(INTERVJU) Vinar Marjan Simčič: Če veš, da si v nečem dober, je prav, da to tudi pokažeš

Marjan Simčič v prostorih svojega posestva na Ceglem v Goriških brdih, tik ob meji z Italijo, kopiči najbolj cenjene plakete mednarodnih ocenjevanj vin, tudi vinarskega oskarja, ki ga v New Yorku podelijo vsaki dve leti, wine spectator iz leta 2011 - za degustacijo na gala podelitvi vinoljubci tam plačajo vsaj 1500 evrov. V minulih dneh je množici nagrad dodal nove, na ocenjevanju vin v Londonu Decanter je v eni od kategorij njegovo vino prejelo najboljšo oceno in s tem naziv best in show, pred dnevi je bil z družino na jugu Italije, saj je po izboru časnika Corriere della Sera postal najboljši tuji vinar, njegov chardonnay je Foot and Travel Italia razglasil za najboljše tuje vino. "Je bilo vse na kupu, kar pestro, ja," dogajanje okoli razglasitve ocenjevanj komentira Simčič, a poudari, da delovnega procesa doma tudi pot na jug Italije na eno od podelitev ni zmotila: "Ne, kje pa. Trgatev je pri nas glavna stvar!"

Za letos ste zaključili trgatev?

"Te dni še prešamo, kar smo imeli na maceraciji, trgatev pa smo zaključili. Trgalo je od 14 do 18 ljudi, še trije so v kleti. Dela se lotimo profesionalno, tudi ekipo imamo stalno. Ko je treba izločiti kakšno jagodo, ko delamo selekcijo, naša ekipa to dobro opravi. Letos ni bilo toče, vreme je bilo lepo, grozdje ni gnilo in zato ni bilo treba čistiti. Za določene sorte pa delamo selekcijsko zeleno trgatev enkrat po 15. avgustu, da se grozdi ne dotikajo, kjer trta preveč obrodi."

Nič ne pustite na trti za prezrelost?

"Ne. Delamo pa vino, za katero na mrežah v skladišču na prepihu sušimo grozdje. Ta prostor je v Medani, kjer je tudi naše skladišče, tam so prej živeli moji starši. Ob stari kleti imamo še logistični center. Tam uporabljamo prostor, ki je bil včasih namenjen sušenju sena. Okna so dolga in visoka, ena stena je narejena iz opeke tako, da so vmes luknje, ta stena je odprta proti Nanosu, kjer je burja. Tam selekcionirano grozdje, približno 5000 kilogramov, sušimo do velike noči. To je edino vino, ki je pri nas sladko (vino Leonardo je bilo na prestižnem ocenjevanju Decanter ocenjeno kot najboljše vino v svoji kategoriji in s tem osvojilo naziv best in show, op. p.)."

Koliko vina pridelate na 22 hektarjih?

"Pridelki so majhni, saj ne gnojimo, razen s hlevskim gnojem in humusom, delamo po sistemu biodinamike, škropimo, a ne pretiravamo. Vinograd je zatravljen. Če pride kakšna toča ali pozeba, je malo pridelka, tudi v slabih letih, ko je treba veliko selekcionirati. Leta 2014 smo imeli 80.000 steklenic, če je vse v redu, jih je do 130.000. To je okoli 100.000 litrov vina, a po navadi je manj. Tako bo tudi letos. Ni bila pozeba, a vsi nastavki na trsih se niso razvili, sploh pri sivem pinotu. Kakšnih 25 odstotkov manj pridelka bo letos, a je kvaliteta zelo dobra."

Zakaj se vina na tako majhnem območju tako razlikujejo?

"Brda imajo ogromno gričev, med vsakim je dolinica, tako se spreminjajo tudi tla. Ni vsaka sorta za enako sestavo tal, tudi ekspozicija, kam je obrnjeno, je pomembna. Chardonnay, sauvignon in modri pinot so bolj za vzhodne, severovzhodne lege. Sauvignon iz serije Opoka je na severni legi, gleda na Kanin."

Veliko daste na analizo tal, na naravo.

