Kur es esmu?

Minister za neslane šale (upoštevam nasvet Ervina Hladnika-Milharčiča in ne omenjam imen politikov) je porabil okoli 40 tisoč evrov za tuje policiste. Zakaj? Zato, ker bi se lahko zgodilo, da pride veliko več migrantov, nikoli ne veš. Ker od ministra za mamine trgovske zadeve ne moremo pričakovati, da bo prvega omenjenega ministra privedel pred vojaško sodišče zaradi izdaje, nam preostane le, da lepo zapišemo, da minister za neslane šale državi dolguje omenjeno vsoto z obrestmi vred. Politični preskakovalec z zvežčičem, polnim pomembnih telefonskih številk, si je pravkar zaželel, da bi se sprehodil po frankfurtskem književnem sejmu, in, glej, takoj so mu ugodili. Med prekarci, ki že drugo leto dihajo na škrge, očitno ni nobenega založnika, urednika, knjigarnarja, kulturnega menedžerja, pisatelja. Itn. Omenjeni preskakovalec bi moral biti diskvalificiran za katero koli službo, povezano z besedami in pisanjem, ker redno piše kolumno na portalu Nova24TV. Toda še bolj škandalozno je, kaj tam piše … Kako je mogoče, da sodeluje z medijem, ki je že neštetokrat objavil ponaredek o "zločinski" rodbini Borisa A. Novaka, ki želi smrt Spomenki Hribar in ki do nezavesti prežvekuje šovinistične traparije o Goranu Vojnoviću? Brez ene same besede protesta iz ust že omenjenega … Na čigavi strani je sploh ta odlični poznavalec književnosti in koga namerava promovirati na frankfurtskem knjižnem sejmu? Medtem ima pošta znova težave z dostavo sodnih dokumentov predsedniku vlade. V tej državi namreč nihče ne pozna njegovega službenega naslova, medtem ko njegov zasebni naslov ni znan že precej let. Dodajte k temu še novice, ki jih boste prejeli danes, pa boste obupano vzkliknili: Kur es esmu?

Odgovor je preprost: v neobstoječi državi, v mali črni luknji, v časovno-prostorski singulariteti, namesto v zlatem panju in metuljevem dvorcu, kot smo si ju nekoč predstavljali. Zakaj? Zato, ker smo po zaslugi sistema, ki se hitro kvari, ter naše neupravičene pokornosti to dovolili od prvega dne, torej od 13. marca 2020, pa vse do danes. Sprejeli smo to vlado, ker smo upali, da se bodo njeni člani zaradi oblasti in okoliščin spremenili. Toda pokazali so, da so lahko še hujši od najhujših črnih napovedi. Preden se za dober nasvet odpravimo v lov na duhove in začnemo tarnati nad Yorrickovo lobanjo, je čas, da razumemo njihovo današnje vedenje. Veselijo se in rafalno izstreljujejo neslane, prostaške, zlobne in neumne šale, preklinjajo na svoji televiziji, izmišljajo si afere, ovadbe in falsifikate o vseh, katerih imena se jim zdijo trenutno primerna, reklamirajo pogovorno oddajo največjega lažnivca pa še z govorno napako. In to počnejo zato, ker preprosto več ne vidijo, da so na robu, s katerega ni več vrnitve, saj se jih je veliko nagnetlo na majhnem prostoru. Ničesar drugega jim ni mogoče reči razen "zbogom".

Zato bi moralo biti, že preden bodo izginili in bo obzorje čisto, opravljenih veliko nujnih zadev. Samo pomisliti moramo na to, kako se bodo mišljenje in ideje namnožili, ko nam ne bo več treba misliti "Kur es esmu?". Zdaj so oblastniki že skoraj preteklost, niti množični pobeg državljanov v Dalmacijo ne bo omilil udarca propadlega predsedovanja EU, saj drugače ne more biti. Kajti zadostuje že, da nekomu ukinejo račun na twitterju. Poleg veliko bolj natančnih znanj o institucijah, ki so jih državljani pridobili med annus horribilis, so bile ustvarjane, vsaj v obrisih, tudi nekatere pomembne nove. Povečal se je smisel UTD, edinega zdravila za prekarnost, okrepila se je zavest o javnem zdravstvu in koruptivno-korozivnem delovanju zasebnega, oblastniki so nam omogočili vpogled v militarizirano, navzven opolzko, navznoter pa zobato diktaturo; prepričali so nas, da je mogoče nenehno izpostavljati in promovirati najhujše, odkrito so nam pokazali, kako bi bila videti šola njihove prihodnosti in kaj bi zahtevala: vulgarne mite namesto zgodovine, domoljubno natolcevanje namesto književnosti, vero namesto biologije, inkvizicijo namesto sociologije itn., in da se humanistika na univerzi ne bi povampirila, preprečevanje in omejevanje študiranja, "Doživljenjsko učenje" oziroma ustvarjanje idiotov ter seveda prelivanje denarja tja, kamor je treba. Nedavno je eden od brezupnih alko-analfabetov "odkril" diplomsko delo o teoriji Benedicta Andersona o izmišljenih skupnostih (imagined communities): študentko bi, če bi le mogel, poslal pred strelski vod. Morda ste uganili, zaradi izdaje naroda …

