V enem letu in treh mesecih koronapodaljška sem Novo Zelandijo raziskala po dolgem in počez. Čas pa sem posvetila tudi spoznavanju tako zelo opevanega kmetijstva tam spodaj, po katerem se zgledujejo mnogi. Pogosto upravičeno. Z zelo naprednimi sistemi pridelave sadja in zelenjave ter dobrim plačilom sezonskih delavcev postavljajo visoke standarde, se pa sicer osredotočajo predvsem na intenzivno in masovno pridelavo, v kar jih sili prepuščenost trgu. Subvencij nimajo. Dejstvo namreč je, da takega sistema, kot ga ima razdrobljena Evropa, ne potrebujejo niti zaradi idealnih podnebnih razmer in prostranih kmetijskih površin, niti zaradi strateške vloge kmetijstva v novozelandskem gospodarstvu, ki izvira že iz kolonialnih časov. V 19. stoletju je namreč Angležem ta konec sveta predstavljal kmetijo, žitnico ali kar shrambo, od koder so dobili zlasti meso in mlečne izdelke. Danes pa s pridelki dosegajo eno najvišjih samooskrb v svetu, kmetijstvo predstavlja pet odstotkov BDP-ja, letno pa izvozijo za 10,6 milijarde dolarjev hrane.
Čeprav sem bila večino časa navdušena nad njihovim kmetijstvom, sem ob bližnjem srečanju z živinorejo, natančneje - prirejo kravjega mleka, obnemela. Večkrat po malem, iz dneva v dan, in to en mesec, lanskega avgusta, ko sem v času zime na južni polobli dneve preživljala na 666,72 hektarja z 2100 glavami živine. To je bila le ena od osmih kmetij približno enake velikosti in v lasti istih ljudi. Da ne gre za družinski posel, mi je bilo jasno takoj, da gre predvsem za masovno proizvodnjo, kjer je vse razen dobička nepomembno, pa sem spoznavala počasi.
Bela nafta
Nova Zelandija ima na svetu najvišjo raven samooskrbe z mlekom, v državi je trenutno več krav molznic kot ljudi, zaradi ugodnih naravnih pogojev pa so konkurenčni tudi s ceno. Krave se lahko vse leto pasejo zunaj, zato ne potrebujejo hlevov in je njihova proizvodnja mleka ena najcenejših. Da je to najpomembnejša surovina, se neposredno občuti aprila vsako leto, ko določijo odkupno ceno mleka in ko na podlagi tega zaniha tudi vrednost njihovega dolarja. Letno namreč pridelajo 21 milijard litrov mleka, kar predstavlja tri odstotke svetovne proizvodnje in jih med veliko večjimi državami, Novozelandcev je namreč le pet milijonov, postavlja na osmo mesto v svetu. Kar ne izvozijo, se steka v novozelandsko korporacijo Fonterra, ki je v lasti več kot 10.000 kmetov in deluje kot nekakšna zadruga. Tam pakirajo mleko, izdelujejo sire, jogurte in druge mlečne izdelke. Gre za četrto največje podjetje z mlečnimi izdelki na svetu in je na lestvici takoj za švicarskim Nestlejem in francoskima Lactalisom in Danonejem.
Nova Zelandija je ena redkih kmetijskih držav, kjer se skoraj vsa teleta skotijo naenkrat, in to med julijem in septembrom
40 skotenih teličkov na dan
Tudi kmetija, ki sem jo vzela pod drobnogled, sodeluje s Fonterro, kamor odpelje tudi do 33.000 litrov mleka dnevno. To je največ, kar dosežejo v septembru, ko se zaključi telitvena sezona. Nova Zelandija je ena redkih kmetijskih držav, kjer se skoraj vsa teleta skotijo naenkrat med julijem in septembrom. To je tudi čas, ko imajo na mlečnih farmah največ dela in zato povečajo število zaposlenih. Takrat sem na kmetijo prišla tudi jaz. Razdelili smo se v dve ekipi. Fantje so skrbeli za črede, na travniku so vsako jutro poiskali "novoskotenčke" in dvakrat na dan molzli, dekleta pa smo skrbele za teličke. Prvi dan jih je bilo treba naučiti piti mleko. Prikupni štirinožci so bili tako kot v dvonožnem svetu eni z več talenta, drugi z manj, a vsi z željo po preživetju. Gnetli so se do steklenic z mlekom, se zaletavali, mi hodili po nogah in me po nekaj dneh že pošteno spravljali ob živce. Zaradi številčnosti lačnih gobcev ni bilo prilagojenega programa za bolj počasne. Na višku sezone jih je dnevno na svet primukalo tudi več kot štirideset, jesti pa so mogli vsi: novi in tudi že nekaj dni stari. Hitro smo lahko opazili zaostanek v rasti tistih, ki se v nekaj dneh niso naučili priti do hrane. "Pusti tega," je rekla Debbie, žena enega od solastnikov kmetije, sicer pa vodja pri hranjenju teličkov. Povedala mi je, da že nekaj časa ni delala v času sezone, letos je priskočila na pomoč, ker niso imeli menedžerja, a upa, da zadnjič, in med tem prestavila tistega, ki sem ga prej morala pustiti. Od zdaj naprej bo v četrti ograji, skupaj z manjšimi telički. "Tako ali tako jih je preveč, taki, ki ne rastejo in se ne razvijajo, le tratijo naš čas," je dejala.