"Da. Veliko sem delal na tem, zlasti pred leti, ko sem postavljal naše kvalifikacije, sploh zaradi linije Opoka. Želel sem, da so vina iz te linije s trt, ki so na laporju. Ta tla so tudi Burgundiji, v Avstriji in še kje. To so ostanki, ki jih je tu pustilo morje, tako so nastali tudi tukajšnji griči. To ni kamen, če ga daš na površje, se zdrobi, postane prst, je pa bogat z minerali in solmi. Na eni od leg, Jordano, imamo tudi apnenec, kar da vinu poseben karakter."

Ljudi, ki pridejo k vam, tudi med našim pogovorom, zanimajo te podrobnosti?

"Absolutno (Marjan Simčič nam je med tem prinesel pladenj s kosi laporja, op. p.). Sploh v zadnjih letih, ko delamo na najvišjem nivoju, ljudi zanima vse - vinogradi, tla, zemlja. To je del tega, vsa velika vina, s pravih leg, ki se ne zgodijo kar tako. Poznavalci, sommelierji in tisti, ki z vinom trgujejo, so glede tega zelo izobraženi. Vsak detajl jih zanima. Včeraj smo imeli skupino iz Italije, s katero smo šli v vinograd, v klet, naredili vinifikacijo in degustacijo. So poglobljeni. To mi je všeč. Vse je odvisno od človeka, ko gre v to in kaj ga zanima. Sem peta generacija, delo sem prevzel od očeta, a vsak potem potegne na svojo stran, kar ga zanima. V časih Jugoslavije kvaliteta ni bila tako cenjena, bolj se je prodajalo odprta vina. Privatniki niso smeli stekleničiti, dovoljenje za stekleničenje smo dobili kasneje, je pa že moj stari oče polnil flaše. Imeli smo gostilno več kot sto let, pa so to nacionalizirali. Brata od starega očeta sta zato takrat šla v tujino, v Kanado in Italijo. V Brdih je zato bilo v Jugoslaviji veliko sadja in manj vina, ker ga kot privatniki niso smeli imeti. Konec sedemdesetih, predvsem pa v osemdesetih letih so se stvari znova začele spreminjati, vse je šlo na vino, in v osemdesetih letih smo znova stekleničili vino z lastno blagovno znamko."

Ko se je Slovenija osamosvajala, se je zgodil tudi preboj v Brdih, da danes postajate butična turistična destinacija.

"Takrat smo bili skupina, stari smo bili 20, 21 let, morda kdo še kakšno leto več. Bila sta še Stojan Ščurek in Aleš Kristančič in še kdo. Bili smo zagnana generacija, predvsem pa so naši starši videli potencial in nam vajeti prepustili zelo hitro. S Kristančičem sva šla tudi v tujino, po Italiji in v Francijo. Hitro smo se razvijali. Živimo na meji, italijanski del Brd je bil takrat precej bolj razvit, zdaj pa mi nismo nič v zaostanku, morda imamo celo boljše lege. Določena vina, sploh rebula, so pri nas boljša, zato iščejo in kupujejo vinograde in grozdje tukaj. Vedo, da so najboljše lege na Slovenskem, oni jih imajo tretjino. Po velikosti ima Collio registriranih 1000 hektarjev vinogradov, Brda pa 2000 hektarjev. Še enkrat več je samo gričev. Na ravnini imajo prod, tam potrebujejo namakanje, zelo malo je prsti, vina so sladkorno bogata, a nimajo kisline in mineralnosti kot ta v Brdih. Je pa tudi na italijanski strani veliko Slovencev, ki delajo vino."

Te dni vas je Corriere della Sera razglasil za najboljšega tujega vinarja. A za Italijane sploh niste tako tuji.

"Že več kot 20 let delamo na italijanskem trgu, imamo status, od Trsta do Sicilije smo v vseh dobrih vinotekah, restavracijah, tudi Michelinovih. Italijanski trg je za nas zelo pomemben, na splošno izvažamo 75 odstotkov vina, v več kot 40 držav."

Kako priti na ta trg?

