlet me je zaznamoval, me tudi malo onemogočil. Preveč sem brskal po njem in prišel do globin, iz katerih se je težko izviti. Vse je v njem, odnos z materjo, do teatra, oblasti ... Kako genialna je tista misel o publiki, imejmo raje enega pametnega gledalca, ki razume, ne celega avditorija, ki ne razume. 'Kaj mislite, da lahko igrate name? Na flavto lahko igrate, na mene ne,' pravi Rozenkrancu."

Ne da se vas tipizirati, popredalčkati kot igralca. Jezni mladenič, upornik brez razloga Cliff Lewis v Osbornovi drami Ozri se v gnevu, s katero ste 1976. zaključili študij dramske igre, vas je za dolgo zaznamoval?

"Težko govorim o svojih vlogah. Spominjam se procesa, potem pa nimam več spomina. Meni so bile vse vloge dane, to je bil čudež. Nikoli nisem za nobeno vlogo prosil, je predlagal. Vili Ravnjak me je iz Maribora zaprosil, da bi nastopil v Metastabilnem gralu, ko sem bil v Celju. Dovolili so mi in potem sem za tisti vlogi nadvojvode Viscontija in Ivana Marojevića dobil Borštnikovo nagrado občinstva in nagrado Prešernovega sklada. To je bila predstava, ki je bila mejnik. Imel je drugega režiserja v mislih, a nisem se strinjal in našel je Jovico Pavića v Novem Sadu, ko je šel na Sterijevo pozorje."

Z akademije bi oba s tedanjo partnerico Milado Kalezić lahko odšla kamor koli. Vabili so vaju v ljubljansko Dramo, MGL, Novo Gorico, Slovensko mladinsko gledališče, pa sta se odločila za Celje. Zaradi Bojana Štiha, ki je bil tam direktor?

"Jaz sem rekel Celje. Odločitev je bila prava, lahko sva se razigrala, delala na sebi od začetka. V Celje so prihajali režiserji, dramaturgi, scenografi iz cele Jugoslavije. To je omogočil že Bojan Štih. Rad je imel teater. Dal mi je celo štipendijo, hodil je na akademijo gledat produkcije. Kot kak lovec na talente. Potem je Celje zapustil in prevzel mariborsko gledališče, a tukaj je bil nesrečen. Ko me je prvič poklical v Celje in me tam pričakal kot Napoleon, mi je dal štipendijo. Moral sem mu poslati svoje ocene za utemeljitev štipendije. V tretjem letniku so bile precej klavrne, a Štih mi je rekel, da me je gledal in da niso pomembne. Sploh ga ni zanimalo, koliko mi je dala Lojzka Žerdin za gib, Mlakarjeva pa za govor. Ko sem odprl tisto mapo z ocenami, je pisalo, da profesorji jamčijo, da lahko nadaljujem letnik, sicer bi po statutu moral leteti. Če si padel iz dramske igre, giba ali govora, si odletel. Pa me je spet rešil Bog. V četrtem letniku pa mi je prav Lojzka Žerdin dala študentsko Prešernovo za Hamleta, ki sem ga delal nemega. Vse je bilo zapleteno.

Štih me je hotel najprej v Celju, potem pa še v Mariboru. Takrat nisem šel.

Tudi Igor Lampret je bil sijajen umetniški vodja. Teater je vohal. V Celju si lahko delal na sebi, ker so bili repertoarji zelo premišljeni glede na potencial igralskega ansambla. Mnogim igralcem je hišni režiser Franci Križaj ponudil več možnosti, četudi v prvo niso bili uspešni. Bil je duša hiše. V Celju so delali res sijajni režiserji tistih časov; Dino Radojević, ki je delal Hamleta v Dubrovniku z Radetom Šerbedžijo, Ljubiša Ristić je delal tri, štiri predstave v Celju pa Janusz Kica, Damir Zlatar Frey, Šedlbauer, Mlakar, Jovanović, Korun."

Je bilo manj razlik med prestolniškimi teatri in provinco kot danes?

