Ob odhodu velike evropske pisateljice bi morali biti mediji polni člankov, osmrtnic, recenzij, spominov ... O Dubravki Ugrešić se piše nepričakovano malo, skoraj sramežljivo. Na Hrvaškem, ki bi se tu morala boriti za primat že zaradi njenega imena in izvora, je o njej obširneje pisala le alternativa (Novosti, Booksa), ki je mesec dni kasneje tudi organizirala komemoracijo v Zagrebu, v Lutkovnem gledališču. Nič čudnega, če se spomnimo, kako se je hrvaška uradna politika skupaj z nacionalističnimi krogi vsa ta leta obnašala do nje. Na komemoraciji v Zagrebu je bil odposlanec predsednika republike, bili so tudi nižji emisarji ministrstva za kulturo in mesta pa seveda veleposlanik Nizozemske. V občinstvu je bilo okoli sto ljudi, ki so jo resnično spoštovali.
Nelagodje na Hrvaškem in javna sramota zaradi nakopičenih grozot, ki so se ji v več kot tridesetih letih dogajale, zagotovo izhajata iz dejstva, da niso prav vedeli, kam bi jo dali. Nekateri so jo imenovali "hrvaška" pisateljica, nekateri "jugoslovanska" - večina se ni mogla sprijazniti z dejstvom, da Dubravka Ugrešić ni hotela pripadati nobenemu kolektivu. Prekinila je s temi opredelitvami, ni bila ne izgnanka, ne nekdanja kolonizirana, ne "potujoča Nizozemka" – dobila je namreč nizozemsko državljanstvo. Bila je sama, trans- in post-, onkraj definicij, izmuzljiva in hipermoderna. Nizozemsko državljanstvo ji je omogočilo končni privilegij – in privilegijev v življenju skoraj nikoli ni imela – da se je odločila za evtanazijo; obkrožena s sorodniki in prijatelji je odšla v miru in ljubezni.
Dubravka Ugrešić je bila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zagotovo najbolj priznana in najbolj priljubljena pisateljica v Jugoslaviji, nagrajevana, objavljana, oboževana. Bila je plodovita in priznana znanstvenica, teoretičarka in zgodovinarka ruske avantgarde, komparativistka, hkrati pa je pisala privlačno, duhovito, žanrsko zahtevno, osvobajajočo literaturo – predvsem za ženske. Nomenklatura je ni mogla prišteti med disidente, saj se je domislila nepričakovanega in povsem novega pristopa – ironično se je ozirala na vsakdanjik socializma, pisala humorno antropologijo tistega (predvsem moškega) sveta. Ko so se njeni moški kolegi na valu nacionalizma, zlobe in prostaštva odločili z na novo zakoličenega tržišča izbrisati vso uspešno žensko konkurenco, je bila Dubravka Ugrešić takoj med potencialnimi žrtvami. V svojih predvojnih romanih je odpirala Pandorino skrinjico jugoslovanske kulture – patriarhat, cinizem, laži, a tudi mednarodne teme, kot so položaj "male književnosti", zakonitosti in zahrbtnost trga v literaturi, preganjanje talentov, dvoličnost kulturnih ustanov. Njen odhod iz Hrvaške je razumljivo zaznamoval njen nespremenjeno kritični pogled na spremenjeni svet, ne užaljenost ali maščevanje.
Dubravka Ugrešić je začela pisati tako, kot je za ženske "predpisano" - poezijo in/ali otroško literaturo. Njene otroške knjige so odlikovale ironija, nenavadnost in nagnjenost k nonsensu in fantaziji. Tovrstne knjige je občasno pisala tudi pozneje, proti koncu življenja pa jih je napisala več, in to je zaokrožilo njeno delo. Romani so bili zagotovo njen kraljevski žanr. Evropski književnosti je zapustila povsem novo obliko spominskega romana kot težke borbe za rešitev podob in pojmov pred sentimentalnostjo, kolektivizacijo in manipulacijo. Nikoli se ni predajala nostalgiji - njeni opisi preteklosti so pogosto osredotočeni na en predmet, temveč je spomin secirala do njegove osnovne, neokrnjene vsebine, tiste, ki ima v sedanjosti še smisel. Njeni "grenki" romani uporabljajo enak, kritičen odnos do realnosti, niso brez humorja ali ironije, saj je prejšnji svet brez pomisleka in obžalovanja odnesla vojna. Hkrati je usvojila novo zvrst, esej. S svojim literarnim in zgodovinskim znanjem je posegla po tistem, kar je evropski esej od renesanse do realizma 19. stoletja negoval kot nujno dopolnilo filozofiji in literaturi – samoanalizo in analizo novih okoliščin, ugotavljanje lastne vloge v družbenem življenju - kontekst, iskanje intelektualne opore.
