Kolumna Svetlane Slapšak: Sladki transvestit iz transseksualne Transilvanije

Marsikdo bo prepoznal pesem iz The Rocky Horror Picture Show (1975), filmske različice istoimenskega muzikala (brez "picture", iz leta 1973), sicer najdlje predvajanega filma v zgodovini. Fascinanten paradoks je, da je najdlje predvajani film nastal v neodvisni produkciji in da je tako uspešno presegel vse hollywoodske stereotipe in pravila komercialne proizvodnje. To je sicer pionirska in genialna zafrkancija na temo znanstvene fantastike in grozljivk, campa in alternativne pop kulture. Film je seveda namenjen starejšim od 18 let in predstavlja enega prvih vpadov transseksualnosti v potrošniško popkulturo. Še danes deluje sveže in veselo, kar kaže, kako počasi napreduje naša družba. V Sloveniji bo muzikal na sporedu v Ljubljani decembra letos v izvedbi neke londonske skupine ... Že te dni pa lahko brez čakanja v mrazu in dragih vstopnic praznujemo Pride in zabava je tudi tu zagotovljena. Slogan je "Več skupnosti, en boj". To je resnična priložnost, da srečate, pozdravite in podprete osebo, ki ustreza vaši predstavi o "sladkem", in se morda zaljubite vanjo! Svoboda je predvsem vesela, ne le smrtno resna ...

Če pa smo že pri pisani paleti družbenih skupnosti, obstaja še ena, ki je groteskna, prava grozljivka, vsekakor globoka alternativa - in ta izraz ji je celo všeč, vendar ga uporablja v skrajšani obliki -alt; člani so maskirani v vsakdanja oblačila, a so pravzaprav ultimativni friki! Gre za druščino, ki se zbira na zabavah, ki jih organizira medijski amalgam Nova24TV in Demokracije s sateliti. Tipičen program vključuje molitev, blagoslov, nekaj pohval in zahval občinstvu, začinjenih s skrajnodesničarskimi harangami, narodnozabavni trio z malo posluha in veliko fušanja, upokojenega opernega pevca, nespretnega voditelja, okorno scenografijo, težave z ozvočenjem, pa malico, pijačo in tombolo, kjer so glavne nagrade knjige preverjenih avtorjev in večerja z Borisom Tomašičem. Večinoma starejše občinstvo ob glasbi pije, jé in pleše, med govori pa tuli in žvižga na znak govornika vsakič, ko je omenjen nekdo, ki ni "njihov". Zvezdni trenutek zadnjega slavja je bila informacija glavnega direktorja Nova24 TV, da vsak, ki je kupil vstopnico, dobi klobaso.

Najboljši govor je imel Jože Biščak, o svojem primeru - pravkar je bil na podlagi tožbe Borisa Vezjaka pravnomočno (pogojno) obsojen po čl. 297 KZ zaradi rasističnih izpadov, ki jih je kot odgovorni urednik Demokracije dovolil avtorju Aleksandru Škorcu. Potožil je, kako ni prav, da "zlikovci že zdavnaj niso pokopani", s čimer je ponovil kaznivo dejanje. Tisti nepokopani zlikovci so torej še vedno tu, krivi so in rovarijo: kaže, da gre tu res za grozljivko, za vampirje. Sicer Biščak in vsi drugi iz skupine trdijo, da je bil Škorčev prispevek glosa in/ali satira. Zagotovo ni glosa, o tem sem že pisala, o glosi skupina in Biščak itak nimajo pojma. Veliko bolj zanimivo pa je vprašanje satire. Torej, ali je satira, če nekdo piše o virusih, ki jih Bog pošlje na prišleke in vse, ki niso bele rase, ali je satira, če napiše, da tu ne gre za rasizem, ampak za "čiščenje", ali je satira, da ni naključje, da je Kristus bel?

Satira v različnih proznih oblikah in verzifikacijah, s humorjem in ironijo zasmehuje in kritizira pojave v družbi in kulturi. Če je Škorčevo rasistično blebetanje satira, kaj je potem predmet njegovega posmeha in kritike? Očitno tisto, kar je v njej pozitivno označeno: Kristus, Bog, krščanstvo, bela rasa. Kako je mogoče, da se Cerkev na to ni odzvala? Cerkev običajno ni tolerantna do satire, katere predmet je sama. Torej se ni odzvala, ker meni, da ne gre za satiro. Iz tega izhaja, da je tudi za Cerkev to besedilo rasistični sovražni govor. A kako je mogoče, da se Cerkev ni odzvala na rasistični sovražni govor, če pa so v njej zlorabljeni Kristus, Bog in krščanstvo? Enako velja za urednika Jožeta Biščaka, ki se predstavlja kot vernik, občinstvo pa nagovarja z "bogaboječi ljudje". Kako to, da dva sicer skrajno dvomljiva vernika nista bila vsaj opozorjena? In če sta bila in sta se pokesala, kako, da to ni bilo omenjeno na sodišču kot del njune obrambe? Cerkev bi tu morala podati neko avtoritativno razlago. Biščak ne bi mogel, ker je sam očitno globoko v vraževerju in verjame v vampirje. Kar pa je še en razlog, da se Cerkev od njega distancira ...