"Res je. Zdaj pa je vedno hujše. Že meni so govorili, če kaj veljam, naj grem v Ljubljano. Celje je bilo neverjetno odprto. Kakšno Lepo Vido je režiral Korun v Celju! Janez Bermež je bil steber celjskega teatra in živel je za gledališče. Delal je s Fassbinderjem. Rad sem ga imel. Pa Pavleta Jeršina."

Igralec Vladimir Vlaškalić mi je dejal v intervjuju, kako je za mlajše igralce v Mariboru težak odhod prvakov, stebrov. Kot bi izgubili v osončju planet, je bilo, ko ste odšli v treh letih Vlado Novak, Milada Kalezić in vi. Naraven proces je, da se ve, kdo vleče, kdo je desno, kdo levo, kdo so pomagači, je rekel.

"Severju se je zgodilo prav to, da ni bil sprejet v Drami. Ponekod se zgodi očetomor, v Celju, Mariboru je ansambelski duh močnejši. In spoštovanje."

Vi kljub pokoju še niste imeli poslovilne predstave. Vaši kolegi so jih vsi imeli. Vi pa še nastopate. To je najbrž še lepše kot slovo na odru.

"Res je, enako mislim. Kaj pomeni poslovilna predstava? Zdaj delam kneza v Romeu in Juliji z Acom Popovskim."

Že davno, preden je medgeneracijskost postala politična parola, ste jo vi uvajali svoj v Studio Gledališče, ki ste ga ustanovili v devetdesetih. Uveljavljeni poklicni igralci so bila na odru z ljubitelji. Ta participatornost je danes in.

"Moral sem ustanoviti društvo, ker mešanje profesionalcev in ljubiteljev birokratsko tedaj ni bilo možno. Vseskozi so mi očitali, kaj počnem. Tudi hči ene od igralk profesionalk mi je očitala, zakaj mešam profesionalne igralce z amaterji. Pa saj so Fellini, Visconti in Stanislavski že to počeli, mešali naturščike s profesionalci. Rado Pavalec, Milena Muhič, Anica Sivec, Ivo Leskovec so izjemno radi delali z amaterji. Muhičeva je imela celo predavanja. Klet v Narodnem domu smo si sami sčistili. Igrali smo tudi v zaporu. Čehova smo igrali v zaporih, Medveda in Snubača. Kako so uživali in se vživeli. Vadili smo po kleteh in res smo se morali marsičemu odpovedovati. Nobene materialne koristi ni bilo, a danes mi je največja nagrada, da nekateri med njimi hodijo v teater in berejo, česar prej niso. Bili so vseh mogočih profilov."

Koliko poetik ste dali skozi s svojimi več kot sto vlogami, koliko režiserjev, kako ste vse te premene doživljali in ostali celi? Od Hamleta preko Riharda III., Edmonda, vikonta de Valmonta, Proctorja, Shylocka ali Ivana Marojevića v Metastabilnem gralu do Jakoba v Mostovih in bogovih v lanskem Partljiču - Gazvodi, kjer ste bili utelešenje partljičevskega duha na odru, živa priča epohe, kot se mi je zapisalo v kritiki. Prešaltavanje je za igralca najhujše, ste dejali nekje. Rac govori v knjigi, ki je pravkar izšla, o psihološki radirki, s katero briše vloge. Kaj pa vi, kako se resetirate?

"Psihološka radirka je odličen izraz. Puščavnik sem, kar odšel sem. Dvanajst dni po Alpah in sem presekal, se nadihal in obnovil. Pa vera mi je vseskozi pomagala. Nagovorjen sem bil že kot otrok. Moji bližnji so bili vsi ateisti, starša nista bila v partiji, jaz pa sem bil v ZK. In tega ne razumejo. Ne razumem, zakaj ne bi smel biti levičar, če sem veren. Ne gre mi v glavo, jaz sem marksist in vernik."

Kaj so naredili z Edvardom Kocbekom, ki je to družil, vero in marksizem?

"To pa je bila 'visoka politika'. Zelo blizu mi je njegova drža, ki je prava. A sistem je ni dopuščal."

