Devet tisoč kapic

Delati primerjave je nesmiselno, ker nobeni od omenjenih skupin država ne bo izboljšala življenja, ampak jim ga bo po možnosti skrajšala, poslabšala in uničila. Črno se vam piše, blek rajts to ju, bedniki brez kapice …

Ideja ni nova, pred nekaj leti sta jo zagovarjali NSi in Ljudmila Novak. Zdaj jo v še posebej nesmiselni obliki zagovarja davčni mislec s kratko kariero v Srbiji Ivan Simič. Nedavno je devet tisoč bodočih lastnikov kapic dobilo možnost, da ceneje kupujejo luksuzne avtomobile. Ne le, da sta ta dva ukrepa nadvse primerna za čas epidemije in siromašenja, ampak hkrati močno obremenjeno vlado, ki dela dan in noč, ob koncih tedna in praznikih, vsaj deloma osvobajata skrbi za najbolj pridne. Številke so neizprosne: če vsak od lastnikov kapice za uslugo prispeva samo sto evrov, takoj dobimo 900 tisoč dokazov o pravilnem delovanju vlade ali za diskretno izbranega enega uporabnika. No, to je samo prvi učinek - predstavljajte si potem lobiranje, dogovarjanje in splošno blagostanje, ki sledi, da o valovanju na svetovnih borzah niti ne govorimo - hej gajz, Slovenija je pravo mesto za investiranje! Predlagam, da pridni prostovoljke in prostovoljci izdelajo devet tisoč veselih kapic vseh barv in oblik, ki jih bodo njihovi lastniki prejeli na posebnem svečanem sprejemu. Če to ni možno, zaradi resnosti in nivoja dogodka, naj se nas vsaj devet tisoč v petek rekreira pred skupščino z vsaj toliko ročno izdelanimi kapicami. Številka bi bila za težko pričakovani začetek pomladi povsem ustrezna.

Ob zgoščenem dogajanju, ko lahko v enem tednu spremljamo napade na ustavno sodišče, STA, dopisnika iz Bruslja, informacijsko pooblaščenko, Evropski parlament, Telekom, NPU pa zamešancije z BiH, seznam bi lahko bil daljši od te kolumne, se kapice lahko zdijo manj pomembna zadeva. Ob vsem tem samo ena mala tolažba - Igor Lukšić, neutrudni udeleženec dialogov na Nova24TV in v Faktorju TV3, je v prvem krogu izpadel iz tekme za rektorski položaj, potem ko je iz ceremonialnega postopka poskušal narediti gasilsko veselico.

Poskušajmo si predstavljati, koliko bi/bodo državo stali vračanje institucij v normalnost, kadrovsko čiščenje in druga higienska opravila, ko bo vlada padla, če za enoto časa in stroškov vzamemo samo teden dni mešetarjenja v času epidemije? Drago bomo plačali svobodo, toda to je zmeraj njena edina cena, vedno najvišja v danih okoliščinah. Upajmo samo, da v našem primeru ne bo še višja … In skoraj zagotovo ne bodo najprej ukinili kapic tistim devet tisočim. Šalo na stran: koliko nas bo stal poskus kraje vode in zemlje, ter kot je to lepo upesnil Boris Novak, koliko stane človeško življenje?

