Prezgodaj preminuli ameriški antropolog David Graeber je sprva z esejem, nato pa z monografijo o nesmiselnih službah (bullshit jobs) predrl pogosto nepropustno opno akademskih besedil in postal izredno priljubljen tudi pri laičnih bralcih. Tisoči delavcev v pogosto dobro plačanih in uglednih službah so si oddahnili, ker je nekdo izrekel, kar so čutili že dolgo. Bil je to eden izmed dragocenih "cesar je gol" momentov, ki vsaj priprejo prostore za to, da se lahko o navideznih samoumevnostih začnemo pogovarjati. Graeber je namreč postavil tezo, da je nepreštevna množica služb popolnoma nepotrebnih. Kar počno tisoči delavcev vsak dan minimalno osem ur, je brez smisla. Svet ne bi bil nič slabši, če zaposlitev, ki jih opravljajo, preprosto ne bi bilo. Svet ne bi bil nič slabši, če bi namesto svojega dela celi ljubi dan pihali milne mehurčke.
Nesmiselnih služb ne gre enačiti s težaškimi, podplačanimi in pogosto nezaželenimi delovnimi mesti. Svet čistilce in smetarje potrebuje, prav tako kuharice in perice v domovih za starejše. Kdor s svojimi rokami vzpostavlja dostojanstvo najranljivejših ali vsak dan na robu nevidnega preprečuje, da bi se mesta utopila v dreku ali smeteh, pač ne potrebuje dolgih samoslepilnih manevrov, da se prepriča o smotru svojega dela. Tudi učitelji, medicinske sestre, uradniki v upravnih enotah načeloma vedo, zakaj počno, kar počno. Seveda pa razmerja med nesmislom in smislom niso tako preprosta in na številnih delovnih mestih gre bolj kot za diametralna ekstrema za vmesna polja, za sivine in predvsem za deleže osmišljenih in nesmiselnih delovnih nalog. Kolikšen delež nesmisla v službi je nujno zlo? Ena petina?
Od daleč se verjetno zdi, da smisel, če kje, prednjači v sferi raziskovanja. Da raziskovanje poganja čista radovednost, zvedavost, ki se odraža v vsebini, ne formi. Da je (antropološko) raziskovanje nekakšen ples med teorijo, ki je lahko "lepa kot poezija", kakor se je zadnjič izrazila kolegica, in empirijo, ki je zavozlana, enigmatična, večplastna in pomensko polna. Da je raziskovanje intelektualni dialog med prebranim, obstoječim znanjem in tem, kar se iskri skozi lastne raziskave. "A to je le en del, premajhen," sem pred poletjem povedala študentkama, ki sta se ob dilemah glede lastne karierne poti prišli seznanit z vsakdanjikom raziskovalca. Priznala sem jima, da velik del mojega delovnega dneva polnijo maili, usklajevanje, sestanki, delo v raznih skupinah, birokracija, prijave na razpise, ki terjajo ure in ure priprav, z recimo 12-odstotno uspešnostjo. Včasih se mi zdi, da je raziskovalno delo predvsem pisanje mailov in igranje lota. Tu in tam kakšna srečka zadene. "Sploh nimam več časa brati, kaj šele hoditi na teren," so besede, ki jih med kolegi in kolegicami prepogosto slišim. Te pripombe segajo onkraj vsakdanjih pritoževanj nad pomanjkanjem časa. Kažejo namreč, da zmanjkuje časa za temeljno poslanstvo. To je tako, kot da bi violinist v simfoničnem orkestru ne imel časa vaditi ali kmet nakrmiti krav. Če smo ljudje ves čas vpeti v delovne naloge, ki se seveda prelivajo čez osemurni delovnik, pri tem pa nam zmanjkuje časa za naše osrednje delo, je nekaj hudo narobe. David Graeber bi v grobu verjetno prikimal. Množice izgorelih prav tako.
