Nedavno, pred malo manj kot sto leti, sem bil starec, ki bo kmalu legel na smrtno posteljo. Šel sem na sprehod po mestu, se trudil, da bi bil videti tako zamišljeno, da mi nihče ne bi zameril, ker ga nisem pozdravil. V očeh ljudi sem bil jaz, njihov Aleksa, vljuden, dostojen človek, ki da nekaj na manire, kar je deloma tudi pospešilo moje propadanje, kajti ko nisi svoj, ne moreš okrevati s svojo močjo, ker je tvoja moč v njihovi predstavi o tebi! Jaz pa sem si šele tedaj zaželel, da bi uzde svojega življenja vzel v svoje roke, vendar prepozno, prepozno, dragi moji!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
