(INTERVJU) Vinar Stojan Ščurek: Mariborčani so fajn ljudje, z njimi je zabavno tudi kaj spiti in se pogovoriti

Mariborske ulice so bile na sončno sobotno jutro prazne, Stojan Ščurek se je z zanj značilnimi sončnimi očali na glavi lahkega koraka sprehodil po Gosposki ulici proti Glavnemu trgu, kjer sta se otroka igrala na kupu umetnega snega. Preden je Primorec stopil do bele gmote, da bi jo fotografiral za objavo na družbenem omrežju, sta ga pri Nani ogovorila gospoda srednjih let. V dobrih dveh urah našega druženja je bilo podobnih pozdravov ničkoliko in lahko smo spoznali, da je Ščurek v minulih letih postal tudi Mariborčan. "O, moj Maribor!" je nasmejan dejal, ko je razprl roke pred Večerovim objektivom. Vajen je izpostavljenosti, pooseblja primorsko samozavest, odprtost in dobrosrčnost. Pet sinov 66-letnika, ki bi mu z lahkoto pripisali desetletje manj, zdaj pod Stojanovim mentorstvom skrbi, da blagovna znamka Vino Ščurek še naprej napreduje. Največja skrb botra razvoja Goriških brd te dni je gradnja nove Ščurkove kleti. Da se sprosti, se odpravi v Maribor, kjer ima veliko prijateljev in partnerico. O mestu ob Dravi, kjer so ga ljudje vzeli za svojega, vseskozi govori v superlativih. Že kot srednješolec je občudoval Maribor z vinogradi nad mestom, zdaj ga boli, ko vidi, da je vinograd na Piramidi neurejen.

Vikend je, namenjeni ste na mariborsko tržnico. Je to vaša mariborska rutina?

"Da. Za vikend se rad sprehodim po mestu do tržnice, v Brdih nimam te možnosti. Všeč sta mi ritem življenja tukaj in prijetnost ljudi. V Mariboru sem po dva vikenda na mesec, če nisem na kakšnem vinskem sejmu. Že vrsto let imam tukaj prijatelje, navijam za Maribor. Mariborčani in Mariborčanke so fajn ljudje, z njimi je zabavno tudi kaj spiti in se pogovoriti. V okolici Maribora je veliko vinogradnikov, z mnogimi od njih sem dober prijatelj, zato me vedno vleče na Štajersko."

Čeprav imate tukaj številne prijatelje in ste pogosto v Mariboru, ste označeni kot briški vinar. So takšne delitve sploh še smiselne?

"To je normalno. Pri vinogradnikih je vedno pomembno, da se vpraša, kdo, kje, kaj ... Vsak gleda s svojimi očmi. Delitve je treba premostiti in pobrati vsakič tisto misel, ki dela pozitivno razliko. Povezovanje vinogradnikov z različnih slovenskih vinskih območij je dobro, ker se na trgu dopolnjujemo. Dobri lokali imajo vinsko karto s pestro ponudbo, kjer so prisotni Brici, Štajerci in Dolenjci. Delitve so s tega vidika smiselne, ker pomenijo smiselno povezovanje. Vedno sem za sodelovanje in predvsem za druženje."

Prvi dnevi trgatve so za vami. Kakšna je letina? Kakšen vpliv je imela suša?

"Pridelka je na najboljših legah do 40 odstotkov manj, kar je veliko. Na slabših legah je do 10 odstotkov manj pridelka, je pa kvaliteta res dobra. Računamo, da bo izpada do 30 odstotkov. Hkrati smo v vremensko težavnem letu dobili potrditev, katere sorte so primerne za določene lege."

Koliko ste še aktivni v kleti in v vinogradu?