Poanta oziroma razlika med obravnavanima družbenima skupnostma je to, da je "sladki transvestit iz transseksualne Transilvanije" danes, pol stoletja pozneje, sprejet in priznan del kulture večine 50 let starejših in bolj zrelih državljanov in številnih mlajših, ki so imeli za učenje na razpolago manj časa. Parodični muzikal ali kakšno drugo obliko satire bi lahko tematsko brez težav povezali s predstavo za tisto drugo skupnost, ki sem jo na kratko opisala, bila bi tem bolj prepoznavna, ker je lokalna. In ta tematsko usmerjena skupnost bi bila tudi dovolj smešna - no, morda malce bedno smešna. Vprašanje je le, ali je treba za to trošiti dragoceno satiro ...

Ta družbena skupnost in njeni kulturträgerji imajo zdaj le dve možnosti - ali s pravim državnim udarom zaseči vse, kar je v medijih in kulturi podredljivo ukazom, ali pa izginiti. V odprtem tekmovanju namreč nimajo možnosti biti enakovredni v ničemer, še najmanj pa v javnem govoru ali kulturi. Parazitizem in diletantizem sta lahko uspešna le ob podpori masivnega nasilja. Kar pa zadeva domislico, da sovražnega govora ni in da je torej svoboda govora absolutna, je ta že zdavnaj izpuhtela: kjer je sovražni govor, ni svobode govora in pika. Včasih je evrokratski govor tudi uporaben.

Junij je mesec porok. Poznam dve, ki sta mi v tem juniju še posebej prilegli k srcu, obe med partnerji istega spola. En par je mlad, njuna ljubezen je nepremagljiva; drugi je starejši, njuna ljubezen je osnova medsebojne pomoči. Socialna zaščita je v obeh primerih ključna, poroka je intimna potrditev družbenega dogovora, ki zagotavlja varnost. In potem se pojavi logično vprašanje - zakaj tako razumljena zakonska zveza ne bi omogočala zveze več kot le dveh? V družbi solidarne prihodnosti, za katero imamo posebno ministrstvo, bi netradicionalne povezave, tudi zaradi staranja prebivalstva pomagale rešiti probleme - stanovanjsko stisko mladih, pa pravo oskrbo (namesto težko dostopne, pogosto plačljive "paliative"), tako da starejši sploh ne bi razmišljali o evtanaziji - ko bo ta uzakonjena. Generacijski mostovi bi bili vzpostavljeni na vseh straneh: združevanje novih družin v interesne skupine, lokalno načrtovanje in nova kultura solidarnosti bi lahko tu našli idealno družbeno klimo.

V pripravah na takšno družbo je treba predvsem zagotoviti brezplačno in dostopno zdravstveno varstvo. Ker delo ministra in njegovih ekip ne obeta kaj prida, predvidevam, da bo potreben nov krog pogajanj z vlado. Nobena oblika mešanja javnega in zasebnega zdravstva doslej ni pokazala uporabnih rezultatov - vsaj za bolnike. In pri tem edino bolniki niso vključeni v pogajanja o reformi; ne samo, da temelji reforme niso bili javno prikazani, tudi ministrov način komuniciranja nikogar ne prepriča, da ti temelji sploh obstajajo. Če sledimo njegovim izjavam, se zdi, da se osnove nenehno spreminjajo - spet ob popolni ignoranci bolnikov. Ni druge rešitve, kot da civilna družba, ki jo večinoma sestavljajo bolniki - pretekli, sedanji in bodoči -, jasno pokaže, da med temi pomembnimi reformnimi razpravami ne bo izključena, neinformirana, zavedena in hkrati grozljivo zapostavljena. Razlog je preprost: bolniki/civilna družba želijo preprečiti škodljive odločitve, napačne spremembe in reforme brez njihove vednosti. Najkrajša pot do povrnitve izgubljenega časa in s tem zaupanja je, da minister odstopi in nadaljuje svojo sijajno zdravniško kariero. Tako bi pomagal večjem številu bolnikom kot do zdaj ...

V junijskem sanjarjenju, ki diši po lipi in bezgu po opoldanskem nalivu, me je prešinilo, da še ene poroke, ki jo vsako leto pričakujem, letos ni bilo. Maja se namreč budim okrog pol štirih zjutraj in kakšno uro poslušam slavčka iz sosednjega parka. To počnem že približno pet let, kolikor običajno živi slavček. Če gre za istega ženina, je bil poročen petkrat. Slavke ne pojejo. A letos slavčka ni bilo. Mogoče ni dobil potomca ali pa je potomec našel boljše mesto. Težko si predstavljam boljše mesto - "moj" slavček je pel med Narodnim muzejem in parlamentom, kjer je med drevjem veliko nižjega grmovja in je akustika odlična. Poleg tega mestni slavčki pojejo glasneje od tistih v naravi, ker ​​tekmujejo z zvoki mesta. Slavčkov koledar je natančen: zima v tropski Afriki, vrnitev, navadno v isto regijo, poroka, gnezdo, potomci in nato jeseni nazaj v tople kraje. Kaj bi se lahko tu zgodilo? Ker nisem ne zoologinja ne ornitologinja, sem se domislila svoje razlage. Lani maja, po nekaj mesecih vojne v Ukrajini, nad našo regijo še ni bilo težkega letalskega prometa. Letos maja proti Ukrajini letijo konvoji velikih transporterjev z orožjem in bojnimi vozili, največkrat med drugo in peto uro zjutraj. Zvoki in tresljaji so taki, da jih je v hišah v Ljubljani mogoče dobro čutiti, verjetno še kje. Predvidevam, da letijo iz baze v Avianu. Če jih slišim in čutim jaz, kako to šele vpliva na majhno ptico? Moja razlaga je seveda povsem poljubna, posledica moje groze pred vojno in izgubo človeških življenj, na slavčka pa projiciram svoj strah za vse živo in lepo.

Ni pesmi, ni poroke, ni življenja.