(INTERVJU) Športni pedagog Peter Sitar: Vsak, ki se ukvarja s športom, je zmagovalec

Kako bi podčrtali pred tednom zaključen Olimpijski festival evropske mladine (Ofem), ki je največji športni dogodek, ki smo ga do zdaj organizirali ne le v Mariboru, ampak v Sloveniji?

"Dokazali smo, da lahko dobro izpeljemo tak dogodek v našem okolju, ki je za to še ravno prav veliko. Univerzijade, denimo, so v velemestih. Običajno se za to zgradijo novi objekti, cestna infrastruktura, celotne soseske in še kaj, kar potem ostane prebivalcem. Ravno ta intimnost Ofema v mestu, povezanost dogodka z njim, izjemna logistična podpora - vse je dobro delovalo. Udeleženci so bili navdušeni ne le nad športno infrastrukturo, nad vrhunskimi pogoji na tekmovališčih, ampak tudi z namestitvami, prehrano. Rečemo lahko, da je bil to izjemen dogodek, da so bili narejeni presežki v organizaciji, tekmovališča so bila dobro obiskana.

Izpostavil bi zlasti dogajanje na Atletskem stadionu Poljane. Tisti, ki so imeli priložnost si kaj ogledati, so bili prijetno presenečeni. Novo zgrajena atletska dvorana s čudovito, praviloma v času tekmovanj lepo zapolnjeno tribuno, je ob odličnih nastopih mladih športnikov sijala v najlepši luči. Dvorana ne bo služila samo atletom, ampak bo tudi drugim športnikom omogočala aktivnosti v zimskem času. Je velika pridobitev za šport v mestu in širše. Verjamem, da se bo gradnja celovite podobe lepo zaključila. Želel bi, da to ne bi bilo preveliko finančno breme za občino. Smo pa že zdaj pridobili precej prenovljene in posodobljene športne infrastrukture, novih merilnih naprav, zaslonskih semaforjev. Dokazali smo, da lahko Maribor v prihodnje kandidira in ima ambicijo za organizacijo velikih športnih dogodkov."

Bili ste tudi strokovni komentator pri televizijskem in radijskem prenosu otvoritvene slovesnosti. Tam ste med drugim dejali, da bo Ofem prinesel svež veter. Kaj ste imeli v mislih?

"Prav na vseh nivojih in oblikah športne organiziranosti in športa v izobraževalnem sistemu bo treba zavihati rokave in izkoristiti svež veter, ki smo ga pridobili v jadra po tako odlično izpeljanem športnem dogodku mladih športnikov. Zagotovo se bosta motivacija in interes mladih, tudi njihovih staršev, za športno dejavnost povečala. Pred nami je odgovorno nadgrajevanje obstoječih oblik in vsebin ob še bolj zavzetem delu odgovornih akterjev, trenerjev, športnih pedagogov. Dodano vrednost vidim predvsem v njihovem tesnejšem, prepletenem sodelovanju in povezovanju."

Katero veliko prireditev bo Maribor gostil v prihodnje, kar je nakazal že župan?

"Če se prav spomnim, je bilo govora o organizaciji evropskih tekmovanj v atletiki. Po besedah Tomaža Barade, predsednika Športne zveze Maribor, se pripravlja kandidatura za organizacijo večjega tekmovanja v kegljanju."

Kot dolgoletni pedagog, športnik, član več komisij, ste bili pri Ofemu prostovoljec. Kako to in kaj konkretno ste počeli?

"Mogoče za koga nenavadno, a za vlogo prostovoljca na tako pomembnem športnem dogodku v mojem mestu sem se v podporo organizaciji želel tudi sam prepoznati. Moja formalna vloga je bila pomoč pri protokolu in vabljenim gostom.

Sicer bi pa rad izpostavil tudi vlogo pokojnega dr. Janeza Kocijančiča, dolgoletnega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, ki je takrat v vlogi predsednika Evropskih olimpijskih komitejev, ne glede na fiasko z zimsko univerzijado, toliko zaupal Tomažu Baradi, da smo lahko Ofem, potem ko je od organizacije odstopil Koper, organizirali v Mariboru. In če rečemo, da so bili v OKS s prejšnjim predsednikom Bogdanom Gabrovcem, Tomažem Barado in sedanjim vodstvom s Franjem Bobincem na čelu očetje tega dogodka, je bila mama na nek način Mestna občina Maribor z županom Maribora Sašo Arsenovičem z ekipo na čelu. Direktorica Ofema Nataša Ritonija je svojo vlogo odlično opravila. Zlasti v obdobju, ko se je omenjalo bojazen, da se bo ponovila univerzijada, je znala z žensko mehkobo, pogovorom, ne oholostjo moške potence, ki je je v športu pa tudi sicer kdaj preveč, vse lepo povezati. Ob tem gre velika zasluga naklonjenosti aktualne vlade in njena dodatna finančna pomoč.