"Za vsak trg je treba delati. Italijanski je še posebno zahteven, ker je vinska kultura visoka, tam se vino tradicionalno pije, Italija je največja proizvajalka vina, večja od Francije. Gastronomija in ta sektor sta za Italijane zelo pomembna, veliko dajo na hrano in vino. Če nisi res dober, si vedno tujec, čeprav si na meji. Tudi oni imajo dobra vina in slaba, vse imajo pokrito. Manjkajo pa jim nekatera bela vina, kot so ta naša, v drugih regijah jih nimajo. Dobri potrošniki so tudi za šampanjce in druga francoska vina, ki jih sami ne morejo narediti tako dobro."

Koliko je koronakriza zamajala trg?

"Ob karanteni se nam je ustavil svet. Mi, ki delamo v gostinstvu, med zaprtjem gostilne nismo prodali nič. Nekaj so prodali zastopniki in posredniki, ki imajo spletno prodajo, a je to bilo, pošteno povedano, zelo malo, morda deset odstotkov naše prodaje. ZDA se še sedaj niso pobrale, v Azijo, na Kitajsko, smo komaj sedaj poslali prvih pet palet od spomladi. Enako je v Avstraliji in Južni Ameriki. Ko govorim z ljudmi v ZDA, mi povedo, da je vse še zaprto, da ni gostinskih vrtov. Podeželje funkcionira, v velikih mestih pa ni turistov in poslovnežev, ki so potencialni potrošniki. To bo še trajalo, ob tem pa tam ni socialne pomoči. Najemnine so visoke, gostinci so odpuščali zaposlene, lokali pa niso njihovi, zato se lahko trg sesuje. Potreben bo ponovni zagon. Na srečo se je Evropa dokaj hitro pobrala. Na določenih tržiščih smo boljše delali kot sicer, če izvzamemo tiste tri mesece karantene. Manko pa seveda bo. A imamo takšna vina, ki se lahko skladiščijo. Vseskozi smo imeli manko, večje povpraševanje od proizvodnje, stranke so po štiri mesece čakale, da pride nov letnik. Čeprav to terja veliko dela, želim biti prisoten na več kontinentih, v ključnih državah, ker si s tem delaš ime, ne samo z nagradami. Zato skrbno izbiramo, kam bomo vino prodali. Zadovoljiti želimo kritično publiko elitnega vinskega trga. Želimo biti v ključnih mestih, v ključnih restavracijah in vinotekah. Če so ljudje zadovoljni, o tem govorijo. Kritiki vino pokusijo in o njem pišejo, vino je za številne objave in ocene vzeto kar s trga, mi za to sploh ne vemo. A tisto so najbolj verodostojne ocene."

Na tak način ste dobili tudi oceno za najboljše vino v La Gazzetta dello Sport? Ocenjeval je priznani Luca Gardini.

"Časopis Corriere della Sera pripravlja vodnik tudi s pomočjo strokovnega sodelavca Luco Gardinija, ki je najboljši sommelier na svetu. Z njim naredijo pregled vinskega letnika in predstavijo vodnik, podobnega imajo tudi konkurenčni časopisi. Športni časopis La Gazzetta objavlja kolumne o vinu, enkrat na leto pa po Gardinijevi oceni sestavi listo top 50 italijanskih vin, naša rebula opoka 2016 je bila pred dvema letoma prva med top 50 tujimi vini. Corriere pa je predstavil vodnik stotih najboljših proizvajalcev, najboljša bio oziroma oranžna vina, v kategoriji najboljših proizvajalcev iz tujine pa smo nagrado dobili mi."

Kako to vpliva na prodajo? Takoj razprodate steklenice? Jih pridejo ljudje iskat, dvignete ceno?

"To se takoj proda, že tako so količine omejene, teh flaš je po 3000, morda kaj več. Cene za naše kupce potem ne dvignemo, morda je kakšna flaša dražja, če kdo pride in jo kupi tukaj ali na spletni strani. Cena zraste, ko so ljudje za vino pripravljeni dati več, ne glede na nagrade. To mora biti sistematsko. Za nagrado pa se morajo stvari iziti, saj je vino vsako leto dobro. Vino mora biti kvalitetno, a vsako leto malo niha. Če kdo, potem nagrade izkoristijo naši trgovci, mi jih ne."

