Kolumna Svetlane Slapšak: Volitve vsak dan!

Razlogi za tri (doslej) razpisane referendume so mizerni, kronska formula pri vseh pa je - naj presodi ljudstvo. Ljudstvo je presodilo 24. aprila, a ker poražencem to ni všeč, je treba volitve, referendume, torej "ljudsko voljo" izvajati čim pogosteje, dokler ne dosežejo želenih rezultatov, dokler država ne bankrotira in dokler volivci ne znorijo in ne začnejo obkroževati vsako številko, ki jim pride na pot - hišno, na črpalki, na računu za kavo ... Vsekakor je smiselno preverjati, kaj si ljudje mislijo: v funkcionalni parlamentarni demokraciji imajo državljani dostop do svojih predstavnikov - poslancev, poslanci se trudijo biti čim pogosteje v stiku s svojo bazo, država sodeluje z nevladnimi organizacijami, in ko državljanom prekipi, je še veliko načinov izražanja mnenj, denimo na ulicah. Prejšnja oblast je prezirala in vestno preganjala vse te oblike komunikacije in zdaj ne zna drugega kot zapravljati javni denar in se, kjer je le mogoče, maščevati. Zato je treba nenehno opozarjati, kako poraženci v resnici razumejo parlamentarno demokracijo, in težko bi našli boljši primer od izjave nekdanjega sodnika Zvjezdana Radonjića, ki jo je takoj prevzel in posredoval sam Janez Janša:

"Ocenjujem, da gre za evidentno kaznivo dejanje iz sklopa zlorabljanja položaja. Po prvih volitvah, ki bodo morale pripeljati na oblast domoljubne sile, bom storil vse, kar se da, da bodo storilci tega kriminala skupaj z nalogodajalci poslani v zapor. Najprej bom storil vse, kar se da, za spreminjanje Državnega tožilstva iz kriminogene v strokovno institucijo, nakar sledi enak postopek v sodstvu. V tretjem koraku bodo pred strokovne nekorumpirane sodnike stopili vsi iz vodstva DUTB." (Portal Nova24TV, 30. julij)

Kaj se je tako groznega zgodilo nekdanjemu sodniku? Radonjića so izključili iz nekega nadzornega organa ... In zato zahteva čimprejšnje volitve, da pridejo na oblast "domoljubne sile", da bo ON zamenjal, z novega visokega položaja - verjetno nič manj kot predsednik vlade - državno tožilstvo, očistil celotno sodstvo in pred sodišče pripeljal vodstvo DUTB. Tako se dela po volitvah, ko zmagajo domoljubne sile ("bodo morale pripeljati na oblast"). Brrrrr! Pustimo ob strani, da avtor izjave očitno potrebuje ustrezno strokovno pomoč - Janševo odobravanje jasno kaže, da je prav to tisto, kar si želi, torej tisto, kar želi SDS. Vemo, da jim je nekaj od tega v zadnjem mandatu tudi uspelo ... Volitve, na katerih bodo "morale" zmagati "domoljubne sile" (in ne recimo kakšna stranka), zlahka prevedemo kot državni udar ("sila"). Ob takšni perspektivi desnice, ki žanje odobravanje z najvišjega mesta, moramo reagirati s skrajno previdnostjo in pripravljenostjo na vse, na drugi strani pa z množično udeležbo državljanov v oblasti, s čim več oblikami neposredne demokracije, čim več enakopravnosti. To so dokazano najboljši načini splošne družbene zaščite.

Plitka in nevarna manipulacija z "voljo ljudstva", ceneno provociranje poslancev z vprašanjem "česa se bojite" in podobni "mangupski" triki naj bi vodili v množično psihozo, v kateri bi se morali državljani ("davkoplačevalci") nenehno počutiti za nekaj oropane in izigrane: za to je potrebna medijska podpora in desnica jo ima. Takoj po volitvah je v teh medijih nastal kaos, nekateri medijski provokatorji so izpadli, nekateri so se pozneje znova pojavili pod psevdonimi. Pravosodna mašinerija je počasna, procesi še dolgo, denimo v primeru Borisa Tomašića, ne bodo prinesli rezultatov, ki bi lahko (ali pa tudi ne) zadovoljili vsesplošno ogorčenje javnosti nad pozivom k orožju. Vsebina trenutne referendumske propagande je sestavljena iz temeljne binarne zastavitve (isto, kar počnejo predstavniki desnice oziroma levice, je v prvem primeru dobro, v drugem slabo), iz nenehnega blatenja nasprotnika, proizvodnje malih vsakodnevnih laži in poskusov izmišljanja večjih afer, obtoževanja zastopnikov in braniteljev deprivilegiranih, narave, medvedov, volkov in več ali manj vsega na planetu in širše v kozmosu, vse do klasične komunistične zahteve po uravnilovki. Ta zadnja zahteva je nedvomno najbolj nora, ko gre za desnico, a izkorišča frustracije in zavisti malega, izgubljenega, sebičnega, neizobraženega in nespametnega posameznika. Je v popolnem nasprotju z uradnim programom stranke SDS, z odobravanjem "podjetništva" in z vulgarnim samohvalisanjem članov (in manjših zaveznikov) SDS o tem, kaj in koliko imajo, kje počitnikujejo in kam potujejo, s kom se družijo in kopulirajo, vse do odkritega in ponosnega priznanja lastne korupcije (Počivalšek, Vizjak).

