Dvoje se je zgodilo v zadnjih dneh in oboje težko imenujem naključje. Bolj znamenje.
Zadnjič sem oblekel hlače, ki sem jih založil. Kupovanje oblačil ni nekaj, v čemer bi užival, in ko se odločim za nakup, me do doma navdušenje za novi tekstil ponavadi mine. Kar se mi nikoli ne zgodi s smučarsko opremo, recimo. Torej sem kratke hlače iz špansko zveneče trgovine založil. Nekaj dni nazaj pa sem bil opozorjen, da sem jih pred dvema letoma enkrat ali dvakrat oblekel, potem pa so prezimile (dve zimi) v kotu pralnice. Da se jim vsaj malo odkupim, sem jih navlekel kar tako; na suho, bi se reklo. In nekaj zatipam v žepu. Mehkega, pa vendar hrapastega, mešanico vsaj dveh materialov. Od katerih je eden guma. Izvlečem masko. Zaščitno masko, kakršne smo uporabljali v času kovida.
Potem, naslednji dan, gledam klasični koncert na televiziji. Resnobna zadeva. Baročna glasba v Bayreuthu. Ni heca. In glasbeniki pridejo na oder z vsemi tistimi eksotičnimi baročnimi glasbili in z maskami na obrazih. Potem se razporedijo po odru, snamejo maske - in šele ko to naredijo, sname masko tudi pevka, ki se bo podala v vokalne višine, na katerih ne letajo niti ptice.
Dvakrat sem se v dveh dneh srečal z zaščitno masko in dvakrat sem bil presenečen, skoraj šokiran. Nekaj, kar je bilo pred dvema letoma še najbolj naravna stvar na svetu, ki je usmerjala vse moje življenje in delovanje, me je presenetilo, kot da bi videl predmet iz druge galaksije.
Tako hitro in tako povsem sem pozabil na kovid.
Saj včasih me kaj spomni. Nekateri (za katere tako ali tako vem, da se ne pretegnejo preveč radi) mi svojo ležernost opisujejo z "dolgim kovidom"!
V dar sem dobil knjigo požrtvovalnega zdravnika in ambicioznega pisatelja o tem, kaj se je dogajalo v oni bolnici med kovidom. Naveličal sem se je po desetih straneh. Včasih se še kdo skrega na anticepilsko temo in v katerem bolj zanemarjenih lokalov še visijo navodila za varno vedenje. In to je to.
Kovida se skoraj več ne spominjamo, o osamosvojitvi pa bolščijo lajave maske gospodarjev medijev v nas iz dneva v dan. Iz praznika v praznik. Od proslave do proslave. Ne le podoživetje (in prirejanje) dogodkov; od nas se zahteva, da imamo o osamosvojitvi stališče. In če ni pravo, jo dobimo po smrčku, kot jo je dobil prijatelj Sašo Hribar, ki si je mislil nekaj drugega.
Kovid je iz mojega življenja odšel tako hitro in temeljito, kot je vanj prišel. Bi rekel, da ste bralci, ki ste ga srečali bolj dramatično, ali celo tragično, nanj vezani z vsakodnevnim spominom, ampak kolumne pišem sledeč svoji izkušnji. Kovida ni, se ga ne spominjam, se ga nimam zakaj spominjati - in živim naprej.
Kar je neverjetno, če že ne škandalozno …
Pri epidemiji kovida je šlo za planetarno krizo, ki je za seboj pustila mrtve ljudi, ranjene družbe, skrhane medsebojne odnose, uničena gospodarstva, povampirjeno javnost, malverzacije v nabavah v zdravstvu, napačno komuniciranje in porušeno zaupanje v institucije. Kovid je bil vseobsegajoča katastrofa in po dveh ušivih letih je izginil iz mojega spomina. Izginil tako zelo, da se čudim maski, ki jo potegnem iz žepa. Verjamem, da se bodo strokovnjaki iz najrazličnejših domen znanosti, pa tudi dušebrižniki vseh sort, z boleznijo še dolgo ukvarjali; a slehernik, za kakršnega se imam, je na preklemansko reč pozabil. Jo potisnil iz spomina. Jo namenoma odmislil - in kar je podobnih pripomočkov, ki jih je mati narava vsadila v človeško naturo.
