Kolumna Svetlane Slapšak: Strahopetci, lažnivci in goljufi

V Demokraciji Magazin (številka 4, december 2023), naslovljeni kot Obrazi nestrpnosti – Katalog levičarskega sovraštva, sem navedena (stran 53) z naslednjo izjavo, ki ni moja:

"Janšo, njegove podpornike, opozicijske medije in tiste redke sredinske politike, ki še niso preveč prestrašeni, je pač treba uničiti na machiavellistični način; resnica in čast naj bosta prekleta. Oni so arhitekti zla."

(Govor na protivladnem shodu, 28. februarja 2020)

Tekst je namreč napisal Jože Biščak v kolumni Arhitekti zla (portal Nova24TV, 22. februar 2020). Njegov tekst sem v nagovoru 28. februarja 2020 navedla kot ilustracijo sovražnega govora. Zadnji, citirani odstavek ima namreč podnaslov "Ne izbirajo sredstev za demoniziranje Janše" in se glasi:

"Entropija je njihova strast, življenjsko poslanstvo. Tega niti ne skrivajo več. Zdi se celo, da prav hrepenijo in se veselijo, da razgradijo še tisto nekaj malega, kar je zdravega ostalo v slovenski družbi. Zadnje dni so povsem pobesneli, kot povampirjene in hudobne podgane se zaganjajo na vse, ki jim niso po godu. Lažejo, goljufajo in manipulirajo, da bi zmagali. Če bo treba, bodo uničili državo. Pri tem ne izbirajo sredstev. Janšo, njegove podpornike, opozicijske medije in tiste redke sredinske politike, ki še niso preveč prestrašeni, je pač treba uničiti na machiavellistični način; resnica in čast naj bosta prekleta. Oni so arhitekti zla."

Citat so Luka Svetina, Aleksander Rant in Bernard Nežmah navedli kot moje besede, s čimer si zaslužijo naziv lažnivci in tudi goljufi. Jože Biščak pa je šel še korak dlje in si zasluži ne le naziv lažnivca in goljufa, temveč tudi strahopetca. Ko so mi pripisali njegove besede, je namreč ostal povsem tiho, in končno je prav te svoje besede, pripisane meni, kot urednik skalamerije, imenovane "katalog", objavil kot primer moje (?) nestrpnosti. Z drugimi besedami, in da bi bilo še bolj jasno, Jože Biščak je svoje lastne besede javno označil kot nestrpnost in sovražni govor. S tem je priznal kaznivo dejanje in čakamo odločitev sodišča o tem – trenutno je na pogojni kazni v zvezi z objavo rasistične "glose" avtorja Aleksandra Škorca. In zdi se, da je že večkrat prekršil določila pogojnosti kazni ... Če ne bi bilo tako očitno kaznivo, bi bilo pravzaprav smešno: obsojeni urednik Demokracije Magazin in "kataloga" objavlja svoje besede in sam sebe denuncira kot nestrpneža in avtorja sovražnega govora.

Kaj je pravzaprav številka 4 časopisa Demokracija Magazin? Obupen poskus, da - potem ko bedenje Borisa Tomašiča na Nova24 TV ni imelo pravega učinka - dobijo nekaj denarja s temami, ki zmeraj privlečejo publiko najnižjega nivoja: prostaštvom. Kletvice, poniževanje, pljuvanje, vendar izključno na račun desnice in SDS ter posebno na račun Janše. In kdo je uvedel prostaštvo v medijski prostor z natanko takšnimi komentarji? Desnica, SDS in Janša. Kdo bo še lahko verjel temu kupu gnoja, potem ko urednik navede svojo lastno nestrpnost kot primer levičarskega sovraštva? Samo najbolj bedni verniki. Jože Biščak ni vedel, kaj je glosa, zdaj vidimo, da ne ve, kaj je katalog. Gre namreč za lepljenko izjav, okvirno po abecedi, brez kakšnega koli sistema. Policija in sodstvo pa imata pred sabo zelo enostaven primer: posredovanje zmerjanja in verbalne pornografije je dovolj, da se številka revije prepove. Priznam, da mi je žal, kvalifikacija, ki sem jo tu dobila, bi bila zame velik kompliment: "Ena najhujših skrajnolevičarskih netilk sovraštva je Svetlana Slapšak, antropologinja, ki med slovensko levico velja za sivo eminenco levičarskih ideologov." Ah, če bi to le bila resnica! Drugi dve moji navedeni stališči seveda držita in sta nedvomno moji. A za tiste, ki se morda niti ne spomnijo, kdo je Jože Biščak, citiram iz njegovih komentarjev:

"Zdaj pa pomislite. Moški voditelj (Macron), ki si še poštene babe ne more najti, ampak hodi naokoli s posušeno češpljo, si domišlja, da ve, kaj je za Evropejce najboljše ..."

(Jože Biščak, 6. marec 2018, portal Nova24TV)

"Najprej sem mislil, da je ovadbo spet podala kakšna feministična kokoš. Pozabila je v žep natresti koruzo, zaradi pomanjkanja energije je počela neumnosti."

