Krizni ukrepi: Bodo trte še rodile, prijatli ...?

Ni bila trgatev, bil je pogreb." Tako je leta 2009, ko se je Evropa utapljala v milijonih hektolitrov presežnega vina in smo se tudi v Sloveniji prvič srečali z zeleno trgatvijo, slednjo opisal eden od vipavskih vinogradnikov. Zelena trgatev kot eden od ukrepov proti zlomu vinskega sektorja je nekakšen abortus vinske trte - vinogradniki, ki se odločijo zanj, morajo grozdje potrgati še zeleno, ga vreči stran in zato dobijo denarno podporo.
Agrarni ekonomist dr. Emil Erjavec je takrat na eni od okroglih miz pred sprejetjem evropske vinske reforme glede zelene trgatve izjavil: "Če bi Slovenija izvajala tak ukrep, bi koga še kap!" Nikogar ni kap in okoli 120 vinogradnikov se je odločilo zanjo.
Danes se zgodba ponavlja. V državi s tremi vinorodnimi deželami, kjer leži okoli 15.000 tisoč hektarjev vinogradov, kjer živi okoli 30.000 vinogradnikov, ki letno pridelajo okoli 626.000 hektolitrov vina, se je pravkar iztekel rok za oddajo vlog za zeleno trgatev na agencijo za kmetijske trge in razvoj podeželja. Vloge je oddalo 279 vinogradnikov.
"Kriza vinskega sektorja je zelo resna," danes strne Emil Erjavec. "To je sektor, ki je najverjetneje najbolj prizadet zaradi pandemije novega koronavirusa in ki je zelo odvisen od prodaje gostinskemu in turističnemu sektorju, odvisen od izvoza, pa tudi potrošniki spreminjajo svoje navade, količina popitega vina pri nas upada. Problem je, ker bo vrnitev v normalne razmere počasna."

​Zelena trgatev, krizna destilacija, krizno skladiščenje

V začetku junija je bila sprejeta uredba Evropske komisije, ki članicam EU omogoča izvedbo treh kriznih ukrepov: zeleno trgatev, krizno destilacijo in krizno skladiščenje vina. Kot so povedali na kmetijskem ministrstvu, je pri nas za ukrepe predvidenih okoli 7,5 milijona evrov. Ob tem so pred dnevi skoraj 2000 vinarjem že izplačali 2,9 milijona evrov pomoči.
Vinska družba Slovenije, d.o.o., je najstarejše profesionalno organizirano združenje vinarjev in vinogradnikov v Sloveniji; lastniki Vinske družbe Slovenije so gospodarske družbe, zasebniki in ustanove, ki pridelujejo grozdje in vino, trgujejo z vinom in ponujajo strokovne in izobraževalne storitve. V njihovih rokah je 95 odstotkov vsega slovenskega izvoza vina in polovica javne prodaje vina na domačem trgu.

Če mi potone čoln in je obala daleč

Toda ali imamo v Sloveniji sploh kapacitete za destilacijo vina v industrijski ali farmacevtski alkohol? "Imamo" ni prava raba besede, odgovarja Brejc. In še, da bi morali v času krize stopiti skupaj kot celotna ekonomija in si medsektorsko pomagati. "A je za to že prepozno. Predvsem bi država, uradništvo, morala izkazati svojo vlogo - žal se politika premalo zaveda tega dejstva. Tudi v Bruslju ni dosti drugače. Preveč časa se je porabilo za neučinkovito pregovarjanje in dogovarjanje in nazadnje bomo vinarji v časovni paniki, kar bo za nas samo še dražje. Zato bomo opcije za krizno destilacijo prisiljeni iskati tudi izven meja države. Krizno skladiščenje pa bo marginalno in izvedeno pri posameznih vinarjih."
Roman Štabuc, univ. dipl. inž. kmetijstva, specialist za vinogradništvo na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Maribor, pravi tako: "Ukrepi, o katerih govoriva, s stroko nimajo kaj veliko opraviti, zato se od njih tudi ograjujem. To so ekonomsko-politične odločitve, ne strokovne."