Na prireditvi na jugu Italije v Lavellu, ki jo je organiziral vodnik Food and Travel Italia, je država leta postala Slovenija.

"Da. Ana Roš je dobila nagrado med tujimi chefi, Leonardo Simčič je postal mladi vinarski podjetnik leta, naš chardonnay Opoka 2017 je bil izbran kot najboljše vino na italijanskem trgu. Food and Travel je velika institucija, izhaja v 14 državah, ima ogromno spletno mrežo. Vsaka taka stvar je za Slovenijo dobra, ker bo pripeljala kvaliteten turizem, prav ta turizem pa potrebujemo."

Glede na dogajanje v svetu je prihodnost v podeželskem butičnem turizmu?

"Upam, da se ta slika s covidom popravi. A verjemite, ljudje še nekaj časa ne bodo šli kar tako na avion in po različnih obljudenih destinacijah. Podeželski turizem z malo rekreacije in malo uživanja, to bo zelo iskano. Reke, jezera, hribi, dobra hrana, vinske destinacije in kolo. S to ponudbo bomo zelo zanimivi. Če se sem lahko pripeljejo z avtom, Italijani recimo so najštevilčnejši pri nas po prenočitvah. Če pride še več Nemcev, Skandinavcev, Avstrijcev ... Slovenija ima veliko prihodnost na področju turizma."

Bodo k temu pripomogle tudi Michelinove zvezdice? Verjetno so vaša vina v vseh slovenskih restavracijah z njimi?

"Da, haha. Super ponudbo imamo, zelo pohvalno. Nazadnje sem bil pri Denku na vašem koncu. Poznava se, delala sva skupaj že pred leti. Je bil tudi on (Gregor Vračko, op. p.) že pri nas. Ampak sem bil res presenečen. Poznam tudi brata (Davida Vračka, op. p.), oba sta v tehniki kuhanja izvrstna. Vidi se, da imata mednarodna izkušnje, in všeč mi je, da uporabljata veliko lokalnih sestavin in gradita to zgodbo. Tudi druge Michelinove restavracije poznam. S Hišo Franko vseskozi sodelujemo, prav tako z Dvorcem Zemono in restavracijo Dam. To so naši dolgoletni, tradicionalni kupci."

Kakšna se vam zdi vinska ponudba?

"Denk ima vinsko karto, kot je treba. Nekaj lokalnih, pa Avstrijcev, Francozov, in vina z drugih koncev Slovenije. Vidi se, da ima klientelo, da se ljudje vračajo k njemu in da obnavlja karto, da mu letniki ne ostajajo. Če je prava ponudba, če ti nekdo zna svetovati, se da povsod. Na Štajerskem pogosto jamrajo, da nimajo kupcev. Ponuditi je treba na pravi način! Tudi mi smo ljudi morali pripeljati po dobro vino. Pred boni so bili tukaj kupci vina veliko večji poznavalci. Ogromno jih je bilo iz ZDA in z drugih destinacij. Srečo imamo, da je blizu letališče, da so tu Benetke in Trst. Tujce vabita tudi Soča in Soška dolina. Brda imajo ogromno prenočišč, večinoma so sami tujci. Tukaj smo morali govoriti angleško. Ampak za to je potrebno večletno vlaganje. Če izvažamo vina, oglašujemo regijo, državo. Ljudi, ki pijejo kvalitetna vina, ne enokonzumnih, zanima, od kod to vino, kje in kdo ga prideluje. Radi bi vedeli več o regiji, njenih ljudeh. In zato pridejo sem. Sestavni del poznavanja vin je tudi obiskovati različne vinske regije. Če je ob tem v regiji še dodatna ponudba, kakor je tukaj, je to še toliko boljše. Tukaj potem ostanejo par dni, o tem pripovedujejo prijateljem. Na tak način se dela turizem. Ko smo pred leti začeli izvažati v Brazilijo, so sem začeli prihajati Brazilci. Pred tem jih ni bilo blizu. Vino je artikel, ki promovira turistično destinacijo. Samo v Medani je deset restavracij, gostiln, vinskih barov pa prenočišča in vsi delajo. Vsak da svoj kamenček v mozaik, več ljudi ko pritegne, večjo ceno ima destinacija. Treba je vztrajati, Slovenija je lepa. Tu niso samo Brda, tudi druge vinske destinacije imamo. Ampak rezultat ne pride sam. Koliko sejmov, potovanj, časa, komunikacije in dela je za nami. Nekateri rečejo, da gredo, pa ni nič. Tudi jaz sem šel, ni bilo vedno rezultatov, a je treba vztrajati."