Tako nenaklonjenega odnosa do umetnosti, kot je ta čas, še ni bilo, se strinjate?

"Problem je, ker ni iskrenosti. Bili so že težavni časi za gledališče. Leta 1993 je bilo celjsko gledališče na udaru, tik pred tem, da se zapre. Zbrali smo se predstavniki vseh teatrov v Ljubljani. Šel sem k Jelinčiču v parlament, ker sem ga poznal z akademije. Prosil sem ga, da mi uredi razgovor z Dimitrijem Ruplom, ki je tedaj vodil odbor za kulturo, šolstvo in šport v parlamentu. Niko Goršič je bil z mano in čez deset minut naju je Rupel sprejel, poslušal in zagotovil, da celjskega teatra ne bodo zaprli. Čez tri tedne je sklical tribuno v parlamentu. Prišli smo z vseh koncev, društva pa je zastopal Dane Zajc. No, uspeli smo, Celje še danes stoji. Leta 1996 sem prišel spet v Maribor, bil sem v gledališkem svetu, ki ga je vodil Rudi Moge. Rešil je tedaj mariborski teater, mu zagotovil nacionalni status. Rupel in Moge sta politika, ki sta držala besedo. Tri, štiri leta se je Moge boril za naš teater. Redki so politiki, ki besede niso snedli, ampak so jo oplemenitili. In resnično rad ima Maribor."

Kot temeljno gibalo vaše igre postavljate bolečino. Ste pa odlično funkcionirali tudi v komičnih vlogah.

"Vem, da smo ljudje različni. Najraje primerjam te občutke z van Goghom ali Gauguinom, oba sta bila tudi neverjetno verna, Vincent je bil tudi pastor. Vsi imamo temne plati, ki jih ne obvladamo. Ali Srečko Kosovel, utemeljen je na bolečini. Ljuba Tadić je rekel nekoč, da ne more igrati z nekim igralskim kolegom - 'jer nema patnje'. Preveč frivolen se mu je zdel. Ta bolečina ti je dana, ne bi je rad imel. Komična distanca mi je olajšala to pezo.

Ko sem delal Hamleta z Vido Ognjenović, sem prosil Borisa A. Novaka in tedanjo njegovo ženo, ki je bila anglistka, da smo šli skozi originalni tekst. Župančič je marsikje omilil kakšno besedo. Denimo prasca je pretvoril v backa. Ogromno je tega. Šel sem v izvirnik in se zavedal, da je dramatikova roka božja roka. Vedno sem raziskoval ves kontekst vloge. Ko smo delali Gorkega Na dnu v Studiu Gledališče, sem povabil neko Rusinjo, da nam je malce približala svoj ruski aspekt do tega dela in avtorja. Med študijem prihajaš vseskozi v stik z avtorjem. Z nami je, četudi je že pol stoletja mrtev. Ko smo v Studiu Gledališče delali Uga Bettija, bil je tožilec in je dramo Zločin na Kozjem otoku napisal po resničnih dogodkih, je njegov duh zaživel med nami."

Vedno ste vzbujali spoštovanje pri mladih kolegih. Do dandanes. Ključni ste bili v predstavi, hommageu Tonetu Partljiču, Mostovi in bogovi, avtentičen prenašalec partljičevskega duha skozi čas. In videlo se je, kakšna sinergija je med starimi in mladimi na odru.

"Blazno rad jih imam, te svoje mlade kolege. Nekaj let življenja so mi dodali v Mostovih in bogovih. Res je čudež. Aco Popovski me je hotel v predstavi. Nisva se od prej poznala. Hotel je, da delam naprej z njimi. Začutil sem v pogovoru z njim takoj, da ima rad teater, da ima toplino, znanje."

Monodrame niste nikoli nobene odigrali, mnogi vaši mariborski kolegi pa so zasloveli z njimi. Milena Muhič z Liziko, Peter Ternovšek s Pavlekom, Vlado Novak z Govorom malemu človeku. Bili ste dolgo mentor, najbrž zato?