V ospredje bi postavil tudi vlogo predsednice države Nataša Pirc Musar, ki je med prireditvijo večkrat prišla v Maribor, njeno izjemno predstavitev na otvoritveni slovesnosti, da je bila v ponos, da imamo predsednico, ki čuti šport - in ga nenazadnje še danes izvaja. Izpostavila je tudi pomen športa pri mladih, kaj to pomeni za kasnejše življenje. Velikokrat se namreč pri zaposlovanju kandidate vpraša o športni aktivnosti. Pot športnika je torej lahko velik bonus, saj številni verjamejo, da se te vrline prenašajo tudi v poslovno pot. Pri tem je namreč prav tako potrebno sodelovanje, odrekanje, vlaganje napora, veliko prizadevanj za doseganje ciljev."

Pri tem pa ni nujno, da se posameznik profesionalno ukvarja s športom, da dobi te izkušnje, ki so dobra popotnica za življenje.

"Večkrat rad izpostavim, da je pri športu bistveno bolj pomembna pot do ciljev in ne cilji sami. Ti so sicer transparentni in jasni, merljivi in velikokrat v medijih ter med ljudmi štejejo samo uvrstitve. Toda do tja je veliko odrekanj. Pot je torej tista, v katero je treba verjeti. Mora pa se začeti dovolj zgodaj, na pravilen način, da se ne sprevrže v veliko slabega. Starši morajo otroka žlahtno pripeljati v telesno aktivnost. Na žalost smo izgubili tisto 'institucijo', kakor ji rečem, dvorišče. Živel sem v Kersnikovi ulici, spomnim se tamkajšnjega dvorišča pri starih stavbah, ob garažah, to je bil naš otroški poligon. Tam se je dogajala telesna aktivnost, umeščenost v socialno mrežo, to je bil en tak lep preplet vsega, ki je sicer terjal tudi kakšen davek, poškodbo, a v glavnem so nas preplavljale dobre vibracije.

Kdo pa je zdaj odgovoren, da se to 'izgubljeno in pozabljeno dvorišče' nadomesti? Mislim, da se začne in konča pri starših. Vprašanje pa je, koliko se ti tega zavedajo, koliko so pripravljeni narediti zdaj, ko je prostor in potreba otrok po gibanju bistveno manjša. Tehnologija je pripeljala vse k otrokom, jih zadovoljuje, maksimalno prevzema, a ta svet ni njihov, zato po odklopu ostanejo sami. Starši morajo biti torej v prvi vrsti zgled otrokom, da bodo vlagali v odnose. Za ustvarjanje dragocenih odnosov pa je treba najprej nekaj vložiti. Prav ta potreben vložek je danes največja težava."

Starši, ki morda sami nimajo afinitete do telesne aktivnosti, lahko otroka tudi spodbudijo k rekreaciji. A danes je vse plačljivo, manj je krožkov na šolah, potrebna je njihova logistika, ker jih morajo na dejavnosti voziti. Obenem je v klubih takoj prisotna tekmovalnost, že majhni otroci se udeležujejo tekem, starši morajo kupiti klubsko opremo, udeležba na tekmah pomeni tudi dodatne stroške.

"Res je. To so realni problemi. Pri športu ni več, kakor je bilo. Ta vstop v nadgradnjo športne aktivnosti, v klube, je izjemno občutljiv. In marsikaterega starša, tudi če želi dobro otroku, je tega strah. Eno so stroški, drugo, da bo ta dejavnosti otroka močno posegla v življenjski utrip družine. In kako uravnotežiti šport in intimnost družinskega življenja? Mislim, da bi bilo prav, da se družine v tem odločno in zavestno prepoznajo, da to postane njihova zgodba. Zgodb je pa resda veliko. Nam je bilo, ker sem od nekdaj športnik, zmeraj fino. Spomnim se - sinova Rok in Nejc sta zelo majhna začela smučati. Nejc pri osemnajstih mesecih. Po moje so si ljudje mislili, ubogi otrok! A nam je bilo lepo. Imeli smo se fajn! Pri vsem je bil največji logistični problem spraviti se od doma na smučanje, spraviti vse v avto in potem do gondole, toda na koncu je bilo nebeško. Odpre se en prostor in lepo je, ko si ga otroci začnejo jemati za svojega. Ne spomnim se, da bi jima kdaj bilo težko iti na smučanje.

Odgovornost staršev je torej, da najprej nekaj vložijo, pokažejo pripravljenost. Morata pa biti oba starša za to. To je njihov velik privilegij, saj otroci tako hitro zrastejo - in potem si vesel, da si jim dal dobro popotnico. Tako pridobljen 'zdrav življenjski slog' jim pomeni veliko podporo pri šolanju, študiju in kasnejšem delu."