Bi morali štajerski vinogradniki kaj spremeniti pri pridelavi vina?

"Pri nekaterih posameznikih vidim, da zmanjšujejo rodnost vinogradov. Zdaj so v trendu suha vina. Ne moreš delati drugih stvari, kakor jih trg hoče. Ni problem kakšen gram sladkorja, polsuhi rizling z višjo kislino, recimo. Vina so pač drugačna. A je pomembno, kaj se zgodi v vinogradu. Če hočeš imeti kvalitetna suha vina, mora biti grozdje kvalitetno. Vino moraš narediti v vinogradu. Ali ga boš dal v les, cisterno ali beton, to je šele naslednji korak. Če nimaš dobre surovine, ti ne pomaga tehnologija. Videl sem, da gre vedno več vinogradnikov v ekološko pridelavo, še vedno je premalo te ozaveščenosti. Treba si je prizadevati za raznolikost. Tukaj imamo vse v času cvetenja in oplojevanja. Z naše terase se vidijo akacija, češnja, hruška, breskev, figa in oljka. Vse to cveti v različnih obdobjih. Tudi v vinogradu to sadim, ko obnavljam. To ohranja biodiverziteto okolja. To moramo pokazati, tega nimajo vsi. Z zelo majhnimi posegi v naravo se da v Sloveniji pridelati kvalitetno grozdje. Temu sledita še dobro kletarjenje in prodaja. Ne moreš pa graditi na blefu, ljudje se morajo o tvojem delu prepričati, ko pridejo. Vedno jim najprej pokažem, kje je naših 22 hektarjev, vinogradi so urejeni, niso gnojeni, so naravni, stari tudi po 90 let in niso obremenjeni z visoko rodnostjo. Takšni stari vinogradi zahtevajo ogromno truda, veliko trt posadimo, ker jih manjka. Veliko je vlaganja do uspeha.

Ljudje pa pogosto želijo krajšati to pot in šparati. Tako kot prišparaš, pa potem to dobiš nazaj. Brez pravega vlaganja ne gre. Delati moraš dolgo let, strateško in vztrajati pri tem. Zgodi se, da eno leto pridelaš dobro vino, drugo leto pa ne, kar zopet ni dobro. Potrebna je kontinuiteta kvalitete in stilne prepoznavnosti. Ljudje vedo, da imam vinski stil, ki ga prepoznajo. Se pa od letnika lahko razlikuje, ker je vino naravno, v nekatere stvari ne moreš posegati. Ko delaš tehnično vino, z enologijo, pa je tako, kot bi delal kokakolo, po recepturi. Delo z živo stvarjo je posebno. A ob tem je tudi riziko. Če nisem zadovoljen z letnikom, ga včasih tudi ne dam na trg. Merlota opoke trikrat v sedmih letih nisem polnil, pa so me kupci čakali. A ker nisem bil zadovoljen, tista leta so bila deževna, te linije nisem dal na trg. Če bi to ljudem ponudil, jih ne bi več dobil nazaj. Če nekaj ne dosega standarda, moraš to deklasirati in dati na nižji nivo. Zato imamo tri linije. Ni enostavno, etiket imam 21 za vsa vina. Vse vinograde in pozicije ločim po kvaliteti. Za vse to delamo vinifikacijo, posebej kletarimo, vodimo evidenco, polnimo. Vse ima svoje zahteve."