Za nekatere od največjih norosti bi morali biti pravzaprav hvaležni, ker smo vsaj obveščeni o tem, kaj bi nas čakalo. Leta 1967, ko so polkovniki v Grčiji ustanovili hunto, je bil narejen seznam prepovedanih besedil in celih znanosti: med drugim so bili prepovedani Aristotel, atomska fizika in sociologija. Nadalje: protesti so bili primer samoorganiziranja in neslutenih možnosti novih samoupravnih in lokalnih oblik reguliranja: crowd-funding ponuja tudi druge možnosti poleg zagona podjetja; radio iz avtomobila, prenašan na FB, se je izkazal za močno sredstvo širjenja resničnih in uporabnih informacij; pojavile so se nove oblike prizemljene, lokalne, improvizirane umetnosti; arte povera ni edina prihodnost, saj je državo preprosto treba prisiliti, da financira za narod koristno, lepo in poučno, in tega smo v času splošnega zastoja in pritiskov dobili veliko, vsaj v glavah. Pred nami je obilica obredov, ki bodo okrepili medsebojno razumevanje in solidarnost, kot je zapisovanje imen mrtvih in razkrivanje njihovih življenjskih zgodb. V tem letu je bilo odkritih na tisoče pasti, ki uničujejo življenje v kapitalizmu in parlamentarni demokraciji – treba jih je zavrniti in poiskati boljše rešitve. Odkritih je bilo na tisoče trikov za preživetje, vzajemno pomoč, skupne uspehe. In ne nazadnje je bilo odkrito, kje so težave, povezane s prisilnim družinskim življenjem, vse do grozljivih zločinov. S tem smo se otresli tudi tistih, ki jih menda skrbi za otroke. Leto dni učenja se je izteklo, trajalo je predolgo, ne glede na koristna znanja, nove prakse in nekatere odlične rešitve. Mnogi se bodo vprašali, komu naj izstavijo račun za škodo. Predvsem odhajajoči vladi, ki ji v nobenem primeru ne bi smeli dovoliti, da se še kdaj vrne na kraj zločina. Zanašati se na to, da tipi iz parlamenta ne bodo ponovno izvoljeni, je naivno, presekati je treba koruptivne metode izbire najhujših na ključnih položajih, lokalno in predvsem javno. Kdor še verjame v dobre kapitaliste, ki nam "dajejo" delo in življenje, naj se spomni domoljubnega proizvajalca malih letal, ki je pravkar prodal lepo število svojih proizvodov ameriški vojski, da bo iz njih izdelala leteče morilce brez posadke … Ni to tisti, ki je hotel državljanom ukiniti nekaj prazničnih dni, imel pa je tudi ideje o pravi družini? In mar ni prav on zapustil države zaradi davkov?

Preostane torej samo še najbolj neprijetno opravilo, čiščenje javnih ustanov ter onemogočanje nekaterim zasebnim, da nadaljujejo svoje zločinske posle, podpiranje medijev in nedvomno vzpostavitev dodatnih izobraževalnih sistemov, ki bi dopolnili šolske in učili državljane biti državljani. Čiščenje je žalostno, vendar nujno. Vse drugo, kar sem omenila, pa nasprotno prinaša veliko veselja. V prvem primeru se je treba spomniti pozabljenih pojmov – milost, načelnost, kritika. Ne nazadnje to isto, samo z medom in cvetjem, za vse čebele in metulje. Da se ne bo nihče več spraševal: Kur es esmu?