Kažejo namreč, da zmanjkuje časa za temeljno poslanstvo. To je tako, kot da bi violinist v simfoničnem orkestru ne imel časa vaditi ali kmet nakrmiti krav. Če smo ljudje ves čas vpeti v delovne naloge, ki se seveda prelivajo čez osemurni delovnik, pri tem pa nam zmanjkuje časa za naše osrednje delo, je nekaj hudo narobe. David Graeber bi v grobu verjetno prikimal. Množice izgorelih prav tako
Nasprotja med smiselnim in nesmiselnim delom sem se najizraziteje zavedela v mesecih intenzivnega pisanja doktorske disertacije, ko sem vsakodnevni balast skrčila na minimum, pri čemur so me kolegialno, prav tovariško podprli in del mojih siceršnjih zadolžitev prevzeli krasni kolegi in kolegice. Odpisovala sem zgolj na najnujnejše maile, projektno delo preložila, nekajkrat rekla: "Žal mi je, a ne utegnem." Kmalu sem sprevidela, da sem si s tem odprla kraljestvo časa za to, kar naj bi po svojem osnovnem poslanstvu počela. Raziskovala, brala, analizirala etnografska gradiva, pisala. Seveda sem bila frustrirana, ko nisem znala zadovoljivo spojiti teoretskih uvidov in etnografskih pričevanj, čustveno zdelana od mentalnih vračanj na Islandijo, v "svojo" vas, nekateri pogovori, ki sem jih vnovič poslušala, so se me ponovno dotaknili. A lahko sem brez motenj pisala in razmišljala. Podoživljala sem mesece v Þórshöfnu, večkrat sanjala svoje sogovornike. Najbolj zgovorne so bile sanje, v katerih sem se znašla na eni izmed kmetij, ki sem jo v času raziskave pogosto obiskovala, pri čemer je sogovornik v hlevu skušal dvigniti ogromno betonsko klado. Ja, težko mi je bilo spisati disertacijo, za katero lahko rečem: "To je največ, kar v tem trenutku zmorem." Včasih se mi je zdelo, da te betonske klade preprosto ne bom mogla dvigniti. A sanje v noči po oddaji doktorata so bile ponovno zgovorne – vas je bila narahlo poplavljena in po njej sem plavala, bilo je nadvse prijetno in lahkotno. A tega ne pišem zaradi sanj – četudi se te na Islandiji družbeno upomenjajo na izredno zanimive načine –, temveč zato, ker je bilo v preteklih mesecih moje delo izrazito smiselno. Ukvarjala sem se z vsebino in s tem, kar naj bi kot raziskovalka počela. Vsak večer sem lahko utrujeno, a zadovoljno premerila dan. Nikoli se nisem pred spanjem vprašala, kaj vsebinskega sem pravzaprav naredila. Bilo je jasno – prelito na strani v vse daljšem dokumentu na računalniku. Zato sem trenutno, ob vračanju v "normalno" delovno rutino, posebno pozorna na vse odtekanje časa in energije za nesmisle. Sanjarim o kratkih, efektivnih sestankih, sanjarim o tem, da študenti, preden napišejo mail z vprašanjem, preverijo, ali je odgovor dva klika stran, sanjarim o tem, da bi z balastom opravili hitro, da kritik ne bi vzeli osebno in da bi večino dneva počeli vsaj približno to, kar si človek predstavlja ob besedi "raziskovanje".
Obenem razmišljam, da je moja odgovornost, da se še naprej borim za osvobojena ozemlja odklopa od e-pošte, dražljajev in večnih projektnih
"to-do" seznamov. In da si ne dajem potuhe z mislijo: "Ker si v prekarnih delovnih razmerjih, moraš biti ves čas na voljo." Ne – četudi v nestalnih pozicijah hočem delati kakovostno, in če hočem delati kakovostno, ne morem biti ves čas na voljo. Pika. Navsezadnje, razmišljam, imam vendarle vsaj nekaj manevrskega prostora za to, da razmerje med smislom in nesmislom nagibam v smer prvega. Defetistično sprejeti, da ta razmerja narekujeta sistem in duh časa, je vendarle preveč enostavno. Seveda okoliščine niso zmeraj primerljive. V nekatera dela se vtiskuje več osebnega pečata kot v druga. Delavci, ki te dni popravljajo streho vrtca na drugi strani naše ulice, individualnega osmišljanja svojega dela verjetno ne morejo neposredno prevajati v izvedbo. Ali pač? A dejstva, da z načinom in pristopom do dela vsi neposredno soustvarjamo družbo, v kateri živimo, nima smisla relativizirati. Če delamo odgovorno in svoje delo jemljemo resno in ustvarjalno hkrati, je to dobro za vse. Očitno sem se na Islandiji navzela ne le sanj, temveč tudi protestantske delovne etike.
In v kontekstu dela lahko pogledamo tudi na predsedniške volitve. Te so pravzaprav samo velik razgovor za službo. Volivci smo pač zelo številčna komisija v velikem izbirnem postopku. O tem, kakšna razmerja med smislom in nesmislom je na delovnem mestu udejanjal dosedanji delavec – predsednik, bo razmislil vsak član komisije sam. Bolj se bojim, da se je Pahor uspel, že pred sestopom z delovnega mesta predsednika, reinkarnirati v obliki predsednice državnega zbora. Če se zgražamo ob Pirkovičevih proslavah, bi morali z istimi vatli – pretenciozen kič je praktično identičen – meriti tudi nesrečni boksarski filmček. Ko smo nekateri junija ob prihodu omenjene na državno proslavo ob dnevu državnosti zavijali z očmi, so mnogi ploskali ob sproščenosti in rahljanju togih protokolov. A tudi Pahor je sproščen. In navsezadnje je tudi vulgarnost nekaterih SDS-ovih poslancev lahko razumeti kot nekakšno obliko sproščenosti. Pa si na teh delovnih mestih res želimo sproščenosti? Ne bi raje ob prihajajočem razpisu za delovno mesto predsednika iskali kandidatov, ki so zmožni utišati samovšečnost in v ospredje postaviti iskren in resen razmislek o tem, kako delati – in kako delati čim bolj smiselno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