Kakšno ekipo imate? Ste traktorist in enolog hkrati?

"Enolog sem, tudi traktor vozim, a nimam časa zdaj za vse. En delavec je zadolžen za stroje, enega pomočnika imam v kleti, štirje so v vinogradu, eden je na logistiki, žena vodi komercialo in marketing. Stalno nas je torej osem. Še enega imamo, ki je že v pokoju in nam pomaga honorarno. Ko opravljamo sezonska dela, pa imamo dodatno ekipo. Če je treba, ko se nam mudi, najamemo agencijske delavce iz Italije. V glavnem so to Filipinci in Romuni. Izurjeni so v tem. V vinograde pridejo z delodajalcem, selijo se med kmetijami in obvladajo delo. V Italiji so zavarovani, niso pa poceni, 14 evrov na uro. A ko jih potrebuješ, je to najboljše, ker dobro opravijo delo."

Omenili ste že, da ste Brici potrebovali leta vlaganja in truda, da ste, kjer ste. Imate tudi samozavest, ki je včasih pri Slovenkah in Slovencih manjka. Čemu bi pripisali to, je pridih Italije?

"Brici smo se znali postaviti. Če veš, da si v nečem dober, je prav, da to tudi pokažeš. Ni prav, da je samozavest tudi prepotentnost. A Slovencem pri marsičem manjka samozavesti. Tukaj je prisotna in to je samo pozitivno. Glede Italije pa je tako - če imaš naprednega soseda, boš tudi ti težil k napredku, če je sosed slabši, si misliš, da si dovolj dober. Dobra konkurenca, tako med nami Brici kot tudi z Italijani, je dobra. To vodi v razvoj. Če si želiš biti najboljši na vasi, se lahko hitro zadovoljiš, in ko greš ven, ne boš izstopal."

Kaj bi Brici naredili, če bi imeli najstarejšo trto na svetu? Kako bi jo prodajali? V Mariboru velikega turističnega preboja ta znamenitost (še) ni povzročila.

"Bil sem tam in videl, da se trudijo, a ne vem, če na pravi način. Ko sem to videl, je vse bilo na neki star način, čaščenje in vinski vitezi ... Saj je prav, naj bo vse to, a iz tega bi morali marketinško narediti nekaj modernega. Za trto, za Maribor in celotno regijo. Stara trta bi bila samo produkt, dogodek, kjer bi se vse začelo in končalo. Prodajati pa bi morali vse drugo. A dober marketing je povezan tudi z investicijo, stroški. Vključiti bi morali ljudi, ki so željni in bi investirali. Lahko bi naredili presek letnika na temo ene sorte. Mi tukaj delamo MasterClass Rebula. To je bila ideja mene in žene, delila sva jo z ostalimi, predstavili smo jo in naredili iz tega pomemben dogodek. Resni kritiki si želijo sem. Včasih mora kdo zastaviti svoje ime, da pritegne pomembne ljudi. To delamo za pisce, kritike, a njihov odmev je velik in pomemben. Vložek je tukaj velik, potrebna sta ideja in denar, prav tako veliko logistike. Ko gostje pridejo, jih nekdo pričaka na letališču, njim ni treba razmišljati o ničemer. Ko so tukaj, jih moraš izkoristiti, jih vabiti v kleti, pokazati vse in ponuditi degustacijo. O tem se potem pišejo cele strani, ljudje so navdušeni. Tako bi lahko izkoristili tudi Staro trto. Nima smisla, da nekdo pride tja, mu poveš, da je to najstarejša trta na svetu, potem nekaj spije in gre. Mi smo šli na rebulo, ker je tu avtentična, ena najstarejših sort. Enkrat smo obdelovali zgodovino, drugič smo govorili o podrobnostih geološke sestave tal. Mi smo si izbrali strokovno javnost in ljudi, ki imajo vpliv. Če dogodek delaš za množice, je to drug koncept, drugi cilji. V Mariboru pa vidim, da ideja ni razdelana, hitro se obupa nad projekti. Vztrajati je treba."