Usoden četrti dan
Pod streho smo v vrsti imeli štiri bokse, vmes pa vratca, da smo jih lahko prestavljali iz enega v drugega. V prvega smo tako dali teličke, stare manj kot en dan, jih nahranili in pustili čez noč. Drugi dan smo bikce prestavili naprej, teličke pa so ostale in bile deležne posebne skrbi in hranjenja dvakrat dnevno. Bikci so malico dobili zadnji in le enkrat, vsak dan pa smo jih prestavljali ena vratca naprej. Dokler ni prišel četrti dan in tovornjak za odvoz v klavnico. Takrat smo teličke potisnili po posebni lestvi navzgor in jih pustili tam. Zvečer je prišel prevoznik, zjutraj jih več ni bilo. Vsak drugi dan smo postopek ponovili. Po prvem takem dnevu nisem razumela, kaj se dogaja. Debbie sem večkrat vprašala, zakaj tako zgodaj in kam so jih odpeljali. "Osredotoči se raje na ženske mladičke, spremljaj jih, kako rastejo. Jaz si vedno izberem eno, ki mi je najljubša in jo večkrat pobožam. Tako ti bo lažje," mi je svetovala. A ni mi dalo miru. Spraševala sem naprej: "Zakaj že po štirih dnevih, zakaj jih vsaj ne vzredimo, da bi bili večji." Sprejela bi dejstvo, da bodo na koncu pristali na krožniku, a da so zgolj stranski produkt, pogosto tudi odpadek. Tega nisem mogla sprejeti.
Pri nas Liške in Milke
Masovna prireja mleka je daleč od slovenske realnosti. Čeprav smo na tem področju samooskrbni, je način kmetovanja povsem drugačen. Kmetije so večinoma petkrat manjše od evropskega povprečja, kar pomeni, da prevladujejo male družinske kmetije, ki imajo povprečno dvanajst krav molznic. Velikih kmetij, ki redijo več kot petdeset molznic, je le tri odstotke. Največje črede pa imajo kmetijski kombinati, tam je lahko do več sto glav živine. Slovenski kmet se zato bori za vsako kravje življenje. Gospodarica in gospodar na predviden dan kotitve težje zaspita in sta v hlevu zraven, pri težjih porodih pa pomaga tudi živinozdravnik. Cene teličkov so visoke v primerjavi s tujino, saj trg ni nasičen. Krava pa ni le oštevilčena, ampak jo kmet kliče tudi po imenu.
Kmetje, ki ne pijejo mleka
"Teličkov je preveč. Noben jih ne bi kupil, če pa že, je to za ceno 25 dolarjev,” mi je povedala Debbie. To je približno 15 evrov, sem preračunala in ji odgovorila, da bi pri nas kmet za takega mladička dobil vsaj 200 evrov, zato se za vsakega potrudi, tukaj pa je vreden manj kot ura mojega dela. Tako preprosta ja ta računica, ki pojasni vse. Ni čudno, da je mlada Mehičanka, ki je radovedna kot jaz prišla preverit novozelandsko kmetovanje, prenehala piti kravje mleko, in ni čudno, da se je s tem "pohvalila" tudi Debbie. Kot da bi si kupovala odpustke, se mi je zdelo vsakič, ko mi je razlagala o svoji samooskrbni kmetiji, o treh kokoškah po imenu Gucci, Chanel in Dior, o 15-letni kravi, ki ne teli vsako leto, saj njenega mleka ne pijejo, in o naglušnem in slepem psu, ki ji lepša popoldneve.
Po mesecu dni sem videla dovolj. In najhujša lekcija je bila ta, da se mi je za trenutek zdelo, da mi je vseeno, da sem postala imuna, da je vse bila le rutina. Otopela sem.
Po mesecu dni sem videla dovolj. In najhujša lekcija je bila ta, da se mi je za trenutek zdelo, da mi je vseeno, da sem postala imuna, da je vse bila le rutina
Obiščite spletno stran brez oglasov.