"Sem aktiven, a ne toliko fizično, kot sem bil nekdaj. Trenutno sem osredotočen na vodenje gradnje nove kleti. Zelo sem vključen v prodajo, kar nekaj je tudi dela z birokracijo, to je zame večna borba. Včasih sem tudi z gosti. Vsak od petih sinov ima pri nas svoje zadolžitve. V klet se ne vtikujem veliko, seveda pa pogosto poskusim, kaj delamo. Če pride kakšna nova ideja, nov prijem, sem zraven. Zdaj večamo pridelavo penin, prav zato bo del novega objekta skladišče. Presenečeni smo bili, da smo za penino na Decanterju prejeli platinasto nagrado. Seveda je po objavi rezultatov pošla zaloga penin. Včasih so pravili, da Brda niso za penine, zdaj pa imamo dokaz, da se s pravim pristopom da narediti najboljša penina v regiji."

Kmalu po objavi ocen vin na Decanterju ste penino predstavili z novo podobo etikete. Zakaj?

"To smo načrtovali že dlje časa. Etikete bomo modernizirali, vsakih nekaj let je treba narediti takšen korak. Ohranjamo pa naš tradicionalni simbol. Marsikdo naredi korak naprej s spremembo etikete. Mi je ne spreminjamo zaradi nagrade ali ker bi pešala prodaja, spreminjamo jo, ker želimo napredovati."

Koliko se nagrade poznajo pri prodaji?

"Najcenejša in najboljša reklama je, da se o naši kleti piše in govori zaradi nagrad. Kratkoročno se vpliv nagrad ne pozna toliko, pomemben pa je dolgoročni učinek, saj gredo v prodajo vsa vina, ne le tista, ki so bila nagrajena. Ne udeležujemo se vseh ocenjevanj, saj je to tudi strošek. Decanter pa je cenjen tam, kjer je naš trg."

Pomembna je tudi udeležba na vinskih sejmih. Pred dnevi je vaš sin predstavljal vaša vina v Beogradu. Srbski predsednik Aleksandar Vučić vas je omenjal, ko je bil pri stojnici vašega kolega Marjana Simčiča.

"Ne vem, kako je prišlo do tega. Posnetek srbske televizije Pink je enemu od sinov poslal kolega iz Švedske. Seveda je video postal bum, tudi moj izvoznik za Srbijo je bil presenečen in navdušen. Priljubljen ali ne, ni kar tako, da slovenska vina dobro pozna predsednik Srbije."

Eden od vaših sinov je v nekem intervjuju izjavil, da ga navdušuje vaš prijateljski odnos z drugimi vinarji.

"Kjer se pojavim, sem obkrožen z vinom in vinarji. Tudi letos poleti, ko sem bil na morju, so me domačini vabili v kleti. Zgleda, da sem s svojim odnosom do drugih vinarjev dosegel to, da moja beseda nekaj pomeni. Vinarji damo veliko na iskrenost in izmenjavo mnenj. Moj dobri prijatelj Danilo Steyer mi je večkrat omenil, da mu je veliko pomenilo, da sem mu izkazal podporo, ko je na trg dal prvo 'flašo'. Vinogradniki damo veliko na iskreno mnenje. Kritiko je treba znati sprejeti, ker se iz tega učimo."

Najboljši promotor vina je vinar sam. Vam je kdaj težko v tej vlogi?

"Zmeraj težje je. Stvari včasih postanejo enolične. Ko si pri enem 'štantu' več let, misliš, da ljudje poznajo vsaj osnove, ko pridejo do tebe. A vedno znova spoznaš, da ni tako. Zato pa si je treba stvari narediti zanimive, življenje si je treba popestriti. Ti se moraš spreminjati, izpopolnjevati, se kdaj tudi pohecati, da je lažje."

Ob vaši kmetiji bo čez nekaj mesecev končana nova klet. Zakaj ste se odločili za to investicijo?

"Primarno zaradi pomanjkanja prostora. Veliko energije porabimo zaradi logističnih zapletov, ki jih imamo zdaj. Od prihodnjega leta bomo tudi uradno biološka kmetija, tudi zato potrebujemo novo klet. V tej bomo imeli novo degustacijsko sobo, trgovino, oddajali bomo tudi štiri sobe."

Vinar nima normalnega delavnika. Trpi zaradi tega tudi zasebno življenje?

"Tudi zaradi zasebnega življenja delamo novi objekt, da lahko ločimo dom od dela. Kmetija zahteva celega človeka nenehno. Zato bi rad ločil zasebno od dela."