"Zelo me mika monodrama, a najbrž sem bil preveč angažiran. Zelo si želim igrati kdaj Sokratov zagovor. Mentorskega dela mi ni bilo nikoli žal. Kaj vse smo zmogli. Kje sem sploh našel čas za gostovanja? Z dvema avtomobiloma smo potovali, s scenografijo na strehi. Vmes sem letal na sestanke gledališkega sveta k Rudiju Mogetu. A tudi tisto je bilo dragoceno."

Kako pa gledate na shizofren položaj dramatike danes v gledališču? Igralci ste dobili nove kompetence in zadolžitve, ogromno je performativa, ustvarjanja teksta v procesu, snovalnosti. Štih in Korun sta hotela poslušne igralce. Kako ste preživeli to detronizacijo dramatike, skoraj vse danes je avtorski projekt ...? Ni vam bilo najbrž lahko vseh teh premen prebroditi. Od tega, da so vsako didaskalijo uprizorili v kakem kanonskem tekstu, do tega, da so samo še didaskalije ostale.

"Mi smo delavci dramatika. O tem se ne govori. Saj sploh ne upamo o tem govoriti, mi, igralci. Zakaj pa ne pišejo režiserji sami svojih tekstov, če jim nobena dramska predloga ni več sveta?

Po milosti božji sem vse te premene preživel. Zelo odkrito sva se nekoč o tem pogovarjala z jezuitom in partizanom Francem Cerarjem. Zadnje vrstice Cankarjevih Hlapcev so po moje najlepši konec evropske dramatike, kar jih poznam. Tam, kjer Jermanu umira mati, ko se poslavlja od župnika. Kolikokrat premišljujem o tem koncu. Saj sploh ne znamo tega dojeti, ko umirajočo mater revolucionar, intelektualec, ki ga je družba zavrgla, prosi blagoslova. Mama ne reagira, odhaja, čitam, kot da je že odšla. Jerman pa zagleda razpelo in pravi: 'Nazarenec, prvič te vidim. Zdaj te poznam, tebe in tvoje srce.' Vzame pištolo iz predala in takrat 'sliši' mamin glas. Jerman je našel novo življenje v duhu, na novo se je rodil."

Ljudje se sprašujejo, ali se je Jerman ustrelil ali ne. Režijske interpretacije, kjer se ustreli, so vam najbrž čisto mimo, nerazumevanje Cankarja.

"Seveda, ker Cankar ni nihilist. Lepo je zapisal: 'Slikam temo, da bi oko zahrepenelo po luči.' Vseskozi je delal to, svetloba je. Celo brat Karel, ki je bil duhovnik, mu je priznaval, da je bolj veren kot on."

Jerman niste bili nikoli? Je še kaj nerealiziranega?

"Ne, žal ne. To vlogo sem si zmeraj najbolj želel. Bil sem marsikaj v Cankarjevih dramah, a Jermana bi si zares želel. Čeprav dobro je tako, kot je bilo. Nikoli nisem sam prosil za vloge, s tem naj se ukvarjajo drugi. Tudi prstan je prišel tako nenadejano."

Nikoli niste bili klanovski, zmeraj samohodec?

"Klicali so me, da bi se pridružil kolesarjem v Ljubljani. Čutim z njimi, jih spoštujem, a ne najdem rezona. Ne vem, kakšen hasek je od tega. Princ teme je zmeraj tri korake pred nami. Mislim, da je pot drugačna. Cenim kolege, ki protestirajo pred ministrstvom, a nisem del tega. Nikoli nisem bil v čredi."

Usoda mladih igralskih kolegov je ta čas kruta, delajo za četrtinske honorarje. Ne smemo jih obsojati, če snemajo telenovele?

"Absolutno ne, preživeti morajo. Tudi mene so vabili, sem že nosil scenarije domov, a ni mi šlo. To ni moj svet. Moj svet je poljski film Kler na primer. Poljska cerkev ga je prepovedala. Tudi Peter Handke mi je blizu pa Meša Selimović. Občudujem Cirila Kosmača, kakšen slog ima. Njegov Pomladni dan je mojstrovina. Zakaj ga ne filmajo? Tudi Jančar mi je blizu. Pesniško pa smo tako Slovenci geniji."

