Zato niti malo ne čudi, da so enako verbalno orodje uporabili tudi obupani zdravniki, ki so že pred časom pozivali k boljši organizaciji in uvedbi strožjih ukrepov za preprečevanje širjenja virusa in so hrvaški vladi in nacionalnemu štabu civilne zaščite sporočili, da se med to katastrofo namesto kot najbolj odgovorni ljudje obnašajo kot generali, ki so strategijo in taktiko boja prepustili vojakom na bojišču, ki se morajo zdaj znajti, kakor vedo in znajo.
Občutljivi živec
Izčrpani in že na pol nori zdravniki so menda upali, da bodo konservativno oblast - ta zadnjo vojno, končano pred 25 leti, ki jo še naprej ohranja na respiratorjih in drugih aparatih in se jo trudi zacementirati kot startno črto celotne hrvaške zgodovine - s tako retoriko dregnili v njen najbolj občutljivi živec.
In ja, dejansko so zadeli prav ta živec, vendar ne ravno na način, kot so načrtovali. Resda so zbegani zdravniki vladi in štabu odprli oči, vendar samo toliko, da sta zdaj tudi sama dojela, kaj sta pravzaprav počela zadnje mesece: zavlačevala z epidemiološkimi priporočili, na fronto pošiljala depeše v slogu "če vam zmanjka streliva, vam ga kmalu pošljemo, vi pa do tedaj sovražniku grozite s praznimi puškami, tudi to bi lahko obrodilo sadove" in "če ne boste poslušali naših priporočil, boste najbolj odgovorni za tisto, kar bo sledilo".
To je dejansko popoln koncept, so sklenili v vladi, čeprav ga niti sami še ne razumemo: naša priporočila - vaša odgovornost! Ja, seveda! Več ljudi se bo okužilo, večja bo njihova odgovornost, ker se niso držali naših natančnih priporočil! Modra oblast je povedala, kako je treba ravnati, z nekaj izjemami ali občasnim gledanjem skozi prste, če pa so vsi na terenu neubogljivi in neodgovorno razmišljajo, da se te izjeme in gledanje skozi prste nanašajo tudi nanje, je to njihov problem. In zato so, če gre kaj narobe, krivi oni, vojska in civilisti, ne pa mi, generali. Mi vse to počnemo za njihovo dobro, pa poglej, kako nam vračajo!
Težko srce
Ko se je pojavila nevarnost, da bi nered na bojišču povzročil popolno razsulo, so bili generali vendarle prisiljeni narediti konkretnejše korake: preskakovali so parlamentarne postopke, zaostrili ukrepe, zaprli skoraj vse restavracije in kavarne, prepovedali zbiranje in odredili denarne kazni za tiste najbolj neubogljive. In nam lepo pojasnili, da to počnejo s težkim srcem, da se jim trgata duša in srce, vendar zdaj morajo biti strogi, ker smo bili mi poredni. Ne vsi, seveda, toda zdaj ni druge rešitve, zdaj morajo tudi pridni trpeti zaradi gnilih jabolk v svojih vrstah …
Zadnjo tretjino življenja bi rad preživel v državi, katere oblast bo odgovorno upravljala družbo, v dobrem in slabem; kjer ne bodo v uporabi niti militaristična terminologija niti udba light izdajalske metode
Pridni so sicer zdaj dobili priložnost, da še dodatno potrdijo svojo ubogljivost in odgovornost. Kako? Čisto preprosto - z izdajanjem in prijavljanjem neubogljivih!
In tako smo se skoraj čez noč iz vojaške in bojne sfere preselili na področje policije, in to tajne. Vohunjenje za sosedi, kolegi in manj priljubljenimi člani družine oziroma prijavljanje pristojnim službam vsakega morebitnega osumljenca - to je bila vedno priljubljena zabava ubogljivih podležev, ki samo čakajo na namig oblasti, da lahko začnejo dokazovati svojo pravovernost in lojalnost. Nekoč so se s pomočjo takih ljudi polnili koncentracijska taborišča, gulagi in goli otoki. Danes je stvar vendarle manj dramatična, toda občutek zadovoljstva ob tem je še vedno enak. Recimo ko nehvaležni gnoj od šefa konec zadnjega delovnega dne pred božičem organizira majhno druženje za vse zaposlene, vzameš telefon v roke in "halo, rad bi prijavil sproščeno druženje več kot desetih ljudi v zaprtem prostoru na tem in tem naslovu". In fantje pridejo, opravijo vse po predpisih: opozorijo zbrane (če je to njihov prvi prekršek) in oglobijo organizatorja. Evo, tu imaš, šef!