Kako funkcionira družina šestih moških?

"Zelo težko, haha. Vsak dan se skregamo, toda če se le da, skupaj pojemo kosilo. Tam ponavadi drug na drugega kričimo, si povemo, kdo je kaj naredil narobe ali prav. Včasih ima kdo povešeno glavo, a na koncu stvari morajo funkcionirati. Fantje so zelo delavni, pridni. Med seboj se zmenijo sami, jaz nimam več vpliva na razpored. Mislim, da stvari dobro 'laufajo'. Fantje se tudi zavedajo, da morajo delati, ker samo tako bodo kaj imeli. Sploh zdaj, ob tej investiciji, morajo biti složni. Vsi so podpisali, da odgovarjajo s svojim imetjem. Če popusti eden, veriga ne bo več trdna. Še naprej želijo pridelovati vino."

Znani ste kot sproščen človek, zabavljač, hkrati pa tudi kot bister podjetnik. Ste kdaj zelo strogi?

"Hitro se razjezim, hitro pa znam tudi stopiti na žogo, se umiriti, seči v roko, če ugotovim, da sem naredil napako. Jasno dam vedeti, če mi kakšne družbene stvari niso všeč in me kaj moti. Vztrajam, če vem, da je nekaj storjeno narobe. Tako na državni kot na občinski ravni opozarjam na napake. Marsikdo mi je že rekel, da naj se raje ne oglašam, ker to lahko škodi biznisu, a me to ne gane. Takšen sem. Če vem, da imam prav, bom vztrajal. Če zgrešim, to priznam tudi javno. Moti me, da tega vsi ne počnejo. V politiki nisem bil nikdar, sem pa zvest Kmečki zvezi. Sodelujem v vinogradniških društvih, strankarsko pa nisem opredeljen."

Kaj mislite o kmetijski politiki pri nas?

"Mislim, da smo nekje zašli, ker kmetijstvo živi le še zaradi stotine razpisov in spodbud. Preveč je papirjev, birokracije, izgubljamo energijo za nepomembne stvari. Kmetije ne morejo preživeti, če ni dotacij, kar je narobe. Odvisni smo od pomoči. Zdi se, kot da smo v balonu, ki bo v nekem trenutku počil. Ta balon me moti."

Kako je pandemija vplivala na vaš posel?

"Ustavila je razvoj. Prvo leto je bilo težko, izvoz je bil blokiran. K sreči smo prisotni tudi v trgovinah in tam je bila prodaja višja, a vseeno ni nadomestila izpada. Ker smo imeli težave s pomanjkanjem rdečih vin, smo lahko v minulih dveh letih naredili zalogo, kar je bila ena redkih pozitivnih stvari epidemije."

Kakšna je kultura pitja vina pri nas?

"Sploh med mladimi se neverjetno dviguje. Tudi na to je vplivala epidemija. Številni Slovenci so v Brda prišli tudi zaradi bonov, obisk domačih gostov se je povečal. Opažam, da je vino popularno pri dekletih. Zanima jih, sprašujejo, izobražujejo se, znajo uživati v kulinariki in dobrem vinu."

Kaj mislite o vinih iz Maribora in okolice?

"Dolga leta sem bil član različnih komisij, redno se udeležujem degustacij, čeprav zdaj to bolj uradno delo prevzemajo sinovi. Mislim, da so Štajerci v zadnjih letih naredili velik napredek, sploh v zadnjih petih letih. Smer je prava, dela se nekaj v stilu Italije in Francije. V preteklosti so Štajerci preveč posnemali avstrijsko vinsko cesto, ta smer ni bila prava, zdaj pa gredo proti naravi in spontanosti. Treba je preučiti in izkoristiti lege, ki so tukaj izjemne, in na trg bodo Štajerci ponudili vina, ki bodo neverjetna. Kvalitetni preskok je že opazen, hkrati pa je večja tudi konkurenca, kar vinsko panogo potiska naprej."