Maribor je ob vsem tem še blizu Avstrije, Gradca.

"Poznam Tementa in druge, bil sem na avstrijski vinski cesti. Tam tržijo odlično. Gradec je mesto s finančnim zaledjem. Do Maribora ni daleč, zato tukaj ni nobenega izgovora. Nekateri turizmi v Svečini dobro delajo, a ne smejo se zadovoljiti samo s tem, da prodajo, to ni dovolj. Dobro bi bilo tudi izvažati, to bi regijo naredilo prepoznavno, to bo nosilo celoten turizem. Zato v Brda hodijo iz ZDA, Azije, Skandinavije, od povsod, kamor prodamo vino, hodijo za vinom. Več nas je takih, ki izvažamo, in to veliko pomeni."

Kako ste zadovoljni z odnosom države do kmetov?

"Žal ministrice Aleksandre Pivec ni več, bila je, tako se nam je zdelo, precej aktivna. Z njo se je dalo govoriti in tudi kaj narediti. Naredila je svet za vinogradništvo in vinarstvo, posvetovalno telo, ki ga sestavljamo od stroke do akademikov. Tam smo povedali, kaj bi bilo treba, to mora potem seveda skozi druge protokole, a ona se je posvetovala z nami, da bi panogo pravilno usmerili. Popraviti bi morali vinski zakon. Upam, da se zdaj ne bo prekinilo vse skupaj. Subvencioniranje ravninskih vinogradov na slabih legah ni smiselno, je pa smiselno, ko vinograde obnavljamo na dobrih legah, strmih, terase tukaj in vertikale na Štajerskem. Te lege bi morali obdržati in vzdrževati, da ohranjamo kvaliteto. Vidim, da se ogromno najboljših vinskih leg opušča, na srečo v Brdih še ne. Deželnega, namiznega vina je preveč, veliko je tudi vina od drugod, ki je poceni, in to se ne bo ustavilo, ker je EU odprt trg. Zato moramo obdržati absolutne lege, pridelovati kakovostna vina in takšnih ne morejo delati povsod. Visoko kvalitetnih vin v Sloveniji pa primanjkuje, viškov tudi letos ni, tako kot ne v priznanih regijah v tujini. Viški so le pri manj kvalitetnem vinu. Konzumno vino se da narediti s tehnologijo, Kitajci že sadijo in za svoje potrebe bodo poskrbeli sami. Potrebujejo le vodo, gnojila in enologijo, tako daleč je že, da je grozd samo za to, da se vidi. Zato moramo v Sloveniji delati na kvaliteti in ne na kvantiteti. Država naj financira obnavljanje, vzdrževanje in varovanje absolutnih leg, po tem je Slovenija znana, ta vina so bila vedno iskana in imajo zgodovinsko tradicijo. Ob tem pa naj država podpira mlade, da ostanejo na kmetijah."

Kakšni so trendi? Vidimo, da imate v kleti betonska jajca.

"Ni trend, da je Marjan Simčič dal v klet betonska ali lesena jajca. Treba je vedeti, kaj delaš in zakaj. Vinske posode, kot so les, amfora, inoks cisterna, beton, imajo svoje karakteristike. Moraš vedeti, zakaj kaj uporabljaš. Za ta način rebule, ki sem jo delal, sem iskal posodo, ki bo dihala bolj kot les. Danes smo prešali rebulo opoko šestnajsti dan po trgatvi. Ko se konča fermentacija, jo sprešamo. To vino ima ogromno taninov. Po prešanju gre spet v betonsko jajce, ki pa je narejeno s tremi različnimi kamninami. Dokazano z meritvami je, da je prepustnost velika. Pri vinu s taninom se dogaja mikrooksidacija. Če boš dal noter vino, ki nima taninov in te strukture, bo zaradi toliko zraka oksidiralo v dveh mesecih. Potrebno bi bilo žveplo, kar pa je nesmiselno. Forma jajca, ki jo je še težje narediti, pa pomaga, da se vino samo meša."