Klara Širovnik
Otrok še nimam, a si jih želim imeti. Že zdaj si pogosto predstavljam, da sem mama, in razmišljam o tem, kako bi otroku pojasnila nekatere pojave in stanja. Recimo zakaj je nebo modro, zakaj so nekateri moški brez las in kako to, da obstajajo - begunci. In če mu bom morala povedati, da naj obleče ta oranžni jopič, naj zapre oči in razmišlja o vsem lepem? Da bomo kmalu tam, če bo veter pihal v pravo smer? In če mu bom morala pojasniti, da očka spi v oceanu, ki ga vidiva na levi, desni, spredaj, zadaj? Kako bom to storila?
Ne vem, kako. A bom. Ker bom mama.
V turškem mestu Izmir sem se potikala med stojnicami. Med ogromno ljudmi, ogromno barvami in več osamljenosti, kot si je človek v takšni gneči sploh lahko zamisli. Na spletu sem poiskala fotografijo rešilnega jopiča in jo spravila na svoj mobilnik. Pristopila sem do treh trgovcev in jim jo pomolila pred nos. "Ali imate takšnega v otroški velikosti? Pa še enega zame?" sem vprašala. Če so me še pred minuto, ko sem si prestrašeno ogledovala prodajne artikle, opazovali zadržano, so mi zdaj roko položil na hrbet, me nežno usmerili v notranjost trgovine in rekli "Come" (pridi). V njihovih očeh sem si, naivno, želela videti nekaj solidarnosti. Pa je nasmeh, ki so ga dali, pričal bolj o tem:
"Uf, spet bomo zaslužili."
Malo denarja, malo muzike
Vsi trije ogovorjeni trgovci so v prvih vrstah svojih prodajaln ponujali oblačila, ovitke za telefone in še bi lahko naštevala. Jopičev ne shranjujejo na vidnih mestih. Prvi jih je imel v omari, drugi za pultom, tretji v črni vreči pod kupom oblačil. Majhen, za otroke primeren jopič sem našla le pri enem ponudniku. Je pa bilo vsem prodajalcem skupno zanimanje, koliko denarja imam.
"Money? Little? A lot?" (Denar? Malo? Veliko?) so se pozanimali v bazični angleščini.
Ko sem ga imela malo, mi je ponudil jopič za 45 lir. Ko sem povedala, da bi lahko za nakup namenila nekoliko več, je izza pulta privlekel drugi jopič, ki je bojda vreden 120 lir. Razlika? Težko jo je pojasniti. "Second one - better." In to je bilo to.
Pri cenejšem jopiču sem glasno izrazila skrb nad nizko ceno. Ali je jopič, ki stane okoli pet evrov, varen? Preizkusi drugih novinarjev in aktivistov, ki so v teh vodah plavali pred menoj, so se odvili nekako takole: na poceni robo, ki naj bi reševala življenja, so pritrdili desetkilogramsko utež in jo položili v vodo. Jopič je potonil po nekaj minutah.
Ker jopiča nisem kupila, tudi kakovosti nisem mogla preveriti. Težko si predstavljam, da ima to možnost kateri od begunskih staršev, ki svoje potomce (in sebe) vleče čez ocean. Nas pa pretekle izkušnje opozarjajo: v trgovinicah izmirskega okrožja Basmane so v preteklih letih izvedli več racij in odkrili na tisoče ponarejenih rešilnih jopičev, označenih z imeni registriranih znamk. Prodajalce so oblasti kaznovale z globo v višini 1800 lir na zasežen jopič. A se je prava cena kupčije pokazala šele takrat, ko je gumijasto plovilo za 12 ljudi, na katerem se običajno gnete tudi do 60 posameznikov, zajela nevihta.
Ženske niso ranljiva skupina, tudi starejši ne ...
Po požaru v begunskem centru Moria na Lezbosu je bila Slovenija ena od desetih evropskih držav, ki so pobudi za sprejem 406 mladoletnikov brez spremstva stopile naproti. Spomnimo, da je bila Moria sprva predvidena za okoli 3000 prišlekov, pred požarom pa je bilo v njej nameščenih trikrat več ljudi, od tega 4000 otrok, nosečnic, starejših in invalidnih oseb, je nedavno zapisal MMC. V trenutku krize si bomo Evropejci razdelili le košček "ranljive skupine". Od 100 do 150 mladoletnikov brez spremstva bosta sprejeli Nemčija in Francija, Nizozemska 100, Finska enajst, Belgija dvanajst, Slovenija pa štiri.
Štirje otroci morda niso veliko, a tudi ne malo. Obenem pa je zanimivo, kako intenzivno se dojemanje območja ranljivosti skrči v trenutku, ko je treba za človeka v stiski dejansko kaj narediti. Še pred časom smo tarnali, da preko mej prehajajo samo moški, mi pa bi z veseljem sprejeli ženske in otroke. Zdaj bi jih lahko, pa jih ne, ker so nenadoma ranljivi samo mladoletniki brez spremstva. In ostareli, invalidni, drugače prizadeti?
Ne. Premočni, predobri in premalo uničeni so, da bi jim izkazali usmiljenje. O solidarnosti tako ali tako ne moremo več govoriti. V Evropski uniji obstaja 17 držav, ki v trenutku krize ne bodo sprejele nikogar. To je več kot polovica članic. Na tej točki se bo torej odločiti: ali bo začela Unija ljudi obravnavati primerno in pospešeno ali pa se bo morala odreči lastništvu nad načeli, na katera je sicer ponosna in jih bojda zagovarja. Denimo možnost pridobitve azila in zagotavljanje življenjskih pogojev, ki ne škodujejo človekovemu zdravju. Vprašanje, zakaj se ljudje priseljujejo in ali je njihova selitev upravičena, v tem pogledu sploh ni pomembno. Vprašanje je samo, ali je EU sposobna spoštovati pravila, ki so zapisana na sto koncih in v morju brošur.
Mimogrede - tudi izjave za javnost, v katerih radi izražamo, kako zelo je trenutna obravnava beguncev v Grčiji in Bosni nesprejemljiva in kako strogo jo obsojamo, so še ena od floskul, ki vodilne "operejo krivde", nam, navadnim smrtnikom, pa vlivajo občutek, da nismo popolnoma brezbrižni.
To so plehke fraze, ki ljudem na poti ne pomagajo.
Fraze, ki so brezpredmetne, če jopič potone na dno oceana.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
