Kolumna Svetlane Slapšak: Nakladanje

Naduto, arogantno, z neutemeljeno megalomansko samopercepcijo, neprofesionalno, nevljudno ... in vse to proti ženski, ki mu je kot novinarju institucionalno nadrejena (sekretarka Društva novinarjev Slovenije). Ona se mu je - sarkastično - zahvalila. Tako si je Vida Petrovčič zamislila "uravnoteženo" soočenje "različnih mnenj": štirih pametnih, uglajenih, strokovnih, izjemno razgledanih žensk (dr. Asta Vrečko, dr. Sandra Bašić Hrvatin, Helena Milinković in Špela Stare) in štirih moških - omenjenega dr. Možine, generalnega direktorja generalnega vodstva RTV Whatmougha, nekega sindikalista štrajkbreherja in obetavnega šestdesetletnega docenta dr. Nežmaha - ob boku voditeljice same, preizkušene borke za kar koli na desnici. Hvaležni ji moramo biti, da je tako plastično predstavila vso razočaranje, ignoranco in popolno izgubo samokontrole moških zagovornikov desnice. Sama je ministrici za kulturo vneto dokazovala, da gre pri noveli zakona o RTV za politično vpletanje v RTV: no, seveda sta predlaganje in sprejemanje zakonov, tudi tistega o RTV, ena temeljnih, po definiciji političnih funkcij izvršne oziroma zakonodajne veje oblasti. Očitno bi Vida Petrovčič najraje ostala še naprej tako na miru in srečna, ob kopici nezakonitih potez in imenovanj, z "varno" in neartikulirano mačistično upravo. Načrt se je izjalovil, kar je razvidno že iz nastopa njene sanjske skupine. Če je bila to zadnja oddaja takšne RTV, si jo bomo zapomnili po vsem najslabšem, kar jo je zaznamovalo, tudi po dizajnu same Vide Petrovčič.

V delovanju vlade je opaziti malo nakladanja, za zdaj je neprimerljivo več izpolnjenih predvolilnih obljub. Priznam, da ne pomnim vlade, ki bi tako hitro in načrtno izpolnjevala predvolilne obljube. Mnogi so se že navadili, da to, kar se govori pred volitvami, nima nobene zveze s tem, kar se govori in dela (oziroma ne dela) po volitvah. S to vlado stvari do sedaj potekajo nemoteno: odstranitev žice - izpolnjuje se; ukinitev škodljivih pravnih ukrepov prejšnje vlade v večjem paketu - narejeno; zakonska rešitev za številne nezakonitosti na RTV - narejeno; zdravstvo - majavo, a sproženo; elektrika - našla se je enoletna rešitev; ukinjen je demografski sklad, gnezdo manipulacije z državnim denarjem in okorelimi idejami o demografiji; srečno sovpada tudi odločitev ustavnega sodišča o enakopravnosti oseb LGBT in končno je tu pojav novih obrazov v razpravah po odborih, nove inteligence, nove neposrednosti, ko se parlamentarni dinozavri soočajo s kratkimi, neustrašnimi, boleče učinkovitimi in dobro obrazloženimi argumenti.

Skratka, državljani podrobno spremljajo dogajanje in ugotavljajo, kje so lahko zadovoljni in kje bi morali še bolj pritiskati. Stereotipi o delovanju vlade padajo, desnica mora posegati po čisti fantaziji in sebe tako zreducira na flek na steklu teleskopa. To seveda ne pomeni, da se bo kaj manj trudila ponovno priti na oblast, nasprotno: kadri in troli so lačni honorarjev in položajev, ob šanku je vse večja gneča. Lahko pride celo do zgodovinskega sojenja Borisu Tomašiču. Medtem je omenjeni v zbirko delovnih mest, ki jih zaseda - direktor, urednik, avtor, voditelj, dodal še status lastnika Nove24TV. Na odkritje, da je lastnik vile z bazenom, se je odzval s poceni trikom - objavil je fotografijo dela fasade, brez bazena. V nevidnem bazenu se je raztopil stereotip o zapovedani uravnilovki (vsaj za sredino in levico): drugim/desnim pritiče vse, kar so si krvavo zaslužili.

Če ideje o gigantskih protestih, ki jih najavljajo v medijih SDS, delujejo smešno, so referendumi in podobni projekti resnejša grožnja in dobro je, da vlada vsemu temu v javnosti ne posveča preveč pozornosti. Ne morem pa se ne čuditi vedenju poslancev SDS do novih obrazov v odborih: ni niti poskusa vljudnosti, aroganca je vsesplošna, poniževanju se ne odrečejo, če je le prilika. Ti ljudje brez pomisleka preslikujejo realno stanje odnosov v svoji stranki in ga dajejo vsem na vpogled. Zdi se, da se poslanka Jeraj - Kopriva ne zaveda, da nihče ni pozabil, kako je zapisala, da je že sam pojav Janše prinesel ozdravitev, pa da je bila tako nespretna, da je razkrila svojo - Koprivino - identiteto. Morda je namreč najvišja kakovost novega odnosa med državljani in celotnim vladnim sistemom prav ta, da je spomin vzpostavljen kot glavni komunikacijski tok. Državljani ne pozabljajo in imajo za svojo dolžnost, da opozorijo oblast, ta pa ne sme računati na kratek spomin ali molk iz strahu, lenobe ali navade. Spoštovanje dejanj takoj naredi smešne primerjave z desne, saj spomin dogodkom daje realno dimenzijo. Kar se tiče običajnih laži v medijih SDS, lahko res preslepijo samo senilne, manične vernike in klinične primere.