Če se vrneva k športnim klubom. Tudi zaradi sistema financiranja se skoraj vse usmerja v tekme, manj pa v osnovni odnos do športa, da otrok zgolj obiskuje neko dejavnost - toliko da se rekreira.

"To ločnico je najtežje narediti. Kdo je odgovoren? Cela mavrica različnih faktorjev je. Od staršev, vzgojiteljev v vrtcu do učiteljev v šoli. Skozi sistem bi se gotovo dalo narediti še več. Toda vrtci imajo praviloma žal preskromno infrastrukturo za gibalno-športno dejavnost. Zato je potem veliko odvisno od vzgojitelja, v šoli od razrednega učitelja, športnega pedagoga. Za prvo triado se že dalj časa pogovarjamo/-jo, da bi vlogo razrednega učitelja obogatili s športnim pedagogom, z nekaj več strokovnega znanja, izkušenj. Vemo, kako daleč smo prišli pri varnosti in zakonskih podlagah, ki učitelja zelo omejujejo. Če se danes komurkoli kaj zgodi znotraj sistema, pri pouku, je velika odgovornost na šoli, učitelju. Športno okolje je vedno bolj sterilno. Dela se samo tisto, kar ni nevarno. Otroci in mladi so zmeraj manj spretni, bolj 'nerodni' - in že pri vadbi osnovnih motoričnih spretnosti zaradi tega tudi bolj izpostavljeni poškodbam. Čigava odgovornost je zdaj to? Mislim, da prav vseh. Rad pa izpostavim starše, saj menim, da lahko prav oni naredijo največ.

Izjemno pomembno je, da se otroci dovolj zgodaj naučijo gibalne abecede. Ali znajo pravilno hoditi? So se naučili teči, znajo loviti žogo? Če pride otrok slabo opremljen s temi temeljnimi znanji, je v šoli težko graditi na tem. Potem je od pripravljenosti športnega pedagoga odvisno, ali bo šel v potrebno dodatno utrjevanje temeljev, športne abecede. Otroci bi se radi hitro nekaj naučili, da bi znali! Žal pri tem pogosto naletijo na težave, ki jih sami težko ali ne uspejo rešiti. Veliko tega se v šoli na žalost več ne da popraviti. Tudi zato, ker ni volje, zaradi pomanjkanja pozitivnega odnosa do gibanja, spretnosti, sposobnosti. Če smo nekdaj vsi v šoli imeli najraje telovadbo, danes ni več tako. Gotovo jo še prenekateri otroci radi obiskujejo, saj se v doživetju gibalne aktivnosti sproščajo prijetni občutki. Potem pa za nadgradnjo, naučiti se nečesa, že zmanjka vetra. Če primerjam z igranjem inštrumenta, če se bo nekdo učil devet let in potem še zmeraj ne bo znal igrati, kaj smo naredili? Prej frustracijo kakor kaj dobrega. Mislim, da bo treba tudi v šolskem kurikulu pri gibalno-športni dejavnosti ponovno določiti, kaj se v procesu pričakuje, česa se mora otrok naučiti in kaj mora znati."

Se konkretno že kaj dela v tej smeri? Ko so se zlasti po obdobju epidemije izkazali še toliko slabši rezultati v športu pri otrocih in mladih, se je veliko govorilo o tem, da so spremembe potrebne.

"Mislim, da se dela premalo. Kot družba smo postali tudi zelo komercialno naravnani. Nekoč so bili vaditelji v klubih starejši, ki morda niso imeli ustrezne športne izobraženosti, ki jo danes predpisuje zakon o športu. So pa zato imeli nekaj, kar je še danes največ vredno. Radi so to počeli in delili svoj odnos, znanje in veselje z otroki. Sploh v nogometu je bilo veliko teh, ki so bili še v rednih službah, morda že v pokoju, so pa imeli lep odnos do športa. Potem pa se v hladnem odnosu to hitro konča - hladnem pravim zato, ker se dragocen odnos hitro sprevrže v to, da je to zgolj delo za plačilo in nič več. Od posameznika je torej veliko odvisno, kako to počne. Delati z otroki, biti trener v zgodnjem obdobju odraščanja, je eden večjih privilegijev, saj na vadbo pridejo otroci, ki so motivirani, ki imajo radi šport. Rad rečem, da je pomembno, da je ob koncu treninga, vadbe, majica mokra, na obrazu pa nasmešek. Če tega kot trener ne znam, potem se tega ne lotim. Nam pa pri tem velikokrat zdrsne.

Žal mi je, da v osnovnih in srednjih šolah ni več širšega pristopa do interesnih šolskih dejavnostih, kjer bi bile ambicije staršev in otrok zadovoljene. Prehitro se morajo znajti v okolju, ki prinaša zelo​ različne stvari - in tam nastane problem, če se nihče ne želi ukvarjati z rekreacijo in zadovoljiti potreb otrok v tem primarnem, intimnem delu, da si zgolj ustvarijo odnos in da se naučijo nekaj več in bolje.