(Jože Biščak, 27. julij 2019, portal Nova24TV)

Teh izjav pač ne more pripisati meni. Žal se tu šala konča. Packarija, imenovana "katalog", je neposredno namenjena nacifašističnim aktivistom kot vodnik oziroma seznam za odstrel. Gre za tiste, ki so mi pisali po oknih, udarjali in zvonili ponoči in šipe končno razbili, dvakrat poslali beli prašek, grozilna pisma ... Tiste, ki so risali kljukaste križe po vratih Liberalne judovske skupnosti Slovenije, zažigali mavrične zastave (ne samo enkrat), napadali ljudi, razbijali glave in lokale. Gre za organizacije, organizatorje in sedeže, ki so znani, gre za imena s kartotekami, gre za enote, ki so bile ves čas pripravljene za "realizacijo" seznama in še zmeraj so. Nastopali so kot lažni "rumeni jopiči", kot varda, kot napadalci na parado ponosa.

Če sodstvo in policija tega ne opazita, bo precej težko preprečiti izbruhe nasilja. To je namreč skupina, ki skupaj s predsednikom SDS in mnogimi posamezniki javno priporoča nakup oziroma kakšno koli nabavo orožja, vsesplošno oborožitev mimo državnih institucij in veljavnih zakonov. In problem, ki je v osnovi prehod od sovražnega govora do nasilnih dejanj prek "svobode izražanja", je težko razumljiva obsesija z "uravnoteženostjo". Ne, postavljanje zastavic v slovenskih barvah (vsaka zastavica = en šolski razred), sporočil in slik fetusov in novorojenčkov v javnem prostoru niso v ravnovesju z akcijo snemanja zastavic: vsaka akcija velja zase, v kontekstu, nič ni "enako" z drugim, ne sme se ocenjevati pavšalno in s tem pasti vsakič nižje po neskončni lestvici izenačevanja, ki postane grobo maščevanje, na koncu pa preventivno maščevanje. Državni aparat bi moral zavzeti veliko jasnejše stališče in ukrepati veliko odločneje, tudi v primeru Demokracija Magazina številka 4. Občutek sramu in gnusa ni sprejemljivo opravičilo za pasivnost.

Je pa še eno dejstvo, s katerim računajo strahopetci, lažnivci in goljufi v krogu Demokracija/Nova24TV in ostalega, kar se vrti okoli SDS in Janše: to je razvijanje lenobe duha, ki se kaže kot banalnost - "vsi so isti". Rezultat te paralize mišljenja in državljanske zavesti je Anže Logar, politik, ki je, ko je bil mlajši in udarnejši kader SDS, izjavljal, da je proti splavu, proti pravicam istospolnih in transspolnih, ostro je bil proti alternativi, proti progresivni kulturi pa za tradicionalno družino, ki jo opredeljuje Cerkev ... Za povečano število od pameti ločenih "vsi so isti" državljanov se je odločil izumiti lik, ki preprosto nima nobenega stališča. In postal je novi lik brez lika, neslavni najbolj popularni, skrito orožje SDS. Uspeh neumne in prozorne igre kaže, kako politika SDS figurativno lobotomira državljane, ki so izpostavljeni njeni propagandi. Bolj primitivno je, bolje deluje, kot naj bi dokazoval tudi primer Argentine v našem času.

Analogija ni dovolj za zaključek: za pravilno sklepanje so potrebni še drugi elementi in za njih morata poskrbeti vlada in civilna družba, ne nujno skupaj. V našem primeru sta obe podali dokaze, da se počutita odgovorno ena za drugo in da je na strani civilne družbe kritika še kako živa. Vse skupaj je za razumnega človeka videti dovolj znosno, da s prezirom obrne hrbet koaliciji sovraštva in njeni PR-službi - strahopetcem, lažnivcem in goljufom. Komu se morda lahko zdi, da je takšna odločitev napačna; nedvomno pa ima več stila kot stalno opozarjanje na nevarnost, ki tiči v predelavi smeti v sovraštvo in obratno. V preteklosti in kruti sedanjosti je preveč primerov, kako hitro in zlahka prostaštvo in sovraštvo zamenjata stara pravila fair playa, nepismenost visoko razvito kulturo, enoumje raznolikost in progresivnost. Šele naknadne analize bodo morda pokazale usodne napake samoprepričanosti in nadutosti.

Res pa je, da tisti, ki hočejo ohraniti svojo državljansko zavest živo in kritično, praviloma drago plačujejo svojo skrb za družbo: pomislimo samo na nobelovko iz Irana, obsojeno na trideset let zaradi preproste zahteve glede spoštovanja osnovnih človekovih pravic, ali vse tiste v Izraelu, ki so, enako kot cel svet, zgroženi nad genocidom nad Palestinci – številni med njimi tudi v zaporu. Ali se izplača – ocenite sami.