Tudi igralsko smo genialni. Kako vas hvalijo vsi zadnje čase. Bili ste filmski igralec leta celo v osemdesetih za omnibus Trije prispevki k slovenski blaznosti. Nismo le narod pesnikov, ampak tudi igralcev.

"Ko sem snemal Tri prispevke, sem bil en teden študijsko v psihiatrični bolnišnici Polje. Prizadelo me je, naša vest so. Eden od pacientov mi je povedal, da je v petek in soboto na Siriusu, kjer so tudi Haydn, Beethoven ... Rekel sem mu, da bi šel zraven. Kako me je pogledal, začutil je, da nisem iskren. Rekel mi je: 'Vi lahko živite tisoč let, pa ne boste nikoli prišli na zvezdo Sirius.' Psihiatri so bili zadovoljni z mano, ker so se mi pacienti zelo odpirali."

Iz filma ste tudi diplomirali. Šele leta 1999?

"Bili so časi, ko si potreboval papir. Pa sem stisnil še tista dva izpita in napisal diplomsko iz filmske igre. Pisal sem o svoji vlogi Jožefa iz Brezna. Ne vem, zakaj tega filma niso predvajali. Režiral ga je Igor Šmid."

Danes se veliko govori o izgorelosti igralcev, a zdi se, da ste vi igrali precej več, več repriz. Desetkratnik sedanjih repriz. Da ne omenjamo, kje vse ste gostovali, v vsakem vaškem kulturnem domu.

"S Celjem smo obredli vse od Črne do Krškega. Avtobus je bil včasih mrzel, slačili smo se v neogrevanih prostorih in neogreti odhajali na oder. Igrali smo v zadnji vasi, krasna izkušnja, srečanja s preprostimi ljudmi. Včasih, ko pogledam nazaj vse svoje vloge, se mi zdi, kot da to nisem bil jaz. Kdaj sem vse to zmogel? Kdaj sem sploh kaj živel zunaj teatra? Družina je seveda trpela. Milada je mnogo več žrtvovala od mene."

Maribor je gledališko malce nesrečno mesto. Po eni strani ima srečo, da ima Slovensko narodno gledališče, ogromno, lepo, bleščeče, s stoletno žlahtno, vsega spoštovanja vredno tradicijo, hkrati pa nikoli ni imel mestnega teatra, alternativnega odra. No, zdaj ima GT22.

"Absolutno bi Maribor moral imeti več teatrov. To je stvar politike. Primerjalno z Ljubljano je res premalo. Lahko bi imeli en Glej, eno Pekarno, tudi mestni teater. Jaz sem poskušal s Studiem Gledališče, a ni šlo. Poklical sem Matjaža Latina, Sama Strelca, govoril sem z njima, da bi ustanovili alternativni teater SNG. V nacionalni hiši ne moremo odigrati vseh žanrov, vseh form. V Mariboru imamo odličen ansambel, samo treba ga je animirati. Stalno bivališče sem imel celo življenje v Mariboru. Zame je najlepše mesto na svetu. Ko pridem iz Izraela, Sirije, Nemčije, onemim, ko se vrnem."

Pa vi ste skoraj kot župan Zoran Janković.

"Ne, ne, res je. On ne pozna Maribora. Lepši je od Ljubljane. Stoprocentno."

Enkrat v življenju ste javno podprli politika, nekdanjega župana Andreja Fištravca. Res ste vseskozi v areni življenja, pa ne le na odru.

"Projekt Fištravec nam ni uspel, veliko nas je na začetku verjelo, da se bo nekaj spremenilo. Vesna Godina ni hotela sprejeti županovanja. Škoda, gotovo bi naredila kak premik. Čisto sem se umaknil po tistem. Niti osnovne pameti ni bilo. Mislil sem, da se bo doktor sociologije obdal z boljšim timom.

