Zdi se mi, da sem se ves čas trudil sesti za pisalno mizo. Od zgodaj zjutraj, ko sem se zbudil. Moje prve misli so bile posvečene temu, kar zdaj pišem. O samem dejanju, o pisanju, o nečem, kar je dovolj smiselno, da ni le robotsko opravljeno delo, sem razmišljal tudi med zajtrkom. Ko sem pozneje na terasi s prijatelji pil kavo, sem bil vidno odsoten, v mislih sem sedel za majhno pisalno mizo na podstrešju in pisal. To sem počel tudi pozneje, ko sem se sprehajal skozi spomladansko rastlinje, prevarano zaradi pretople zime. In nadaljeval med pogovorom s terapevtko. Ampak tedaj sem vsaj priznal, da sicer sedim z njo, vendar sem v mislih pred tipkovnico in zlagam črke v besede, besede v stavke, stavke pa v nekaj, kar naj bi imelo smisel.
Pozneje sem obtičal pri vprašanju, kaj je sploh smiselno v človekovem življenju. Imeti stališče ali, bog ne daj, mnenje o trenutnih političnih razmerah v svetu? Ali to, da se zaveš razpadanja svojega življenja in ga začneš krpati? Da najdeš zadovoljstvo v preprostih, majhnih stvareh, trenutek sreče v cigareti, ki izgoreva v tišini, medtem ko počasi izdihnem dim proti oblakom in si predstavljam, da tudi ta dim iz moje cigarete postane strupen oblaček, ki lahko prekrije sonce, medtem ko se naš planet leno po ustaljenem ter jasno izmerjenem in predpisanem urniku vrti okoli svoje osi in potuje po tirnici, njegovo letenje pa kontrolira vrela zvezda, ki ji pravimo sonce.
Pri kosilu sem si spet predstavljal prizor, ki smo mu trenutno priča. Potem sem nezainteresirano listal po novicah, da bi naletel na katero, ki bi bila vredna komentarja. Komentiral bi lahko sicer vsako vest, toda v zraku je obviselo vprašanje, ali je to smiselno. Zakaj bi lagal? Zakaj bi nasedel isti stari zablodi, padel v past naše nečimrnosti, da z besedami ali deli sodelujemo pri pisanju zgodovine, vplivamo na zgodovinske dogodke? Vse to se je že zgodilo. Vse je bilo že zdavnaj komentirano, preštudirano, raziskano. Vse je kristalno jasno. Ni dobro in še slabše bo, mehanizmi, vzročno-posledične povezave so jasne, toda človeški ego, individualni ali kolektivni ego vsake generacije želi pustiti sled v zgodovini s tem, da se poskuša izenačiti ali vsaj približati tistim, ki jih imamo za velikane, ki so živeli pred nami in zabeležili vse svoje podvige, da bi mi začutili potrebo, da ponovimo vse njihove svinjarije. Sodelovanje pri svinjarijah je zgodovinski podvig, pomembno je samo, ali izbereš tisto stran, ki na koncu, tako kot vsi domnevni zmagovalci preteklih sporov, piše zgodovino za bodoče rodove in nas prepričuje, da je to nauk, čeprav se za vsem skriva potreba, da prihodnje generacije nadaljujejo naše zločine, saj so šele tedaj smiselni, mi pa ne bomo pozabljeni kot utemeljitelji svinjarij, ki se dogajajo po vsem svetu. Nočem se postavljati na nobeno stran. Pri tem nočem sodelovati niti z besedo, niti z eno samo črko, toda, evo, spet sem tudi sam nasedel starim zvijačam, le da se z oddaljevanjem in izražanjem globokega zgražanja ograjujem od vsega tega. Povem vam, vse skupaj je navaden nesmisel, za katerim ni nobenih idealov, nobenih vrednot, ničesar kolektivno pomembnega, gre samo za individualne, nenasitne, pohlepne partikularne interese in boj za dosego položajev moči. Toda boj za te položaje je podoben intimnemu družinskemu boju za lastne položaje in nadzor nad vsaj delčkom tistega, čemur pravimo skupno življenje.
