Na drugi strani je v državah, ki so živele socializem, svoboda izražanja veliko širši pojem: največja nagrada za pogumno negovanje svobode izražanja nosi ime sovjetskega znanstvenika Saharova. V bližnji preteklosti je bila v Jugoslaviji in Sloveniji svoboda izražanja osnovna in prva zahteva, ki so jo postavljali disidenti in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja javno sprejeli in branili razumniki in celotna kultura, tako da je tudi oblast sprejela neke vsebine in razglasila liberalno pravilo "s knjigo na knjigo" – in obenem še naprej uporabljala člen 133. kazenskega zakonika o verbalnem deliktu … Svoboda izražanja je bila razumljena predvsem kot svoboda kritičnega izražanja. Obstajale so tudi nianse, ki so jugoslovanski fenomen svobode izražanja pomembno ločevale od tistega v državah "realnega" socializma oziroma vzhodnega, sovjetskega bloka, Varšavskega pakta. To je bilo denimo objavljanje disidentskih knjig iz teh držav, občasno tudi prvo pojavljanje teh knjig - v prevodu, saj originali v domovini niso mogli biti objavljeni. Spomnim se jurišanja sovjetskih kolegov na beograjske knjigarne med znanstvenimi kongresi – iskali so prevode doma prepovedanih knjig. Dogajale pa so se tudi prav absurdne akcije jugoslovanske tajne policije – sredi sedemdesetih let so bili nekateri disidenti obsojeni, ker so v stanovanju imeli srbohrvaški, legalno objavljen prevod Trockega … Na eni strani je oblast arbitrarno, pogosto v odvisnosti od trenutnih odnosov s ZSSR opredeljevala verbalni delikt, na drugi strani pa je raziskovanje nevidnih in fluidnih meja te arbitrarnosti zahtevalo veliko pameti in poguma med skupino disidentov, ki se je hitro širila: v osemdesetih se je končno oblikovala tudi publika, ki je cenila kritične knjige in umetniška dela, "verniško" državno kulturo pa javno prezirala. Ob vsem tem jugoslovanska država ni imela zakonsko opredeljene cenzure in je to dejstvo na Zahodu pogosto izpostavljala kot dokaz svoje liberalnosti. Nekateri jugoslovanski filmi so bili zunaj nagrajevani, doma pa so bili prepovedani, "v bunkerju", in nekateri vzhodni filmi so bili v Jugoslaviji prikazovani, v njihovih državah pa so bili prepovedani.