Miha Dajčman
Nekaj ur pred koncertom Siddharte v SNG Maribor smo se s članoma skupine srečali na Malem odru mariborskega kulturnega hrama. Klaviaturist Tomaž O. Rous in kitarist Primož Benko sta se v Maribor pripeljala pred drugimi člani skupine. Oba sta predtem že bila v tem prostoru, čeprav je Siddharta ta večer v SNG igrala prvič. Rous je bil pred leti soustvarjalec ostroške glasbeno-plesne predstave, ki so jo prišli v Maribor, na Mali oder, gledat tudi preostali člani skupine. Sprehod po kletnih hodnikih gledališča, Benko jih je označil za katakombe, podobne hodnikom v Cankarjevem domu, je o sproščeni izmenjavi šal napovedal zanimivo druženje.
Kakšno predstavo ste ustvarjali v tem prostoru?
Tomaž: "Takrat sem imel partnerico v Mariboru in skupaj sva ustvarila glasbeno-plesno predstavo za otroke. Palček Metalček se je imenovala. Oba sva režirala, ona je bila koreografinja, jaz pa skladatelj. Delali smo v koprodukciji s SNG. Predstava je bila vseskozi razprodana, potem pa so jo umaknili s programa, kar mi je bilo čudno."
Prvič v SNG Maribor, Cankarjev dom vam je domač. Kako se počutite na odrih kulturnih ustanov?
Primož: "Domače. Sploh zadnje čase, ko smo našo akustično zgodbo speljali na višji nivo. Se mi zdi, da je dojemanje publike še bolj pristno. Radi smo na takšnih odrih, tudi bolj zgodnja ura nam ustreza za tovrstno podajanje glasbe. Imamo pa še vedno elektriko v krvi."
Tomaž: "Blazno drugače je. Sem vesel, da igramo v SNG Maribor, dvorana je res velika. Bil sem na dogodkih v njej pa na Clugovih predstavah. Da do sedaj še nismo igrali tukaj, mi je res čudno. Sem pa vesel, da smo prišli tudi v SNG Maribor. Sedeča publika, drugačna koncentracija, drugače predajamo svojo glasbo, imamo več prostora za improvizacijo, vsakič je precej drugače. Na električnih koncertih je vse zabetonirano vnaprej, da dobro zveni, na akustiki je drugače, tako je pač v naravi inštrumentov, zvok se razvija."
Blazno drugače je. Sem vesel, da igramo v SNG Maribor
Nismo šli še enkrat snemat plate z drugim pristopom, da bi dokazali, kaj bi lahko bilo in ni bilo, ker nismo znali
NA KRATKO
Vaš najljubši akustični komad, ki ga igrate v akustiki?
Tomaž: “Težko se je odločiti. Ampak zdaj, ko ga igramo, Tri pikice ... Ker ga prej nismo igrali na akustičnih koncertih.”
Primož: “Nimam.”
Tomaž: “Ni Orion lady?”
Primož: “Ja, ker zaigram samo tri akorde? A zato, ker je konec? Ne. So mi kar vsi ljubi.”
Kje jeste pred koncertom?
Tomaž: “Organizator izbere restavracijo ali prostor. Posebno zahtevni nismo. Odkar je popularno brez glutena, se kdo spomni, da bi jedel kaj brez glutena.” Koliko in kaj pijete pred, med koncertom, po njem?
Tomaž: “Imeli smo rigorozna pravila, ki so se zdaj vgradila v naše misli. Deci rdečega vina, morda še eden vmes. Na odru imam vodo.”
Primož: “Vsak pozna svoje meje. Nikoli ni bilo dobro, če se je šlo čez. Tega se zavedamo in temu primerno je vse regulirano. Morda vino, na odru voda, včasih kaj drugega. Različno.”
Kam po koncertu?
Primož: “Po akustičnih se malo podružimo s feni, slikamo, podpisujemo avtograme. Družimo se tudi z organizatorjem. Ko je čas, gremo skupaj nazaj domov, včasih vsak po svoje.”
Kako pomemben je pri vas outfit?
Primož: “Kapa je ‘prišraufana’. Ne, smo kar složni pri tem, ni kakih pravil.”
Zadnji koncert, ki ste ga obiskali?
Primož: “V Pragi, na Metallici.”
Tomaž: “V Laškem, na akustičnih Mi2. Možno, da sem bil še kje, ampak ne vem.”
