Kolumna Ane Svetel: Institucija morje

Morje je na Slovenskem posebna institucija. Kako posebna in niti slučajno univerzalna, sem se kakopak najjasneje zavedla ob pogovorih z ljudmi, ki ne prihajajo iz držav bivše Jugoslavije ali srednje Evrope. Razložiti recimo nekemu Islandcu, zakaj Slovenci poleti nabašemo avtomobile z napihljivimi plovili in se peljemo na sosednjo Hrvaško, iščemo senco na trajektih, jemo beli kruh in vsak dan hodimo na plažo, kjer se kopamo in beremo - to pa je, vsaj kar se mene tiče, več ali manj to -, in zakaj je "iti na morje" približno tako kot "poletje," ni sicer ustavna kategorija, je pa blizu, no, razložiti to nekomu, ki gre recimo februarja za dva tedna na Kanarske otoke, poleti pa kolesarit na Dansko, je nemogoče. Mediteran, škržati, plavutke. Bolj ko se ob razlagah zapletaš v podrobnosti, bolj se oddaljuješ od bistva. Bistva morja pa se itak ne da razložiti.

V mojem otroškem in mladostnem spominu gre zadeva nekako takole: najprej smo vsi hodili "na morje" (torej na Hrvaško) in vsi smo bili, več ali manj z vsem, zadovoljni. To so bila devetdeseta leta, prvo desetletje mojega življenja. Razlikovali smo se kvečjemu po temu, ali smo hodili na otoke ali na celino, v Istro in Kvarner ali v Dalmacijo, ali smo na morje hodili s starši ali "s kolonijo", ali smo na morje šli enkrat (večina) ali dvakrat (otroci ločencev). Potem, v višjih razredih osnovne šole, so nekateri vrstniki začeli dopustovati v Grčiji in Španiji. V mojih asociacijah je to zmeraj imelo grozljive podtone hotelskih kompleksov in plačljivih plaž. V njihovih pripovedovanjih pa pridih nečesa bolj mondenega od baje predrage, turistom neprijazne Hrvaške. Podobni podtoni, da Hrvaška "ni kul", so prevevali tudi počitniške zgodbe tistih sošolcev, ki so začeli dopustovati na slovenski obali, kar je v meni vzbudilo grozljive podobe gneče in postanega morja. Hrvaška je postala, skratka, v očeh nekaterih iz 7. b, na splošno brezvezna. Bilo je leto 2004, vstopili smo v osmi razred, vedeli smo, da obstajajo neki gospod Joško Joras in brata Podobnik in neka korita rož na meji in da nekateri več nočejo na morje na Hrvaško. Neki gospod Možina bi temu bržčas rekel slovenski razkol v 8. b. Na končni izlet ob zaključku osnovne šole smo odšli v Benetke in Rimini. Prvič sem izkusila italijansko morje, v mojih očeh se je izkazalo za, no, popolnoma drugo kategorijo kot pravo, čisto in čudovito hrvaško morje. Ja, bila sem morska rasistka. Še bolj žalostno, docela moreče pa se mi je zdelo morje nekje južno od Rima, kjer sem mnogo let zatem obiskala prijatelja - neskončno monotono, plitko in umazano. Podoba žalosti. Mislila sem si: kako srečni smo lahko Slovenci, da imamo Hrvaško. Priznam, še vedno to mislim.

Potem, moralo je biti v gimnaziji, sem izvedela, da nekateri nočejo na morje, ker da sta na morju vročina in dolgčas, ter da gredo raje v gore. Iz njihovih besed sem razbrala: na vsak način se je treba odločiti, "oboje je fino" ni ustavna kategorija in morje je za lene, gore pa za aktivne. Zdi se, da so si nekateri iz skupine "morje" to vzeli k srcu in začeli taboru "hribi" ognjevito dokazovati, da so morske počitnice prav tako aktivne. Smešno, a zdi se, da v slovenski ustavi zagotovo kje piše, da aktivno pomeni športno. Potem so nekateri naznanili, da smo morje in gore že izkusili, da je treba poletne počitnice izkoristiti za svet, za Bali, Indijo, New York, Karibe, da se nima smisla ves čas vračati na to predvidljivo, predrago Hrvaško, kjer so kelnarji do Slovencev še posebno "freh". Prišel je Ryanair in kar naenkrat smo potovali za deset ali dvajset evrov, tlačili majhne kovčke v kovinske kalupe na letališčih, se z osebjem prerekali glede tistih magičnih osmih kilogramov prtljage, se drenjali v evropskih prestolnicah, se odvajali od papirnatih zemljevidov in razglednic ter privajali na digitalno navigacijo in selfije. Skratka, tisto, kar se je začelo tako preprosto kakor - v mojem migetajočem otroškem spominu - "vsi gremo na morje in to je vedno Hrvaška in vedno je fajn", se je v naslednjih dvajsetih letih neobvladljivo razvejalo.