Zato morajo nasprotniki, v popolnem skladu z binarno optiko, biti videti škandalozno, ko se usedejo v boljšo restavracijo, ko so na počitnicah - večinoma pa to niti ni potrebno, le škandalozen naslov je treba dati s poljubno fotografijo nasprotnika - in honorar medijske oprode je zaslužen. Na občinstvu se dejansko izvaja poskus, katerega rezultat je znan kot Pavlov refleks - razvijanje reakcije na stranski učinek, povezan s ključnim instinktom, na primer hranjenjem: psu se začne cediti slina ob zvoku zvonca, ker je vajen zvonjenja kot spremljevalca hrane. Cilj bi moral biti, da se občinstvo (večina) ob pogledu na fotografijo ali omembi imena nasprotnika odzove s sovraštvom in jezo, kar avtor eksperimenta nato zlorablja pri dresuri občinstva ... Vprašanje, ki ostaja, je - ali je večina volivcev v državi res tako izgubljena in tako lahek plen neumnosti Janševih medijev?

In zakaj Janša in njegovi kolegi mislijo, da bodo imeli od referenduma kakšno korist? Prevladujoče prepričanje je, da je vse, kar škoduje nasprotniku, dobro in da je v tem primeru vsako odlašanje ali ohromitev delovanja vlade koristno za naslednji naskok na oblast - z državnim udarom ali z referendumi in končno volitvami. Razvijanje sovraštva je polnjenje rezerv za prihodnjo uporabo, morda za zdaj brez posebnega cilja. Izrazita razpršenost in arbitrarnost tovrstne propagande se zdita bolj odraz muhavosti in kapric voditelja kot jasnejšega ideološkega projekta, še manj kreativnega pristopa k politiki. In ob tem je morebitno odgovornost vedno mogoče prevaliti na nasprotnike, nikoli na vodjo. Če ni možnosti, da bi bila javnost obveščena o vseh tistih res bednih trikih, torej če ni neodvisnih javnih medijev, je vse to ponovljivo v nedogled. To smo videli na lastne oči. Kako smešno se v teh razmerah sliši sklicevanje na pravico do drugačnega mnenja (ki ni pravica, ker se tisto drugačno ne kvalificira kot mnenje), ni nujno posebej poudarjati. Šele z vidika družbene koristi v okviru parlamentarne demokracije postaja vprašanje propagiranja sovraštva in strahu predvsem pristojnost vlade in državnega aparata, odprava tako nevarnega mehanizma pa ena od nujnih zahtev. Oklevam kriviti vlado za njeno pomanjkanje hitrosti in odločnosti v tej zadevi, vendar občasna omemba ni odveč.

Nedvomno najvplivnejši in večini najbolj dostopen medij v državi je javna televizija (in radio), prav tako so javni mediji nedvomno najmanj pomemben problem za večino državljanov: večina ljudi meni, da je dogajanje v javnih medijih nekakšen notranji prepir, namesto da bi razumeli, da so politične odločitve neposredno odvisne od stanja informacij in objektivnosti v javnih medijih, torej so povezane z usodo vseh državljanov. Da je tako, potrjuje zlohotno širjenje zahtev po ukinitvi plačevanja javnih medijev, namesto da bi odločno vztrajali, da mora država plačevati javne medije, da bi imela zagotovljeno neodvisno in objektivno kritiko lastnega dela. V vladajočo strukturo na RTV se je infiltrirala propaganda sovraštva in strahu, kronana s postavitvijo UU na vodilni položaj. Zato se trenutno zdi, da se je hobotnica iz Janševih medijev tako razmahnila, da družba in država nimata več nobenih možnosti nadzora in ukrepanja in da je RTV danes bolj Disturbanija kot javni medij. Na koncu nas vedno čaka oddajanje novic iz avta, kot je to uspešno počel Jaša Jenull, a do tega je še daleč. Javnost si ni zaslužila serviranja takšnih izdelkov, kot je bil na RTVS, na prvem programu, Utrip 30. julija, ki ga je sestavil Pirkovič - Jabba The Hutt. Ta vzdevek je seveda iz filmske sage Vojna zvezd, kjer lik s tem imenom na svojih zabavah golta majhne plazilce kot olive v koktajlu: ves komentar je namreč bil zgolj avtorjevo maščevanje nad nasprotniki. Prizaneseno ni bilo nikomur - od vlade prek nevladnih organizacij do lastnih sodelavcev in ustanove, kjer je avtor zaposlen. Za pomanjkanje njegove novinarske in pesniške promocije, za slabo prodajo njegove knjige in za druge strašne zločine so krivi vsi, zato je vse povezano v isto verigo - civilna gibanja so kriva za požar, za civilna gibanja je kriva vlada, za vlado so krivi strici iz ozadja, za strice iz ozadja je kriv komunizem, ki je kriv kot glavni zagovornik ekologije: krog je sklenjen. Glavni problem prispevka ni bil niti tematski niti strokovni - glavni problem je bila preprosto neumnost. Občinstvo si res ne zasluži poslušati monologa iz resničnostnega šova namesto političnega in dosledno humanističnega komentarja. Če bi želeli najti vljuden strokovni izraz za to, mislim, da bi "ekskrementalna televizija" prišla prav. Ven z Disturbanijo in z njenimi!