Sistem financiranja športa, tako imenovana kategorizacija, zahteva od športnega okolja rezultate, saj se ti vrednotijo in prepoznajo v njegovi uspešnosti. Menim, da bi morala biti do desetega, dvanajstega leta starosti otrok pri klubih prepoznana tudi množičnost. Da bi bili za večje število vpisanih mladih podprti, pa ne za 'bogatenje', ampak bi bila to investicija okolja, države, lokalne skupnosti in staršev, da bi otroci z večjo verjetnostjo kasneje v odraščanju vzpostavljali dragocen odnos do športa in zdravega življenjskega sloga."

Potem pa pridemo še do visokega šolstva, do univerze, kjer je šport po bolonjski reformi zgolj izbirni predmet.

"Pred tem smo imeli zavidljiv standard. Študent si je moral v študijskih programih izbrati čas, dejavnost in športnega pedagoga, praviloma v drugem, tretjem in četrtem letniku študija, v letnem obsegu 60 ur. V skupnih programih športne vzgoje smo ponujali več kot 30 različnih športnih vsebin. Na Univerzi v Mariboru smo pred 28 leti dobili izjemen športni objekt Univerzitetni športni center, ki smo ga z razlogom poimenovali po olimpioniku Leonu Štuklju. V športne programe je bilo vključenih več kot 8000, praviloma zadovoljnih študentov. Žal smo z bolonjsko prenovo vse to prehitro izgubili. Reguliran odnos do športne dejavnosti in študente. Ta ponesrečena zadeva je pripeljala do drastičnega upada športne dejavnosti - in to v občutljivem času, ko smo že tako izgubili 'dvorišča', hkrati je nastopila še ekonomska kriza. S številke 8000 vključenih študentov smo padli na nič. Študent Univerze v Mariboru lahko danes konča študij, ne da bi bil minuto telesno aktiven.

Podatki zdravstvene službe na drugi strani pa so skrb zbujajoči. Dr. Jasmina Skočir, vodja študentske ambulante, je lani na okrogli mizi povedala dva podatka, ki kažeta, kam gremo. Z bolonjsko prenovo je bil žal ob športu izgubljen tudi visok standard preventivnih sistematskih pregledov. Ker so zdaj izbirni, podatki kažejo na velik upad števila vključenih študentov pri sistematskih pregledih. Rezultati vključenih pa so skrb zbujajoči. Pri tretjini se izkazuje čezmerna telesna teža in tretjina jih potrebuje dodatno psihološko podporo. A ne bi bilo bolje preprečiti kot zdraviti? Torej mi se ne usmerjamo v preventivo, v gibanje, šport kot kompenzaciji sedenju, psihofizični spodbudi, mi gremo najprej z zdravili.

Če se vrnem k športu na univerzi. S pomočjo OKS, Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) in sindikatov nam je sicer uspelo, da se je v nacionalni program visokega šolstva in potem še v resolucijo zapisalo, da se regulirana športna dejavnost za študente ponovno uvede v prve letnike. Za šport na univerzi to pomeni ogromno, priložnost in odgovornost. Študentje bodo namreč že 'jutri' mladi starši, ki bodo svoj odnos, tudi do gibalno športne dejavnosti, ki je izjemno dragocena, prenašali na svoje otroke. Pričakujemo, da bo končno nekdo spoznal zagato, ki se je z uvedbo bolonjske reforme zgodila univerzitetnemu športu, in skušal popraviti škodo."

Kaj pravijo ostali vaši kolegi? Na Univerzi v Ljubljani, pod okriljem katere je tudi fakulteta za šport?

"Že leta se trudijo tudi tam, posebej naša katedra pri fakulteti za šport. Tudi 60-letnica športa na Univerzi v Ljubljani je bila spodbuda temu. Občutek imam, da pri tem niti zadrege ni, ker potem občutiš tudi sram, toda mislim, da nekaterih niti sram ni."

Številke, ki ste jih tudi vi zbrali, pa so zelo povedne, kako je s športom na univerzi v izobraževalnem sistemu. Če je na osnovnih in srednjih šolah skupaj več kot 1200 športnih pedagogov, jih je na univerzah okoli 25 - in tako na prej.