Nato je morje, naše Mediteransko morje, naš mali, prijazni svet, postalo grozljivo. Postalo je morje, v katerega begunci polagajo vse svoje upe in prihranke, sedajo v prenatlačene čolne, morje, ki na idilične plaže naplavlja utopljena telesa. Morje, v katerem je okamenelo evropsko srce. In tako kot se je pred sedmini, šestimi leti zdelo, da so grški otoki in italijanske obale, od koder prihajajo pretresljivi posnetki, nekje daleč, da to vendarle ni naš Jadran, se tudi zdaj zdi, da so peklenske razmere na Portugalskem in v Franciji nekje daleč. Da je Primorska pač, no, bližje, ampak ni pa še čisto tukaj, ni še na domačem pragu, ne tiče se nas, ker tiče se nas le tisto, kar se nas neposredno dotika. Je torej morje tudi metafora razdalj, ki jih, v otročjem samoslepilnem manevru, vztrajno in narobe merimo? To nismo mi, to je sosednji otok. Mi bomo še naprej trošili, potovali in odmetavali, kakor da je Zemlja res ploščata, kot da se na koncu plovbe morje preprosto konča, rob, spodaj pa črna luknja, kamor lahko brez posledic mečemo kupe oblek, nevarnih odpadkov, nerazgradljivih baterij električnih skirojev (ali pa kar cele električne skiroje, prosim) in vsega, kar ne kroži, temveč se le kopiči, skratka, obnašamo se, kot da obstaja rob Zemlje, pod katerim je brezmejno, od našega sveta ontološko oddvojeno smetišče.

Kot da nas ne bi vsaka kriza opominjala, da nič ne izgine, da se nič ne prekopicne na drugo stran ploščatega planeta. Vse se le nalaga in ob najmanj ugodnem trenutku priplava na površje. Kosti ubogih žrtev povojnih pobojev. Nerazstreljeno orožje iz prve svetovne vojne. Metan, doslej speč v permafrostu Sibirije. Plastični ovitek cigaret, ki ga je lani neka ženska v viški luki s svoje jahte odvrgla v morje (ne upam si zapisati, kako krvoločne misli gojim do nje). Kot da ne bi vedeli, da se, podobno kot v človeškem spominu, tisto, kar trenutno ne kroži, zgolj nalaga v sedimentih, čakajoč na svoj čas, na dovolj vroče poletje, na nepreklicno, zagotovljeno vrnitev.

Skratka, poletje je v koordinatah mojega otroštva pomenilo morje in morje je pomenilo Jadrolinijo in prelepe hrvaške otočke in shirane mačke. Danes morje pomeni tudi ljudi na begu in velike plavajoče otoke iz plastike. Morje, iz katerega letalo zajema vodo za gašenje. Najbrž ima vsak od nas eno fotografijo okoljske krize, ki se nam je, kakor posebno trdovratna metafora, usidrala v možgane, pritisnila na neko točko, oživila suha dejstva. Zame je to fotografija morskega konjička, ki se drži vatirane palčke za ušesa. Srce parajočo podobo je v indonezijskem morju posnel Justin Hofman leta 2017. V načinu, kako se konjiček z repom oprime roza paličice, je nekaj, kar me vedno gane. Seveda se nas tiče, pomislim, in dotika. Mimogrede, majcena opomba za gospoda Primca in kompanijo: samica morskih konjičkov se menda takoj, ko spusti ikre v samčkov mešiček in jih ta oplodi, neha ukvarjati s svojo materinsko vlogo, samček tako male konjičke vzgaja v enostarševski družini, kot oče samohranilec - strašno deviantno, naredite vendar nekaj, da morski konjički začno živeti v skladu z naravo. Nič čudnega, da se, ko odrastejo, zmedeni in brez pravih vrednot oprimejo vatiranih paličic, ko pa niso imeli mamine ljubezni.

Iti na morje zame še zmeraj pomeni odpraviti se na pot zgodaj, zavpiti "Morje", ko ga prvič ugledam, odpluti na hrvaški otok, gledati modro, odprto obzorje in vzdihovati, da je Jadran dobesedno najlepši košček pod soncem. Morje je globoko zadovoljstvo. Morje je institucija. Morje je tako kot poletje, ni sicer ustavna kategorija, je pa blizu.