Ne poletje, najboljši čas je aprila in maja, ko pričakujemo poletje," je rekel prijatelj, ko smo se sredi julija srečali. Kaj se zgodi, ko nastopi tisto, na kar čakamo – če že ne celo leto, pa vsaj od božiča naprej? Odprt horizont možnosti, na katerem se spomladi svetlikajo brezmejni načrti, se izriše v en sam sam itinerarij, v plovbo poletja, med katero mnogi izmed načrtov padejo v vodo. Natančno in zgodnje načrtovanje jemlje veter iz jader spontanosti, spontanost pa nasede na čereh polnih kapacitet ali terminskih neskladij vpletenih. Mirne plovbe skozi poletje, skratka, ni. S tesno prijateljico, ki živi v tujini in se v domovino vrne vsako poletje, sva letos – v celih treh tednih njenega dopusta – izpraskali pičla dva skupna dneva, ko bova obe hkrati na isti lokaciji. Kje je že tisto poletje, ki naj bi prinašalo obilje časa? Ubogo poletje, ki naj bi polovilo vse po svetu raztepene prijatelje, omogočilo, da nadoknadimo vse, kar nam sicer kot mokra mivka uhaja med prsti.
Druga velika zadrega poletja je usklajevanje načrtov. "Zakaj že se moram iti avgusta dolgočasit na Vis?" me je zadnjič vprašala mama med sprehodom po pohorskih gozdovih. "Ali ni tukaj najlepše?" Zavila sem z očmi. Toliko besed – tudi mojih – je že bilo zapisanih in izrečenih, ki so skušale enkrat za vselej dokazati, da so jadranski otoki zemeljska izvedba raja. Očitno neuspešno. Ljudje, ki čez leto povsem solidno shajamo, poleti pogosto le stežka najdemo skupni jezik. Mene bi recimo najbolj osrečilo, če bi celo poletje lahko preživela na morju. Skladovnica knjig, morje, lubenica in peščica izbranih ljudi – ničesar drugega ne potrebujem za definicijo poletne sreče. Moj bivši fant je, po najinem prvem skupnem dopustu, ko sva se vkrcavala na trajekt za celino, rekel nekaj v smislu: "Fajn je bilo, en teden morja je ravno prav." Ko sem gledala, s kakšnim veseljem je smaragdno čisti zalivček zamenjal za razbeljeni Dunaj, kjer sva z razširjeno družbo popoldneve preživljala na nabrežju (smrdljive) stare Donave, ga v dno duše nisem razumela. Nič čudnega, da sva se čez nekaj let razšla.
No, v letih, ki so sledila, sva se seveda pogodila in dele poletja preživljala vsak na svojem – kakor tudi mnogi znanci, ki razlike v preferencah prefinjeno manevrirajo z ločenimi dopusti. Spomnim se prijateljev, ki sta – po nekaj letih zakona in treh otrocih – nekega poletja naznanila, da tokrat ne bosta dopustovala skupaj. Prva dva tedna je bil na morju z otroki sam on – preživljali so počitnice brez strukture, jedli nutelo za kosilo, lovili ribe, hodili pozno spat, se počutili precej robinzonsko. Nato jih je prevzela ona – sledile so počitnice reda, načrtovanih izletov, striktnega izogibanja sonca, lubenice v tupperwaru. Otroci, prilagojeni na oba principa, so bili verjetno zadovoljni, saj so dobili dvojno dozo morja. Na videz tudi starša, ki sta še dolgo v jesen trdila, kot kako dobra rešitev se je izkazalo ločeno dopustovanje. Pred naslednjim poletjem sta se ločila. Seveda bi bilo posploševanje, da ločeno dopustovanje diši po težavah, krivično do vseh, ki z ločenimi oddihi dihajo spoštovanje partnerjeve ali partnerkine avtonomije. A vseeno bi morda aplikacije za zmenke lahko poleg klasičnih kategorij tipa pogostost športnega udejstvovanja, pitje alkohola in nebesno znamenje uvedle še opredelitev idealnega dopusta. Si želite na dopustu govoriti več ali manj kot sicer? Koliko knjig vzamete na morje? Se vsako leto vračate na isto lokacijo ali iščete nove? Ali zjutraj pred plavanjem sedete na kolo, tečete na bližnji vrh? Ali na supu uporabljate tisti varnostni obroček na gležnju? Koliko ljudi si želite na plaži? Vse to so vprašanja, ki človeka kar zgovorno razgalijo.