Vrnimo se k aroganci in nedvomnemu seksizmu Možine, na kar voditeljica seveda ni reagirala: gre za znak področja desničarskega delovanja, ki ostaja in družbo ogroža s svojo množičnostjo - gre za sovraštvo do žensk. Zadeva je postala travmatična sedaj, ob res pomembni prisotnosti žensk na oblasti, vsakodnevni odzivi nanje so pa resno opozorilo. Prav zato kandidat Logar lahko pritegne potencialne volivce kot figura revanšizma in maščevanja ženskam. Ženske v SDS in NSi se niso odzvale na Janševo žaljenje novinark ali na številne druge seksistične izpade svojih moških kolegov, ne govorijo o skrajnih idejah o omejevanju človekovih pravic, še posebej pa so tiho, ko gre za napade na njihove politične tekmice. Z drugimi besedami, nanje ne gre računati pri kakršni koli akciji proti uvajanju represivnih ukrepov, ki temeljijo na večinoma izmišljenih "tradicionalnih" vrednotah. Logarjeva prisotnost v javnomnenjskih anketah neposredno kaže, da privlači seksiste vseh političnih prepričanj. In zato bi morali obe resni kandidatki, Pirc Musarjeva in Kosova, posvetiti več pozornosti dogajanju, ki ni le odmev v ozadju, ampak realna nevarnost širjenja spolnega revanšizma.

Zadnja stvar, ki bi si jo smeli dovoliti, je medsebojno obračunavanje. Poleg vprašanja stila in dostojanstva bi morali pomisliti, kaj točno se dogaja z ženskami v politiki in kako je treba ohranjati drugačne odnose, fer igro ter znosno in pošteno konkurenco. Najbolje bi bilo, če bi sodelovali, saj bi tako obema olajšali zmago ali poraz, volivcem pa prinesli mir in zaupanje v volilni sistem. To zahteva samo malce več nadzora, ki ga obe že imata, politična korist takšne naložbe pa je neizmerna. Treba je izničiti vse morebitne znake povezav z močnimi politiki in kakršno koli pretirano ugajanje njim. Niti enega odstotka prednosti, ki ga imata, ne bi smeli zapraviti za zadovoljevanje nečimrnosti. Skupni nastopi in dialogi dveh nedvomno modrih žensk bi zmanjšali umetno napetost, ki si jo želijo na desnici, da bi nepomembni in nenadoma spremenjeni Logar, nekdanji zlobnež in mešetar (spomin!), postal en fejst poba, primeren za predsednika. Torej, punci, mir in dostojanstvo in ne pozabita, da bo to za vse bolj zabavno in prijetno - še toliko bolj, ker potem cirkus frikov ob robu volitev postane in ostane hec. Nevarnost je, da državljani po izkušnji s Pahorjem položaj predsednika še naprej razumejo kot egoistično monodramo, funkcijo predsednika pa kot popolno ločenost od realnosti. In ne smemo pozabiti, da ton predsedniške kampanje meče dolgo luč - ali senco - na lokalne volitve in da bo razbremenitev na veliki sceni le prispevala k boljši ureditvi lokalne politike. S tem, ko sta izdali sebe, dragi kandidatki, sta izdali tudi nas ostale!

Na prvi pogled se zdi enostavna in upravičena odločitev, da nakladanje prepustimo tistim, ki ga sicer največ in najpogosteje opravljajo. Največji uporabniki medijev, tako na oblasti kot v politiki, imajo s tem resen problem, ker se je korozija v sistemu nakladanja začela z vse večjim sodelovanjem civilnodružbenih aktivistov v politiki, s spremembo v nastopih predstavnikov strank in nazadnje z zmago na volitvah. Prav zaradi tega se upravičeno zdi, da desnica izgublja tla pod nogami, da ima vedno manj časa in možnosti za ukrepanje. A navade so močnejše, razmišljanje pa nikoli ni bilo njihova močna stran in zato so si zdaj za "izgubljene" počitnice namenili bajne vsote. Težko bi si predstavljali manj priljubljen ukrep, a očitno gojijo iluzijo, da je mogoče politiko lahkomiselnosti izvajati do zadnjega trenutka. V isti paket sodi tudi Uroš Urbanija, še en tedenski direktor RTV: prvi pojav UU na lastni televiziji, v Odmevih, je bil najhujši primer nakladanja, ki popolnoma ukinja verbalno komunikacijo. En teden UU na RTV je preveč! Edino hiter odhod bi nas lahko dokončno prepričal, da je v majhnem domačem kotičku sveta možna sprememba, o kateri veliki niti sanjati ne morejo. Ali kot je rekel neki švicarski turist, Slovenija je super in daleč pred Švico: govor je bil o vodi, sanitarijah in elektriki na parkiriščih za avtodome. Vsaj nekaj.