Bolje bi bilo, če bi ves dan opazoval pokrajino, s pogledom snemal vse njene nianse, če bi zdaj sedel za pisalno mizo, ki sem se ji trudil približati ves dan, ter opisoval pastoralno pokrajino, ki obdaja mesto, v katerem živim zadnji mesec in pol. Bolje bi bilo, da bi se osredotočil na ljudi, ki me obdajajo, in pisal o njihovih skorajda tragikomičnih situacijah in transformacijah skozi razne situacije, ki se skoraj obredno ponavljajo iz dneva v dan. Bolje bi bilo, da bi se zdaj obrnil okoli sebe in podrobno opisal lastno okolico. Morda to, kako se z nemirom borim za notranji mir, poskušam doseči neko duševno stanje, ki bo podobno spokoju. Spokoju, nikakor ne ravnodušnosti, ki jo tako pogosto zamenjujemo z notranjim mirom. Ravnodušnost je v bistvu nezainteresiranost tudi za spokoj, izključenost iz tokokroga življenja, osebnega in družbenega, ob predpostavki, da na tem svetu še vedno obstaja taka ali drugačna družba.
Gnusijo se mi trdna stališča. Nimam pojma, zakaj čutim potrebo, da to napišem že ne vem katerič v življenju. Mnenje je že nekaj drugega, je proizvod notranjega dialoga, soočanja in analiziranja stališč. Toda velike misli so spet vredne gnusa, pogosto je v njih preveč nečimrnosti in samovšečnosti ter tiste stare oguljene, vendar hkrati tako privlačne želje, da bi bili subjekt in ne objekt zgodovine. Toda naša kratka življenja, ki tako hitro minevajo, pri tem niso preveč pomembna, potratimo jih za to, da se dokazujemo pred drugimi, ker mislimo, da se s tem dvignemo nad tisto, kar sestavlja malo, navadno, vsakdanje življenje, popolnoma gluhi za minljivost vsega, kar si človek zamišlja ali domišlja.
Vedno iste stare zablode. Vrtimo se v že zdavnaj zarisanem krogu, neumni, ne zavedajoč se prave moči, ki jo imamo, in to je, da izstopimo iz tega kroga, da se mu odrečemo kot edini možnosti in poskusimo živeti drugače. Toda tedaj trčimo ob samoto, občutek krivde, kajti sprogramirani smo tako, da mislimo, da ne moremo imeti sami zase prav, da pravzaprav nimamo pravice sami do sebe in svojega življenja, da smo le del, člen v verigi, v katero smo vklenjeni kot sužnji, potrošno blago, sredstvo.
Sem se zaradi tega ves dan previdno in skorajda prestrašeno trudil sesti za pisalno mizo in tipkovnico? Da bi govoril o lastni nemoči? Da bi pisal o nesmiselnosti samega pisanja, če ga ne posvetim nečemu na splošno pomembnemu? Toda kako naj pišem o nečem na splošno pomembnem, če pa nikakor ne dojamem, kaj je na splošno pomembno. Vem, da ljudi zanimajo tragedije, smrt in nesreča sta erotični, ker je v njiju tisto, kar nam pogosto manjka v vsakdanu, pa če gre za delo ali za osebne odnose, v njih obstaja končnost, konec, za katerim, tako se nam zdi, nas čaka mir, spokoj, h kateremu težimo namesto vsakdanje napetosti, ki ji podležemo, da iz dneva v dan v imenu kdo ve česa dokazujemo, da obstajamo in da je naš obstoj nekaj vreden za druge, za tiste, za katere si domišljamo, da morajo ceniti naše življenje, naše delo ter zaznavati naš obstoj, ga vpisati v nek formular, da imamo mi sami dokaz, da smo obstajali včeraj in da obstajamo danes.