Noben predračun ne bo pomagal, če prva in osnovna naloga, odhod vlade, ne bo izvedena, in to čim hitreje. Tudi tukaj se zastavlja vprašanje, kdo bo pri tem pomagal. Ne gre za domače premike, razvrščanja in druge oblike depresivne domače politične matematike: predvsem gre za to, kaj je mogoče pričakovati od skupnosti, v kateri živimo in ki ji čez dva meseca grozi predsedovanje neprimernega vodje. Nobenega dvoma ni, da ima evropski politični aparat, zlasti administracija, na voljo na tisoče trikov, da otopi, ublaži, potlači, zamolči in prikrije spodrsljaje slovenskega vodje ter da on nima absolutno nobene moči, da v šestih mesecih predsedovanja povzroči resno škodo funkciji, ki si je tako strastno želi. Toda ostaja mračna slutnja, kaj bo zmagoviti šampion janšglenščine storil, ko se teh šest mesecev izteče … Predstavljamo si samo, da bi o svojih izkušnjah želel napisati knjigo! Že samo to je dovolj črna perspektiva, kaj šele, ko se bodo začeli kaznovanje, maščevanje in končno izbruhi čiste radosti, ker je tudi to zapakiral v svoj življenjepis. Polni kufri, resnični in metaforični, bodo 02 6213689 vlekli svoje lastnike ven, daleč, daleč. Pravo vprašanje torej ni, kaj mi pričakujemo od Evrope, ampak kaj Evropa pričakuje od nas, svojih državljanov. Državljani so tisti, ki odločajo o največjih in najpomembnejših vprašanjih. V tem primeru ne o nekom, ki bi ga izvolili, ampak o nekom, ki se mu je uspelo dokopati do oblasti zaradi serije malih, etično vprašljivih potez dela politične elite. Tudi če bi volivci Janšo in njegovo stranko izvolili z absolutno večino, bi še vedno imeli pravico, da ga "odglasujejo", kaj šele realna večina, ki ni glasovala zanj in je bila potem priča manevrom, s katerimi je p​rišel na oblast. Evropa niti ne more storiti nič drugega, kot da malo pomaga, v glavnem pri najmanj pomembnih točkah in pri podrobnostih, medtem ko glavno odgovornost nosijo državljani. Ta odgovornost je toliko večja, ker je Slovenija v središču politične in medijske pozornosti, ker nedvomno ni več majhna, urejena in nevidna, ampak travmatična, potencialno nevarna in vsekakor tvegana: mali vroči krompir, ki se ga sicer da premetavati iz roke v roko, vendar ga lahko zagrabijo samo tisti, ki jih ni strah, da bi se opekli - državljani Slovenije.

Zato nehajmo razmišljati o janšglenščini, sramoti, čisto lepo smo se nasmejali. Zavedati se moramo, da ti "spodrsljaji" delujejo kot podpora realnemu delovanju oblasti, na katerega smo ob tem manj pozorni. Tudi zato je osnovna naloga državljana, da odkriva, išče in objavlja, kaj se v resnici dogaja, kajti največje število potez Janša in vlada vlečeta brez prisotnosti javnosti ter zakrivata svoje sledi. V Ljubljani so na primer ukinili telefonsko številko ambulante za cepljenje, zveze za izmenjavo informacij med ambulantami, tudi koncesionarskimi, ter centrom, ki vodi program cepljenja, so tako prekinjene. Vlada in njeni preverjeno strokovni svetovalci spet povzročajo zmedo, nevarno za življenje državljanov, prvi znaki so že tukaj. Zadostuje, da se pojavi Kacin, njemu nič več ne more pomagati, niti to, da včasih pove kakšen resničen podatek. Strokovni svetovalci, kot je na začetku omenjeni davčni mislec Simič, pa tvorijo vzporedno vlado, katere člani naravnost tekmujejo z norimi nasveti. To ni vlada v senci, običajna institucija opozicije, ampak pravno vprašljivo vpletanje neizvoljenih v državne organe. Kapica je samo ena od nagrad za to predano delo … Zato mi dovolite, da v kriznem trenutku citiram klic teologa Janeza Juhanta (portal Nova24TV):

"(Ta) agenda skuša po korakih razdreti temelje Združene Evrope, da se bodo brezkompromisno širili brezvrednotni temelji mednarodne politike, gospodarstva in kulture, ki jih podpira kapital multinacionalk v povezavi z omenjeno agendo. V tem mozaiku je treba gledati tudi … slovenske … voditelje, ki po zgledu onega, ki si je poklicno pridobil klovnovske izkušnje, igrajo to skrajno igro. Če bi bila to zgolj igra, bi se lahko smejali, tako pa je to treba postaviti v mozaik širše zarote novega političnega brezvrednotnega procesa, ki … se vse bolj nasilno širi v evropski in svetovni politični prostor; zato intelektualci vseh dežel, zbudite se!"

Tako je, tovariš Juhant! Samo da se morajo poleg intelektualcev prebuditi tudi vsi drugi, saj ne smemo dovoliti nobenega izključevanja. Izpostavljen je pomen internacionalizma, vloga multinacionalk tudi. In po zaslugi odlične metafore zdaj vemo, kdo je klovn, in to mednarodno uveljavljen - naš šampion janšglenščine.