Zlodej reče: 'Razvoj pleše v kolobarju in komaj se zlodej zave, je že svetnik. In komaj se svetnik pokriža, je padel v greh.' Cankar je evropski genij. Vedno bolj je aktualen. Ko bi ti današnji politiki kaj brali!

O areni življenja pa tole: pred leti sem bil za konfederacijo in sem še danes. In vedno bolj vem, da sem imel prav. Gospodarsko bi bilo lažje, kulturno tudi. Duhovno sem se oplajal. Še danes je fino, ko pri nas v teatru delajo Makedonec, Srb, Bosanec. Meni moje mladosti ne bo nihče zatemnil, ker je bila svetla in lepa. Živel sem v ulici, kjer so bili z mano na dvorišču otroci oficirjev. Bila je Jugoslavija v malem, bilo nam je lepo. Za nikogar nisem vedel, kdo je, od kod, bilo je eno samo prijateljstvo. Tega mi ne more nihče politikantsko zradirati. Mnoge moje najodmevnejše predstave so režirali Srbi, Hrvati ... To je neko oplajanje, Slovani smo. Če rečem po Prešernovo: 'edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo, otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo'. To smo izgubili. Cankar je pisal o tem v eseju Slovenci in Jugoslovani 1913. Seveda moramo ostati Slovenci s svojo kulturo. Bedarije so bila skupna jedra in težnje po skupnem jeziku. Kar se tiče mojega slovenstva, pa: z režiserjem Jovico Pavićem sva se na odru celjskega SLG zaradi njegovega velikosrbstva stepla. Umetniški vodja Blaž Lukan se je dva dni trudil, da naju je spravil. Enako je bilo s Stevom Žigonom in njegovim velikosrbstvom. Tuđmanovega zgodovinarja dr. Ivico Prlenderja pa sem vrgel iz svojega stanovanja, ko je tvezil, da smo Slovenci najbolj čisti alpski Hrvati. Zdaj pa je najpomembnejše, da nekaj ukrenemo s tem razkolom."

Projekt sprave nam ni uspel. Smo mi bolj nagnjeni k polarizaciji, razkolu?

"Pa saj polarizacija ni nujno slaba, lahko je tudi pozitivna. Kaj pa je teater, kaj je drama drugega kot permanenten konflikt, razkol? A potrebna je neka pamet, strategija. Odpuščanje je nujno, a na resničnih osnovah. Samo ne podžigajmo sovraštva."

So danes dobri časi za teater? Besedi drama, teater sta se malo sprofanirali, izpraznili.

"Prvo vajo za Romea in Julijo smo imeli pred desetimi dnevi. Skladatelj Marjan Nećak je na njej rekel, da je potrebna ponovno patetika. A ne prazna, ampak taka, ki ima kritje v srcu, čustvu, žlahtnosti. Temu se vsi smejimo, a ni prav. Strasbergova metoda, ki so jo prakticirali mnogi, od Branda do Ala Pacina, je bila iskanje emocije. Nova patetika s pravo mero, ki ni prazna, je res nujna. Problem je v plehkosti, plitvosti, banalizaciji."

Nikoli niste bili zvezdniški, niste zelo egocentričen igralec? Ampak življenjski projekt vam je vendarle uspel, kajne? Zadnje dni najbrž več kopljete po svoji preteklosti kot prej, tudi to prinesejo take velike nagrade.

"Poznam veliko bolj odprtih, nasmejanih igralcev od mene, ki sem bil vedno kompliciran, avtsajder. Z Alešem Valičem sva delala revolucijo na akademiji, ker smo bili cele dneve tam. Saj nismo imeli svobode, časa za branje. Velike napake sem delal, osebne. Ničesar ne skrivam. Življenje je sestavljeno iz drobcev, iz trenutkov. Ko se spominjam preteklosti, se spominjam trenutkov ljubezni, prijateljstva, bližin.

Michel de Montaigne pravi v Esejih: 'Slava je najnevrednejši denar, ki kroži okrog nas.' Kar zazebe me, ko to izgovarjam. Stanislavski pa pravi: 'Ljubi umetnost v sebi, ne sebe v umetnosti.'"