A ne gre le zame kot posameznika. Kolektivno pozabljanje je zaobjelo celotno družbo. Mediji, ki so živeli (životarili) ob kovidnih novicah, šolski in njemu podobni podsistemi, so prav tako na poti kolektivne amnezije.
In z masko v roki, ki mi jo je mišični spomin desnice hotel potisniti ob nos, se sprašujem: "Zakaj?" In še naprej: "Čemu?"
Najbolj očiten odgovor je, da avtomatski pilot človeškega ugodja neprijetnosti izbriše iz spomina. Da se slabih, travmatičnih izkušenj ne spominjamo radi - ter je v tem primeru termostat pozabljanja vključen do maksimuma. A če pozabljamo državljani, logično pozablja tudi država. "Kajti država smo ljudje," je oni dan dejala predsednica države, ki je govorila na uradni proslavi, in je v tem smislu govoril tudi bivši predsednik države, ki je šel sijat na alternativno proslavo.
(In nadaljujem v svetli tradiciji retoričnih bravur, ko intenzivno pozabljanje na kovid primerjam z intenzivnim spominjanjem na osamosvojitev.)
Mar ni smešno? Kritik poreče, da primerjam hruške in jabolka, a oboje je sadje. Tako sta kovid, kot osamosvojitev, velika, prelomna dogodka v življenju naroda. A prvi se je odvil pred tridesetimi leti, drugi pred dvema letoma. Prvi je trajal deset dni, drugi dve leti. V prvi je umrlo … Ne bi o smrti, a saj veste, kam virus moli taco.
In spet … kovida se skoraj več ne spominjamo, o osamosvojitvi pa bolščijo lajave maske gospodarjev medijev v nas iz dneva v dan. Iz praznika v praznik. Od proslave do proslave. Ne le podoživetje (in prirejanje) dogodkov; od nas se zahteva, da imamo o osamosvojitvi stališče. In če ni pravo, jo dobimo po smrčku, kot jo je dobil prijatelj Sašo Hribar, ki si je mislil nekaj drugega. O kovidu, prav tako prelomnem dogodku v življenju naroda, ki je in bo dokazano zaznamoval generacije, si lahko misli, govori in manipulira vsak, kolikor hoče, pa nikomur ni več mar.
Mar je v ozadju intenzivnega spominjanja na osamosvojitev strah, da bi brez turbo sile spomina nanjo pozabili? Mar bi osamosvojitev postala kovid in bi vlekli iz pozabljenih hlač glasovalni listič s 95-odstotno obkroženim ZA ter se čohali po glavi in se poskusili spomniti "za kaj je že takrat šlo". Če smo pozabili na kovid do leta 2023, bi na osamosvojitev do leta 1995. Kar bi bilo nerodno, med drugim zato, ker bi pozabili tudi na osamosvojitelje. Kot smo pozabili na TV-junake kovid prognoz in zaradi česar je kovidna literatura skoraj tako dolgočasna, kot je dolgočasna literatura o boju z rakom.
Povedano drugače; če je selekcija kaj in česa se spominjam prepuščena meni, bom pozabil vse. Malo zaradi genov, malo zaradi pišmevuhovske nature, malo zaradi preveč stvari, ki mi sčasoma zabašejo polnilnik. Če pa selekcijo prepustim drugim, med njimi takim, ki jih ne cenim ne kot ljudi ne kot javne osebe, se bom prisiljen spominjati. In če že vsi po vrsti sprašujejo ustavno sodišče največje mogoče neumnosti: "Ali je prisilno spominjanje - kot nas interesne skupine skozi medije po sili spominjajo na posamezne trenutke - sploh ustavna kategorija?"
Je pa seveda še tretja možnost, na katero opozori Arnold Schwarzenegger v Popolnem spominu (Total Recall 1990): "Kaj pa če so vse skupaj zgolj sanje?"
In še četrta možnost, na katero opozori France Prešeren:
Ne pozabíti jih, so te prosili
drugi, ne moje prevzetno srce;
v mislih ti niso, al mene posili
pomnila boš ti do zadnjega dne.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