​Slovenija nima zalog etanola, torej ...

Eno je gotovo. Krizna destilacija vina utegne prinesti veliko več dolgoročne dobrobiti kot zelena trgatev ali skladiščenje. A to seveda ni ukrep za vrhunska vina. "Z destilacijo se razbremeniš tistih zalog lanskih vin, ki nimajo dolgega življenjskega obdobja. Vina, pod katerimi se vinarji ne podpisujejo, so vina, ki trajajo šest do osem mesecev, potem pa kvaliteta pade. Toda če neko stvar začneš razvijati, je treba speljati vse faze od A do Ž. Naša država je rekla A, ne pa tudi Ž. Poglejmo: Slovenija nima zalog etanola; govorim o farmacevtskem etanolu, razkužilu. V dani situaciji zaradi novega koronavirusa bi se morala vprašati, ali hoče zalogo. Etanol je na svetovnem trgu po 2,2 evra za liter. Pametna država bo rekla, seveda hočem zalogo. Navsezadnje smo videli že pri maskah, kako je odpovedala vsaka poštenost, države so druga drugi kradle pošiljke. Na kmetijskem ministrstvu bi morali takoj v organizacijo centralne destilarne - omembe vredne destilarne namreč sploh nimamo -, kjer bi predelali v destilat, v etanol, vse vinske viške. In če bi vlada sprejela politično odločitev, da plača za liter vina od enega do 1,2 evra - kar je seveda veliko več od ekonomsko upravičene cene -, bi se vse kleti praznile in bi reševali dva problema hkrati: dobili bi zaloge etanola in v kleteh bi bil prostor za vina letošnje trgatve. Pri nas je žal tako, da nekaj začnemo, potem pa ne znamo izpeljati do dobrega konca, vse se izgubi v megli ..."
Situacija, v kateri smo se znašli, je lahko tudi impulz za trajno krčenje vinogradov. V Sloveniji prevladuje mali vinogradnik, pravi Roman Štabuc, velikih igralcev je malo. Mali vinogradniki so stari v povprečju od 60 do 65 let in opuščajo svojo dejavnost. "Ampak mi smo vinorodna krajina, ne moremo si zamišljati, da pri nas ne bi bilo več teh značilnih vinogradniških vedut. V naši strokovni javnosti se je razvila miselnost, da mali vinogradniki, ki niso tržni, pravzaprav ne sodijo v pristojnost kmetijskega ministrstva. Izumirajo že trideset let in ministrstvo seveda ni socialna ustanova. Kmetijsko ministrstvo mora poskrbeti za evropsko primerljive in konkurenčne vinogradnike, za hrbtenico našega vinarstva. Po mojem mnenju bi morala država ustanoviti ministrstvo za podeželje, kjer bi bil prostor tudi za male vinogradnike, male kmete ... Ker če ne bomo ohranili podeželja, se nam kot narodu ne bo pisalo dobro. Trdno sem prepričan, da je na podeželju priložnost za najmanj 100 tisoč delovnih mest, če bi država hotela v to smer in od filozofije, da se na podeželju nič ne splača, prešla k sistemu, da se vse splača. Vinogradništvo malih vinogradnikov je nepomembno za Slovenijo s stališča ekonomike in vina. Toda zelo pomembno s stališča biodiverzitete, ohranjanja okolja, kulturne krajine, kvalitete življenja, razvijanja delovnih mest ... To bi bil najboljši koncept, nedvomno boljši kot sistem subvencij," razmišlja Štabuc.

S krizo ali brez nje!

Se bomo z omenjenimi ukrepi rešili? "Na srečo je kmetijstvo 'robustna' ekonomija, kot so tudi kmetje, ker morajo biti takšni, če je dejavnost povsem odvisna od nepredvidljivega vremena," dodaja Dušan Brejc. "Zato sedanjo krizo 'vidimo' kot kakšno daljšo vremensko nevšečnost, ki jo bomo sčasoma nadvladali. Žrtve so vedno, ko izginevajo ali nastajajo novi poklici, ko se odkrivajo drugačne poslovne poti.