"Res je. To kaže na dolgoletno sistemsko podhranjenost univerzitetnega športa v državi. Študenti nimajo niti ene namenske zunanje površine za šport v Mariboru, osnovne in srednje šole imajo po Sloveniji skupaj več kot milijon kvadratnih metrov zunanjih površin. Pri gradnji UŠC Leona Štuklja je bila predvidena tudi druga faza z izgradnjo zunanjih igrišč, a do danes ni bilo nič. Kakor v Mariboru je tudi v Ljubljani samo ena namensko zgrajena športna dvorana za univerzitetni šport, za potrebe športa v OŠ in SŠ jih je več kot tisoč. Šport na Univerzi v Mariboru se danes študentom ponuja v naboru izbirnih predmetov. Matičnost zanje imajo filozofska, strojna, gradbena in medicinska fakulteta. Ob teh se v kreditno ovrednoteni obštudijski dejavnosti (KOOD) ponujajo tudi športni predmeti, ovrednoteni s točkami ECTS. Po podatkih za preteklo študijsko leto si te predmete izbere slabih pet odstotkov vpisanih študentov."

Univerza v Mariboru se ne nazadnje ponaša s certifikatom OKS športnikom prijazno izobraževanje. Pričakovali bi, da bo z uvedbo športa v programe, tudi z drugimi zadevami, povezanimi s športom, težav manj.

"Ta certifikat je pridobila kot športnikom prijazno izobraževalno okolje, tudi zaradi podpore pri kakšnih izjemah, do katerih prihaja. Toda potem se zgodi v praksi, da naleti športnica, kot je Tyra Barada, na formalno hladen odziv institucije pri vpisu na študijski program Trener izbrane športne panoge na pedagoški fakulteti. Ob utemeljitvi, da ne more na predvidene datume na obvezno preverjanje - test telesnih sposobnosti, ker je odsotna zaradi nastopa na Evropskih igrah in nato na svetovnem prvenstvu, je naletela na nerazumevanje in nepripravljenost odgovornih, da ji določijo nadomestni termin. To je zaušnica vsem, ki se leta trudimo za dvigovanje standarda podpore športnikom na izobraževalnem področju. V tem eklatantnem primeru se vrhunski športnik želi vpisati na izredni študij, ki ni zaseden. Tyra si tega res ne zasluži. Ves čas se mi zastavlja vprašanje, ki ga je zastavila Tomažu: 'Ati, a bomo zdaj morali prositi za nekaj?'

Življenje je žal tako, da si ljudje v teh zakonskih omejitvah najdemo alibi, da se nekaj ne da. Vse se da. Vse je stvar posameznika in okolja, ali znamo realno prepoznati potrebo in ali vemo, zakaj to počnemo. Zagovarjam tisto, da izjeme potrjujejo pravilo. Ker če ne, potem je treba to pravilo spremeniti. Tyra Barada se je v tem času ogromno pripravljala na tekmovanja, se odpovedovala marsičemu, končati je morala gimnazijo, narediti maturo - in ko je mislila, da je vse naredila, je naletela na čer. Kot športnega pedagoga na UM me je sram toliko bolj! Rečem lahko samo Tyra, oprosti."

S takšnimi vrhunskimi športniki si ne nazadnje lahko obeta univerza tudi uspehe na univerzijadah. Je še kakšna možnost, da se zgodi v Mariboru? Morda zdaj, po Ofemu, poletna?

"Ne, poletna ne. Pri (poletnih) univerzijadah je za dve tretjini več udeležencev in vseh spremljevalcev kakor pri Ofemu. Če jih je bilo tukaj tri tisoč, jih je tam deset tisoč. Zimsko morda še. Tudi do pobude za kandidaturo naše ponesrečene univerzijade je prišlo tako, da smo, ko sem bil pri Slovenski univerzitetni športni zvezi pomočnik vodje slovenske delegacije na univerzijadi v Trbižu, rekli, če je lahko tukaj, kjer smo nekoč kavbojke kupovali, je lahko tudi v Mariboru. Imamo zagotovo bolj referenčno okolje, s tekmovanji za svetovni pokal in s skoraj vso potrebno infrastrukturo.

Toda potem se je zgodilo, da so najprej pri dogodku, ki je veljal za samo pozitivnega, okrog 'plavali delfini', ko je prišel dogodek na mizo in se je začelo govoriti o potrebnih financah, pa so prišli zraven vedno lačni 'morski psi'. Vsak je hotel imeti nekaj od tega, kar je ne nazadnje v redu, da so na koncu tudi učinki multiplikativni. Nihče pa ni znal poudariti, da si Maribor in vsa severovzhodna Slovenije po obdobju tranzicije zasluži dodatno finančno injekcijo z investicijami v infrastrukturo, da se torej naredi še kaj več pod okriljem dogodka. Pet občin partneric je bilo in povsod bi se nekaj naredilo. In znesek je s 40 milijonov evrov, kar bi bilo dovolj za temeljno infrastrukturo in organizacijo, narasel na 300 milijonov. Žal ni bilo dovolj jasno povedano, da je 40 milijonov dovolj za prireditev, vse ostalo pa so priložnosti za hitrejši razvoj Maribora, Ruš, Zreč, Rogle ..."