V tem je vse moje udobje in zadovoljstvo ob misli, da bom s tem nekoga, kogarkoli, četudi enega samega človeka, pripravil k razmišljanju o vsem, kar je v naših življenjih avtomatizirano, o stvareh, ki jih počnemo brez razmišljanja, zato ker jih moramo početi, zato ker s tem iz dneva v dan dokazujemo, da smo, da obstajamo, medtem ko se okoli nas dogaja zgodovina, ponavljanje istih starih zablod
In potem se zgodi, da pridemo domov in spoznamo, da moramo tam spet dokazovati lastno vrednost, tako da ponavljamo, kako smo jo dokazovali v službi. Iz dneva v dan isto, rutina, ki nas uspava in nam da privid nekega reda in miru, skorajda smiselnosti, o kateri tako malo razmišljamo. Vedno izpademo nezadostni, neprimerni, nedorasli situaciji, zato ta za nas spet postane izziv, le da moramo tokrat še bolj dokazovati svojo vrednost, ne da bi razmišljali, koga poskušamo s tem preslepiti, sebe ali druge, redko se spomnimo zatrtih hrepenenj in tistega, kar si želimo, posvečeni smo izključno tistemu, kar moramo.
Če se upremo, se naenkrat znajdemo v peklu, sredi majhnih intimnih, zasebnih sojenj. Če se ne uklonimo, se zdi, kot da trmoglavimo, kar nakazuje na našo sebičnost, samoljubje, zaradi česar bi morali občutiti krivdo, ker nas zaradi tega obsojajo. Nihče ne vpraša, kaj smo lahko, vse zanima le, kaj moramo biti, da bi ustvarili iluzijo o večji lastni vrednosti, da bi nadaljevali absurd, paradoks, da je tisto, kar počnemo, zgolj ponavljanje istih starih obrazcev, ustvarjanje istih starih zablod, ki so izmučile tiste, ki so bili tukaj pred nami in so nam z lastnimi zgodbami zapustili svoje muke in neuresničitve, da bi mi s temi mukami dosegli, česar oni niso, kar jim ni uspelo ali si niso niti upali.
Ker že od nekdaj na svoj način poskušam biti zunaj kroga, po katerem korakamo kot jetniki po zaporniškem dvorišču, sem se nedavno znašel v situaciji, ki jo je v romanu Tišine odlično opisal Meša Selimović.
"... Ne prenašam nasvetov niti očitkov, že dolgo ne nosim več kratkih hlač, učiteljske šibe pa nisem nikoli maral. Vem, v čem sem zarjavel, toda naj mi ne tiščijo pod nos moje grde slike, storil bom vse, da bo še grša, ker čutim potrebo, da sem še hujši, če nočejo, da sem, kar sem lahko ..."
Tako sem postal trmoglavec, ki s svojim trmoglavljenjem škoduje le samemu sebi, samoljuben in sebičen, čeprav bi rad le to, da mi dovolijo biti, kar sem lahko, niti ne tisto, kar mislim, da želim biti. Tod včasih sem sposoben le tega, da se ves dan v mislih približujem pisalni mizi, da bi napisal nekaj, kar bo morda nekomu nekaj pomenilo, in da se pri tem izognem pasti nečimrnosti, ki nas poskuša pripraviti do tega, da želimo ugajati prav vsem, zaradi česar bi morali komentirati neko tragedijo splošnega pomena. Ves dan sem torej preživel tako, da sem samo obstajal. In tega niti malo ne obžalujem. V tem najdem celo trohico smisla. V počasnem približevanju pisalni mizi in dokončanju dela. To je moja rutina, tisto varno mesto, čeprav za druge pogosto pomeni mojo odsotnost, kot da sta sodelovanje in prisotnost edini dokaz obstoja. Toda jaz si, evo, jemljem pravico, da s tem, kar počnem zdaj, sam izpolnim formular, s katerim dokazujem lasten obstoj. V tem je vse moje udobje in zadovoljstvo ob misli, da bom s tem nekoga, kogarkoli, četudi enega samega človeka, pripravil k razmišljanju o vsem, kar je v naših življenjih avtomatizirano, o stvareh, ki jih počnemo brez razmišljanja, zato ker jih moramo početi, zato ker s tem iz dneva v dan dokazujemo, da smo, da obstajamo, medtem ko se okoli nas dogaja zgodovina, ponavljanje istih starih zablod.
Koliko nam potem sploh še ostane časa, da vidimo druge, medtem ko smo zaposleni z razmišljanjem, kako drugi vidijo nas in ali nas sploh vidijo?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