Je pri pozitivnih premikih pomembno, da o spremembah odloča mlajša generacija? Tudi v Brdih ste imeli pomembno vlogo pri razvoju takrat mladi vinarji.

"Zagotovo je pomembno, da odločajo in delajo mladi. Pri nas je bilo odločilno, da smo delovali na način, ki smo ga videli čez mejo, v Italiji. Toda ni bistveno le to, da so gonilo napredka mladi, pomembno je, da mlade podpirajo izkušeni. Starejši vinogradniki morajo mladim prenesti svoje znanje, ti pa bodo nato ustvarjali. Kreativnost je pomembna tudi v vinarstvu. Mislil sem, da bomo na naši kmetiji imeli po dve etiketi za belo in rdeče vino. Toda skozi leta spoznaš, da kreativnost, raziskovanje in delo rodijo nove ideje, nova vina, nove možnosti. V kleti imamo zdaj 25 različnih vin. In še več jih bomo imeli, ker te razvoj žene, da delaš več in drugače. Ljudje hočejo pestrost, prav tako mi. Če raziskuješ, greš v pravo smer. Leta pri tem ne igrajo vloge. Mi smo znani po rebuli, toda imamo pet različnih rebul, ker je tudi okusov ljudi več."

Sledite trendom, po lanski trgatvi ste na trg prvič dali naravno peneče se vino pet-nat.

"Pri pet-natu nisem imel glavne besede. To je bila želja enega od sinov. Steklenice so bile razprodane, zato bomo to nadaljevali. Seveda sledimo trendom. Sredi devetdesetih smo začeli stekleničiti mlado vino, bili smo začetniki v Sloveniji. Vrsto let smo vztrajali, a se je ideja nato izjalovila. Zdaj se je ponudila nova možnost, mi smo jo zagrabili in očitno je, da je to v tem trenutku uspešna poteza. Za nas je zelo pomembno, da delamo na bio način. Nimamo še certifikata, a ga bomo kmalu pridobili. To je poteza, za katero se nismo odločili po raziskovanju trga. Tudi moja linija kontra, pri kateri so jagode v sodu med zorenjem vina, se ni zgodila po raziskovanju trga, ampak ker sem pač tako odločil. Ko te kdo posnema, vidiš, da delaš dobro. Pa čeravno tega načina pridelave vina nisem izumil jaz, pred mano so to že počeli. Toda za vsako tako stvar, ki je tudi eksperiment, moraš imeti kupca. Proizvodnja takšnih vin je draga, če ti ne uspe, vemo, kam to vino gre. Kis tudi uporabimo, a si ga ne želimo."

Radi raziskujete, toda osnova ostaja linija stara brajda.

"To je linija, pri kateri moramo držati najvišji nivo tako pri rdečem kot pri belem vinu. Stara brajda je postala blagovna znamka, ki se prodaja sama, ker ljudje vedo, kaj od nje pričakovati."

Brda so v minulih treh desetletjih postala meka vinoljubcev iz vsega sveta. Kje so Goriška brda sedaj in kam gredo?

"Brda so v špici vinskega sveta. Razlog za to je raznolikost, ki jo ponujamo na tako majhnem območju. Zadnja leta veliko delamo za rebulo. To je sorta, ki je v svetu ni veliko, mi pa smo jo znali predstaviti. Z našo vztrajnostjo je rebula postala del vseh pomembnih vinskih kart, pokušajo jo na najbolj pomembnih sommelierskih tekmovanjih. Našli smo tržno nišo, ki je za Brda zelo pomembna. Na ocenjevanjih, kot je Decanter, za rebulo redno prejemamo priznanja, rebula je v tujini postala cenjena. Razvoj Brd se ni zgodil čez noč. Primorani smo bili delati. V Brdih smo znali pogledati čez mejo, v Mariboru je bilo tega manj. Včasih smo se tudi mi ukvarjali z vsem, da smo lahko shajali. Nismo imeli le vinogradov, skrbeti smo morali za živino, na tržnicah smo prodajali sadje, vozili smo se v Ljubljano, Celje in na Reko. Ko pa smo v vinarstvu stopili na pravo pot, smo se osredotočili le na to. Toda ne vsi. Nekateri Brici še vedno vozijo svoje izdelke na tržnico v Ljubljani. Toda dejstvo je, da smo naredili pravi korak, ko smo se specializirali. Vidi se, da tej poti sledijo številni kmetje v Brdih, tudi vinska klet Brda je spremenila način dela. V Brdih se zdaj zdi, kot da si nihče ne meče polen pod noge, ampak da vsi sodelujemo. Konkurenca je, a je zdrava. Tudi če pride do medsosedskih težav, jih Brici zdaj ne dajejo na veliki zvon, ugled ni omajan, stvari se rešujejo primerno. Vidim, da tudi Štajerci napredujejo. Spomnim se, da sem pred leti po degustaciji pri enem od svečinskih vinarjev vprašal, kam naj grem naprej, pa mi je ta odgovoril, da naj ne hodim drugam, saj je le njegovo vino dobro. Napaka! Vinska destinacija to postane, ko se ponudniki med seboj poznajo, spoštujejo in ko sodelujejo."