V turškem Erzurumu, kjer je bila univerzijada leta 2011, to je bilo dve leti prej, kot bi bila v Mariboru, je država ogromno vložila v svoj vzhod, zgradila novo letališče, ceste, študentski kampus ...

"Seveda, ker so ga želeli razviti. Tudi pri nas bi se lahko veliko naredilo. Zdaj bi imeli veliko zasneževalnih kapacitet na Pohorju. Kaj bi vsi dali, da bi lahko smučali v dolino v Rušah? Da bi bila urejena cestna povezava z Roglo? Vsi bi veliko imeli od tega in verjamem, da bi, kakor smo pokazali z Ofemom, tudi univerzijado znali organizirati vrhunsko. Res je prihajala tudi recesija, da se je morala država na različne načine spopadati s tem. Žal se ni znala prav, ker v bistvu je bil to državni projekt, potrjen v državnem zboru. Tako zahteva tudi Svetovna študentska zveza, ker je prevelik obseg za lokalne skupnosti.

Kar nekaj nerodnosti je bilo tudi s skakalnicami, toda zakaj jih v Mariboru ne bi spet imeli? Pričakovati, da se bo nekdo iz Murske Sobote vozil v Planico na skoke, najbrž ni realno. Pogovarjali smo se potem z Velenjem, da bi bili skoki pri njih, za dodatno dvorano za hokej smo se dogovarjali s Celjem in sosednjim Gradcem ... Prepozno smo skratka dali jasen signal, da alternative so, da si to želimo in da smo pripravljeni tako narediti. Potem se je šlo do konca v igro, kdo bo prvi popustil oziroma dal figo iz žepa. Skratka velik fiasko, klofuta marsikateri politiki, tudi športni. Zato so bili pomisleki pred pridobitvijo Ofema veliki. Janez Kocijančič je Tomažu Baradi večkrat dejal, ali ve, kakšno hipoteko ima Maribor z organizacijo velikega športnega dogodka. A kljub vsemu je Tomažu neomajno zaupal in zdaj lahko rečemo, da je pred leti izkazano zaupanje v celoti upravičeno."

Zavzemate se tudi, da bi dosežki na univerzijadah imeli večjo veljavo vizavi olimpijskih medalj, denimo.

"Študentski šport združuje nekaj, kar je morda za življenje posameznika celo bolj dragoceno kot profesionalna športna kariera. Povezuje se z izobrazbo in tudi kasnejšo življenjsko potjo, kar je bistveno bolj dragoceno. Zato je prav, da bi se v merilih kategorizacije vrhunskih športnikov bistveno bolj prepoznali tudi rezultati na študentskih tekmovanjih, kakor se zdaj. Potem bi panožne zveze v večji meri podpirale svoje športnike pri udeležbi na pomembnih študentskih športnih tekmovanjih. Slovenija ima s tem kar nekaj težav, ne vem, od kod je to. Na udeležbo na univerzijadah se je zmeraj gledalo kot na turistično, potovalno zgodbo nekih 'levih športnikov študentov'. A na univerzijado lahko gredo samo študentje, po pravilu še vrhunski športniki, z urejenim študentskim statusom! Zato je to vendarle prednost, ki bi jo morali kot mala država, ki nima neomejenih potencialov, bolje izkoristiti. Prav vsak vrhunski športnik mora biti za nas še bistveno več vreden in cenjen.

Vsi vidimo naše športnike z odličnimi karierami, posebej tiste v ZDA - Dončića, Dragića, Kopitarja. Toda redki so, ki jim to uspe. In tudi z denarjem je tako, če bi osrečeval, bi bili tisti, ki ga imajo, ves čas nasmejani, pa niso. Popačenost in komercializacija športa je pripeljala tudi do tega, da starši na začetku športne poti svojih otrok morda le te pregrobo potisnejo v šport, ker vidijo v njih bodoče velike zmagovalce - mesije in ronalde z milijoni. Pri tem pa pogosto zmanjka iskrene pripravljenosti, da bi vložili tudi svoj trud v športno pot otroka - zaradi odnosa do gibanja in zdravega življenjskega sloga. Da bi vlagali tako dolgo, dokler ne bi postal od tega žlahtno odvisen."

Ne mislite finančnega vložka, ampak vztrajnost, trud, čas.

"Vse, kar narediš v dnevu zase, na koncu, ko narediš obračun, šteje. Vsaka aktivnost prinese lep nasmešek. Že če si šel peš po stopnicah, s kolesom v službo, na daljši sprehod. Potem sicer lahko pridemo tudi do tega, o čemer sicer nimam povsem izdelanega mnenja, da se nekdo v zrelih letih začne ukvarjati z resno, aktivno obliko športne rekreacije, pri čemer pa nikoli ni zadovoljen s svojim dosežkom, ker ni dosegel ustreznega časa, ni bilo pravega pulza in tako naprej. To pa je ravno nasprotno od tega, kar naj bi šport in rekreacija prinesla. Zadovoljstvo! Znati nekaj narediti zase. Toda treba je spoštovati in razumeti tudi te, vsak ima svoje poti in svoje cilje."