Kakor se navadno na dopustu razgalimo kar sami. Poletni prepiri so posebna vrsta zdrah, ko na površje priplava kup neskladij, ki so se med letom nabirala pod mimohodom obveznosti. Vse, kar se sicer skriva za profesionalnimi opravami, natrpanimi urniki, tanko plastjo pudra, pride poleti na dan, se zasveti izpod preznojenega čela, pljuskne iz razbeljene glave. Poletja so kruta. Ne le, da nas spomladi zavedejo z obetom neskončnega časa za vse načrte, temveč tudi izostrijo naše ostre robove. To je med drugimi silno humorno opisal že Michal Viewegh v prikupnem romanu Letoviščarji. Ker so poletja tudi čas (bolj ali manj nabuhlih) bralnih priporočil, naj bo to moj doprinos. Branje za hahljanje, a tudi za poblisk trpke resnice, ki vedno utripa za dobrim humorjem. Sicer pa: ubogo poletje, ki naj bi nam med vsem ostalim odprlo kraljestvo časa za branje vseh knjig, za katere med letom nismo našli časa.
Poletni prepiri so posebna vrsta zdrah, ko na površje priplava kup neskladij, ki so se med letom nabirala pod mimohodom obveznosti. Vse, kar se sicer skriva za profesionalnimi opravami, natrpanimi urniki, tanko plastjo pudra, pride poleti na dan, se zasveti izpod preznojenega čela, pljuskne iz razbeljene glave. Poletja so kruta. Ne le, da nas spomladi zavedejo z obetom neskončnega časa za vse načrte, temveč tudi izostrijo naše ostre robove
Poletni meseci so zame vir tesnobe tudi na delovnem področju. Vsako leto si v glavi naredim predalček "za naslednje poletje", kamor odlagam kopico ne urgentnih, a ključnih nalog. Začeti pisati tisti članek, prebrati to in ono in tretje (pri čemer so to in ono in tretje pomembna antropološka dela, ki jih praktično moram poznati), se temeljito pripraviti na prihajajoče študijsko leto, preveriti prihajajoče konference, streti kak pedagoški oreh, izrezati katero izmed svojih strokovnih slepih peg. Skratka, priti na pozitivno ničlo, da bom lahko oktobra, ko se začne novo akademsko leto, začela brez starih dolgov. Sicer bo pred mano še eno leto, ki ga bom lahko najbolje opisala z vojnimi ali gasilskimi metaforami. Tako si govorim vsako leto. Vsako leto upe za svoj mirni spanec od oktobra do junija polagam v poletje. Ubogo poletje, koliko upov je položenih vanj.
Po drugi strani (ali pa ravno zato) pa me poleti v veliko nejevoljo spravljajo sprotne službene zadolžitve. Zato sem zadnjič sredi sestanka, ko smo načrtovali terensko raziskavo, glasno protestirala. "Ne, v soboto in nedeljo pa ne grem," sem rekla. "Ne bom delala čez vikend," sem dodala in v mislih nadaljevala stavek, "ker je julij in ker hočem čez vikend počivati." Želim si, da bi kaj takega rekla (ali vsaj pomislila) tudi v mesecih, ko je izčrpavanje samoumevno. Morda je bilo moje kategorično zavračanje ideje, da bi raziskovali tudi v soboto in nedeljo, simptom vseh tistih vikendov, ki so žrtvovani za "višje dobro". Ubogo poletje, ki bije sindikalni boj tudi za jesen, zimo in pomlad. Poletje je čas, ki najbolj neusmiljeno pokaže, kako zelo ne znamo in kako zelo moramo počivati.
Hkrati poleti najizraziteje občutim dilemo med nič in nekaj. Zapeljiva mi je ideja, da poleti, razen dopusta na morju, ne bi počela nič posebnega. Delala, kar moram, sicer pa brala, vadila klavir, hodila na dolge sprehode in ob večerih klepetala ob aperolu. Tak sladek scenarij brezčasja navadno kar sama sabotiram z načrti, ki dodobra popolnijo omejene tedne poletja. Kar se mi je še marca zdela odlična ideja, julija sovražim. Prihodnji teden denimo odhajam v Litvo na Nordijsko poletno univerzo, srečanje raziskovalcev in umetnikov, ki so tako ali drugače povezani s Severno Evropo in Baltikom. Srečanj z nekaterimi kolegicami z Islandije, iz Latvije, Poljske in drugih držav se močno veselim, saj vem, koliko zagona in dobrih idej lahko spodbudijo dogodki z mednarodno in večdisciplinarno zasedbo. To si ponavljam vsakič, ko pomislim: "Ah, kaj pa, če odpovem in namesto tega končno malo ne počnem ničesar?"
Ne nazadnje vem, da je nič kisik ustvarjalnosti. Ustvarjalno delo potrebuje prosti tek, čas, ki ni ničemur namenjen, dolge dneve, na minimum razredčena opravila, veliko praznega prostora. Ustvarjanje potrebuje idejo poletja. Horizont možnosti, ko se vse zdi mogoče, ko se zdi, da bo dovolj časa, da obplujemo prav vsak otok na obzorju. Ubogo poletje, celo umetnost svoj proces nastanka naslanja nate. Ubogo poletje, strelovod naših pričakovanj. Nič čudnega, da od vseh teh upov grmi in bliska.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