Ovaduhi in izdajalci
Pred hrvaškimi ovaduhi in izdajalci je pisan spekter možnosti. Država jim je to jesen ustvarila še dva poligona za prijavljanje - pravosodnega in (še) enega zdravstvenega. Ministrstvo za pravosodje je odprlo vročo telefonsko linijo za prijavljanje sodnikov, ki kakšnega primera na katerikoli ravni niso odprli več kot šest mesecev, ministrstvo za zdravje pa je prav tako ponudilo telefonsko številko, na katero lahko prijavite svojega družinskega zdravnika oziroma zdravnico, če niste zadovoljni z njenim oziroma njegovim ravnanjem. Kot sem dejal, paleta možnosti za prijavljanje je na Hrvaškem zelo široka in nekako slutim, da bi se lahko do pomladi še razširila. Zakaj denimo ne bi omogočili, da bi državljani ministrstvu za šolstvo po telefonu prijavili učitelja, ki se med online predavanjem vsake toliko popraska po ušesu? Ali na primer poklicali ministrstvo za kulturo in čisto resno prijavili, da je nagrajena gledališka predstava, ki jo hvalijo in oglašujejo kot ultimativno mojstrovino, pravzaprav amaterski šrot brez repa in glave? Ali …
V glavi imam še celo vrsto podobnih, zelo praktičnih idej, ki jih z veseljem odstopim državi v zameno za pošteno denarno nadomestilo. Verjetno bi lahko celo obogatel z licenciranim razvojem njihovih podvariant, toda … Raje bi vseeno ostal tukaj, kjer sem, na dnu prehranjevalne verige. Toda želim si, da bi bilo to v dokončno izoblikovani državi in urejeni družbi, v demokraciji, kjer bo ljudstvo svojo politično voljo delegiralo v parlament, oblast pa potem ne bo odgovornosti za svoje napake in zgrešene poteze valila nazaj na državljane in jih izsiljevala s piedestala lastne domišljave brezgrešnosti. Z drugimi besedami, zadnjo tretjino življenja bi rad preživel v (svoji!) državi, katere oblast bo odgovorno in skrajno skrupulozno upravljala družbo, v dobrem in slabem; kjer ne bodo v uporabi niti militaristična terminologija niti udba light izdajalske metode.
Seveda obstajajo
Seveda obstajajo sodniki, ki se posameznih spisov ne dotaknejo leto dni, seveda obstajajo družinski zdravniki, ki sovražijo vse svoje paciente, seveda obstajajo znanstveniki, ki so se pripravljeni za majhen denar ali malo medijske pozornosti odreči svoji stroki v korist dnevnopolitičnih manevrov radodarnih nalogodajalcev … Vsi ti in še kdo ve kateri drugi obstajajo tukaj že tri desetletja, zato je neskončno bedno in žaljivo danes državljane pozivati, naj jih prijavljajo državi, ki jih je ves ta čas sama ustvarjala in vzgajala. In ki bo, ne bomo si lagali, po vseh teh prijavah kaznovala samo tiste najbolj nemočne, medtem ko bo vplivnejšim med njimi še naprej gledala skozi prste.
Nekoč so se s pomočjo takih ljudi polnili koncentracijska taborišča, gulagi in goli otoki
Ovajanje bo - tako kot veliko drugih stvari v hrvaškem javnem življenju v preteklih desetletjih - postalo samo sebi namen, l' art pour l'art za revne in vse revnejše. Za zbegano in načeto vojsko na "prvi črti", ki je vse bolj obupana ter naklonjena dezerterstvu in odkritim sabotažam.
Generali pa tako ali tako ne bodo nikoli priznali poraza, kaj šele svoje odgovornosti zanj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