Kje je meja "zdrave" odvisnosti od športa?

"Vsaka odvisnost pušča na koncu tudi nekaj slabega, če brez tega ne moreš. Pri športu je veliko, veliko pozitivnega. Toda zagotovo, ko se denimo spuščaš s Pohorja, za kolena to ni najbolj prijazno. Zmeraj se lahko najde skromna kolateralna škoda, a včasih si je treba dati to v nahrbtnik z zavedanjem, da pa je drugi del pomemben za telo, za psihofizično počutje. Za to, da znaš biti sam s sabo, da si pripravljen, da znaš nekaj narediti tudi zase. Zavidam glasbenikom, ki si znajo zaigrati, krasni so bili tudi nastopi na otvoritveni slovesnosti. Morda smo jih malo pokvarili tudi z našim spremljevalnim komentiranjem otvoritve. Na tem mestu se vsem prizadetim opravičujem. A dogodek je bil v prvi vrsti športni, zato je bila sprejeta odločitev, da se pove nekaj več o športu. Matej Korošec je res imel težko nalogo, ker je moral obenem še radijskim poslušalcem pričarati predstavo. Zato je treba še enkrat poudariti, da je bila otvoritvena slovesnost presežek. Za vse, posebej so bili fascinirani športniki. In potem je tudi še zgodba Tima Marovta, ki je prižgal ogenj, kar je lahko vsem, predvsem pa mladim, v spodbudo, zgled, kaj vse se da, če je volja. Volja pa je danes pri mladih problem."

Pot, ne cilj, pomembno je sodelovanje, ne medalje, so vrednote športa, ki naj bi bile uveljavljene, tudi vi poudarjate. A je vedno bolj prisotno načelo višje, hitreje, močneje.Tudi v rekreativnem športu, pri odraslih, ki se pozno lotevajo športa, kakor pravite.

"Če želimo besedo šport ohraniti kot vrednoto, pozitivno zgodbo, bo treba odrezati na vrhu. Se odmakniti od grobe komercializacije. Rad omenim Tour de France, primer Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja, ker je lepa in ganljiva. Ko nekdo, ob porazu, ko je vse predelal, vstane in čestita zmagovalcu. Šport je v osnovi čist in lep. Če bi te vrednote prenesli v vsakdanje življenje in drug drugemu priznavali vrednost, da je boljši, da je naredil drugače, bi nam bilo bistveno lepše. Letos smo slišali izjemno izjavo kolesarja Mateja Mohoriča, ki je dal vedeti vsem, ki ne čutijo športa tako globoko, kaj vse pomeni. Kar vrelo je iz njega, ko je doživeto, v popolnem zanosu govoril o ekstremnih naporih, sanjah in trpljenju na dolgi poti, odpovedovanju družini, otrokom, odgovornosti do spremljevalnega osebja in njihovega predajanja ter zadovoljstvo ob lastnem dosežku. In potem še reče, da ga je bilo sram, ker se je peljal počasi, kot rekreativec, ko so ga prišli podpirat navijači. Šport je torej preplet vsega tega. Mi pa, ki iz oddaljenosti iz udobja vse to spremljamo, velikokrat nismo korektni. Če smo športna nacija, bodo naši vedno naši, vedno moramo biti z njimi, tudi ko jim ne gre. Mi pa želimo biti še bolj žalostni, kot so oni sami ob neuspehu - in še bolj veseli, kot so oni ob svojem uspehu. Podpora družbe je torej pomembna, da jo športniki čutijo. Zato me motijo mnenja ob odhodih naših športnikov na največja tekmovanja, da če ni medalj, to nič ne pomeni. Žal je tudi klasifikacija, financiranje športov usmerjeno v to."

Smo v Mariboru, v Sloveniji dovolj telesno aktivni? Vi ste zadržani do ocen Slovenija kolesari, Slovenija teče ...

"Glede na vse možnosti, ki jih imamo, mislim, da bi lahko bili bolj. Če se osredotočim samo na Maribor in ponazorim. Tukaj lahko z mestnim avtobusom pridemo v intimo pohorskih gozdov. Saj hodijo ljudje gor, toda teh v primerjavi s številom občanov ni veliko. Vsem, ki še niso šli, to priporočam, ker je pogled na Maribor z vrha Pohorja res krasen. Zdaj sicer gondola ne dela, ampak bo doživetje po prehojeni poti še toliko večje. Potem imamo tu izjemno dravsko nabrežje, kjer zdaj izstopa brv, ki pa verjamem, da bo, ko bo celotno območje povezano, dobilo svojo vlogo, bogastvo. Potem imamo Kozjak z Urbanom, Žavcarjevim vrhom in tukaj blizu Piramido, Kalvarijo. A spet, za koga? Za tiste, ki tako ali tako hodijo. Imamo urejeno kolesarsko pot od Limbuša do Ruš, krasno tudi za rolanje, Dravsko kolesarsko pot proti Ptuju, kjer le tu in tam srečaš koga ... Je pa pogled na Ptuj s smeri term nekaj izjemnega, vau! Po vsem tem, ker vendarle ni gneče na teh točkah, ocenjujem, da bi lahko bila aktivnost ljudi še večja."