Njen izraz "kultura laži" se nanaša na cel klobčič problemov, ki šele danes, četrt stoletja pozneje, postajajo jasni v vsej svoji grozovitosti. Lokalno je resnično pokazalo svoj globalni obraz, razmišljanje Dubravke Ugrešić o kulturi laži pa je danes bolj aktualno kot kadarkoli. Njeno poseganje v svet, ki ni bil lokalni, je včasih razjezilo tiste "strokovnjake" - predvsem v ZDA, ki niso mogli sprejeti tega, da bi nekdo z obrobja posegal v polje njihove avtoritete. In prav v svojih ameriških esejih je Dubravka Ugrešić odprla vrata medsebojnemu razumevanju in razkrinkavanju kulturnega kolonializma. Upam si trditi, da je v ameriških esejih pokazala nekaj sentimentalnosti in strpnosti do vsega nesmiselnega in omejenega, česar v njenih evropskih ali domače tematiziranih esejih ni.
Razumem, zakaj je bil odziv na smrt Dubravke Ugrešić, milo rečeno, skromen in počasen. Govorimo o prevelikem delu, o neznosno bogatem talentu, o pisateljici, ki je močno presegla svoj čas in nakazala toliko novega, predvsem pa vedno novo branje svojega dela
Njeni romaneskni eseji so posebna kategorija, nekakšna poetična enciklopedija fragmentov osebnih spominov, slik, kolažev in razpršenih podrobnosti, iz katerih postopoma nastajajo zgodbe. Dubravka Ugrešić razume enciklopedijo kot kopico fragmentov, osebno izbiro, ki omogoča različne poti povezovanja. Med njenimi zgodnjimi zgodbami in njenimi eseji je izrazita povezava. Njene zbirke kratkih zgodb so pravzaprav sinopsisi nenapisanih romanov in nekatere od teh kratkih zgodb je kasneje vključila v svoje romane. Poetika Dubravke Ugrešić temelji na polisemiji, ki se uresničuje s prelomom v žanru. Zato je fragmentacija tako pomembna in zato mora biti vsak fragment skrbno izdelan: vsaka zgodba mora razbiti svoj pripovedni okvir, kot je zapisal Dubravki Ugrešić zelo ljubi Daniil Harms. Na enem od najinih druženj mi je rekla, da se vsa najina srečanja začnejo kot Harmsove zgodbe – edino, da na koncu ni katastrofe.
Kot vrhunska evropska pisateljica, večkrat nagrajena in široko priznana, je Dubravka Ugrešić končno prejela tudi literarno naročilo - za knjigo o mitu. Odločila se je za slovanski mit o boginji, ki je hkrati mati, zver in čarovnica. Roman vključuje znanstvene, antropološke raziskave, zaplet in vrsto paradoksalnih preobratov v kontekstu, ki je naravnost očarljiv. Nikoli prej se ni toliko igrala s svojimi pisateljskimi veščinami, verjetno se še nikoli ni tako zabavala med pisanjem. In potem zadnji roman, ki predstavlja uganko in ki zahteva globlje branje pa veliko razmišljanja: je bestiarij, zgodba o živali, ki polifono združuje več žanrov, več izpovednih ravni, ki se mešajo s pripovedjo, več skoraj detektivskih vdorov v zgodbe, v katerih se prepletata realnost in domišljija, podobe iz podzavesti, imaginarij, ki se približa utopiji in nas nato pahne v distopijo: to je roman ali morda kaj drugega, kar je šele treba prebrati.
Svoje delo je dopolnila s povsem novo obliko knjige, morda knjigo prihodnosti. Našla je idealnega založnika, prijatelja in sodelavca, ki je z njo končno lahko ustvaril pravi čudež. Govorimo o knjigah, ki so izšle v majhni nakladi in katerih platnice, strani in ilustracije imajo posebno materialnost: nekatere so na otip svilnate, nekatere nekoliko hrapave, strani se različno odpirajo. To so knjige, ki delujejo na dotik, ki spuščajo nek zvok; so res knjige prihodnosti, popolnoma nekomercialne, od prijatelja do prijatelja, prenašalke ljubezni. In med njimi tudi knjiga manifest, ostra kot nož, polna krvavih zgodb, upravičene jeze in gorečega boja za plemenito stvar: to je njena knjiga o krivicah, ki so bile storjene ženskam.
Razumem, zakaj je bil odziv na smrt Dubravke Ugrešić, milo rečeno, skromen in počasen. Govorimo o prevelikem delu, o neznosno bogatem talentu, o pisateljici, ki je močno presegla svoj čas in nakazala toliko novega, predvsem pa vedno novo branje svojega dela.
Bila sem Dubravkina prijateljica, od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja in za vedno. Naša srečanja, v Zagrebu, Beogradu, Ljubljani, Amsterdamu, New Yorku, so bila vedno prazniki, Harmsove zgodbe. Dubravka Ugrešić je bila lepa. Zato jo je na zadnjo pot lahko pospremila samo ena pesem, Bella ciao!
Namenoma nisem omenila nobenega naslova: vsak naj išče tisto, kar ga zanima, naj se poda v iskanje svoje Dubravke, svojega branja, svojega, če se tako odloči, boja.