Kje je limit Goriških brd? Zdi se, da postajajo premajhna.

"Dobra ugotovitev. Pojavlja se problem, da v Brda prihaja preveč ljudi. Seveda so ljudje pri nas vedno dobrodošli, a žal ponudbe za vse ni dovolj. Že res, da imamo zdaj že 1200 postelj, ta številka je neverjetno poskočila, a dnevnih turistov je še nekajkrat več. Velik problem je pridobiti delovno silo. Vsi se bojimo, kaj se bo zgodilo. Vinogradniki bi se radi širili, dodali kakšen hektar vinograda, a prostora je vedno manj. Ostajajo manjše parcele, ki so neobdelane, ker nekateri kmetje opuščajo delo. Toda tudi če bi te strmine uredili v vinograde, imamo težavo s kadrom, saj ni ljudi, ki bi delali. Vprašanj v kmetijstvu je torej več kot odgovorov. Poglejte samo vašo ubogo Piramido in Kalvarijo. Srce me boli, ko vidim vinograde, ki so v takšnem stanju, kot so ti na Piramidi. Najraje sploh ne grem tja na sprehod. Grozno. Kot mladenič sem bil na izletu v Mariboru, občudoval sem lepo obdelan vinograd nad mestom. Zdaj pa je v tako slabem stanju. V interesu občine bi moralo biti, da je vinograd na Piramidi urejen. Razumem, da vinograd na Piramidi ni ekonomsko upravičen, toda z zanimivo zgodbo bi lahko postal celo dobičkonosen. Ljubljana ima vinograd na Ljubljanskem gradu, Maribor pa ima ob najstarejši trti na svetu svoje vinograde, a so neurejeni. Nesmisel. Marsikdo bi dal denar, da so trsi na Piramidi njegovi. Idej, kako urediti Piramido, je na stotine. Žal pa očitno ni interesa mesta, da bi bila Piramida urejena."

Kdaj bo Maribor z okolico postal zanimiv za vinoljubce, kot so to v minulih letih postala Goriška brda?

"Morda se manj cenite, ker imate čez mejo avstrijsko vinsko cesto, ki je neverjetno urejena in obiskana. Toda če pogledate realno, je tudi Svečina na odlični poti. Ko grem kakšen vikend med svoje prijatelje v Svečino, vidim, kako dobro obiskana je. O kvaliteti ponudbe in vina nima smisla izgubljati besed. Od domače kuhinje do Michelinove zvezdice v le nekaj kilometrih. Objekti so novejši kot v Brdih, krajina je urejena, napredek je viden in se dogaja iz leta v leto. Navdušen sem, ko vidim, kako Maribor z okolico iz leta v leto bolj razume svoj vinski potencial. Primerjave z avstrijsko vinsko cesto postajajo brezpredmetne, saj je tam turizem razvit že trideset let, Svečina pa svoj potencial primerno razvija morda zadnje desetletje. Svečina ima pristnost, Avstrijci pa delajo za maso, imajo hotele, bazene in vse, kar gre v smeri, ki si je tukaj ni treba želeti."