S kratko anketo so študentje pri vašem izbirnem predmetu želeli preveriti športni utrip med kolegi. Z vprašanjem so bili povabljeni na Cooperjev test (2400 metrov za fante, 1600 metrov za dekleta). Kakšni so bili odzivi?

"Zelo dobri. Tudi ekstremni v negativnem in pozitivnem smislu. Negativni so se končali z mnenji, češ moja stvar je, kaj počnem v življenju. To je res. Ampak tako je vse do trenutka, ko nastopijo storitve zdravstvenega sistema. Takrat se nihče ne vpraša, koliko tisti, ki nekaj vlagamo vase, ta sistem koristimo, in koliko tisti, ki zase ne naredijo nič. To bi bilo hitro merljivo. Pri zavarovanjih za avtomobile te nagradijo, če nimaš nesreč, na primer. S temi bonusi se bomo morali hitro srečati tudi tukaj. Zakaj? Ker je naša dejavnost ogledalo tega, kako in kaj počnemo za svoje zdravje. Vsak ima svoje razvade, toda da v zgodnjem obdobju zaradi ležernega preživljanja prostega časa mladih tako naraste potreba po zdravstvenih storitvah, je problem. Sam že dolgo čakam, kdaj me bodo iz zdravstvene zavarovalnice, ko kupujem karto za smučanje in drugo športno opremo, poklicali in vprašali, ali kaj potrebujem ali mi lahko oni kaj kupijo. Sem namreč slab koristnik zdravstvenih uslug in zdravil."

Za konec še vaše mnenje. Bo Zlata lisica še v Mariboru?

"Upam, da se motim, ampak mislim, da je ne bo več. Mislim, da smučarke ne bodo več smučale tukaj, na našem hribu. Bil bi zelo vesel, če bi se motil. Klimatske spremembe in razmere so nepredvidljiv faktor in biti iz leta v leto pod enormnim pritiskom, ali bo šlo ali ne, je zelo stresno. Ob vseh naporih, ki so se nekoč fizično izvajali, danes to tudi s podporo opreme ni dovolj. Če ni ustreznih pogojev - mraza, primerne vlažnosti - tudi sistem zasneževanja ne omogoča več priprave proge in dosego vedno višjega zahtevanega standarda. To je treba povedati. Včasih se je delalo na roke. Vojska je pripeljala sneg z Areha, nakar se ga je spuščalo po žlebovih dol po bregu. Spomnim se, da sta tudi moja mama in njena kolegica pometali sneg na FIS-progi ob gondoli. Tega ni več. Tudi komercializacija športa in to, da je vse biznis, prispeva k temu, da ima marsikdo željo po dodatni promociji in zaslužku. Veliko je zimskih centrov, ki bi želeli imeti tak dogodek za svojo promocijo in so v klimatsko bolj zaščitenih okoljih, na večji višini.

Bojim se, da ko bo enkrat tudi Kranjska Gora izgubila Zlato lisico ... Upam sicer, da ne, da bo še nekaj let v Sloveniji. Se je pa treba vprašati na sploh, ali bodo pogoji pri nas še omogočali razvoj tega športa? Je dovolj kapitalnega vložka, dovolj mladih smučarjev, od katerih lahko realno pričakujemo, da bo iz selekcije nekaj nastalo? Šport pri nas ni organiziran tako močno, da bi bilo to lahko samo po sebi umevno. Vedno so v ozadju, tudi pri naših najbolj prepoznavnih primerih, starši. Ki so sicer znotraj sistema, vendar z dodatnim zanosom, dodatno željo prispevati več. Ne bi pa tudi želel, da starši prehitro izkoristijo otroka za svojo dodatno poslovno pot. Zelo pozno bi se morali otroci spraševati o pomenu zmage in poraza, sprejemati pa fair play in to, da sta zmaga in poraz del tega. In da tisti, ki izgubijo, zagotovo niso 'luzerji', niso pravi poraženci. Vložek staršev v ukvarjanje z otroki in njihova vsestranska podpora sta zagotovo najboljša naložba z najvišjim donosom. Vsi, ki se ukvarjamo s športom, pa smo že na začetku veliki zmagovalci. Vsak na svoji poti in na svojem vrhu!"