Lačni Franz: Ventil za sproščanje tenzij, prizma totega Maribora

Vojko Pogačar, akademski slikar: "Oni so na sceni že tako dolgo, da sami sebe definirajo kot dinozavre. Izvirajo iz globoke preteklosti, ko se je slovenska rockerska scena šele ustvarjala. Presenetljivo je, kakšne teme so odpirali. Predvsem je šlo za aktualne teme, ki so se lepile na takratne generacije. Najbolj pomembno pa je, da teme, ki so jih odpirali, niso bile plehke, temveč tako globoke, da so še danes prisotne. To se mi zdi ključni imperativ Lačnega Franza, da so zaznali neke konstante, ki so se vlekle do današnjih dni. Zoranu je za to treba dati kapo dol. Bila sva soseda, tako da sva skupaj premlevala vsak svoje življenjske težave. Ker sva skupaj odraščala, sem bil z Lačnim Franzem povezan od začetkov, za njih sem naredil nekaj ovitkov za plošče z bolj odštekano grafiko in plakate, ki so bili objavljeni tudi v kultni zagrebški reviji Start. Veliko smo se družili in se dopolnjevali v ustvarjanju. Teme, ki so jih odpirali, sem v nekih delih vizualiziral. Včasih je bilo to politično obarvano, večinoma pa je šlo za splošne, življenjske zgodbe, ki so tudi zgodbe nosilnih pesmi. Gre tudi za nazorsko sorodnost v pogledih na svet. Zoran je bil očitno zelo pronicljiv, všeč mi je, da se ob burnih političnih časih ni zjokal nad sistemom, ki je bil, ko danes pogledamo za nazaj, zelo pozitiven. Lačni Franz je bil uporniška, nemško obarvana gesta, ki se je dobro prijela, in to je izkazana toleranca naše družbe in tudi tistega sistema, da je to dovoljeval. Bilo je mogoče oponirati in naznaniti teme, ki so bile tabuizirane. Zoran ima neki sarkastičen pristop in to je v ljudeh sproščalo negativno energijo. Lačni Franz je za slovenske pa tudi za jugoslovanske razmere predstavljal ventil za sproščanje tenzij."

Matjaž Kek, selektor nogometne reprezentance: "Lačni Franz je v določenem obdobju dal rockerskemu Mariboru pečat. Spomnim se predvsem njihovih zgodnjih časov, bil sem na enem od njihovih prvih koncertov, mislim, da v Hali D na mariborskem sejmišču, ko so igrali z udarno postavo, še z Otom Rimelejem na kitari. To je bila preslikava takratnega Maribora. Njihova zgodba, predvsem z albumom Ikebana, me je spremljala skozi mladost. Moja glasba je nato šla v eno drugo smer, ampak Lačni Franz, Zoran Predin in obdobje rockovskega Maribora, ki je takrat nekaj pomenil v takratni državi, so pa ostali. Za njimi bodo ostala različna obdobja, različni žanri delovanja. Vsak, ki mu glasba nekaj pomeni, tako v Sloveniji kot na območju bivše skupne države, ne more mimo imena Lačni Franz. Zagotovo spadajo v sam vrh slovenske rockovske scene, ne bom našteval vseh ostalih, saj jih je preveč. Lačne Franze vidim skozi prizmo mesta Maribor oziroma totega Maribora. Njihova zapuščina so ne samo glasba, temveč tudi besedila, nastopi, performansi in pojavljanje v različnih medijih. Skratka, so nekaj, kar je obeležilo vsaj mojo mladost. Čeprav je šel moj glasbeni okus z leti v drugo smer, ne menjam radijske postaje, če kjerkoli slišim Lačne Franze. Bolj so mi sicer pri srcu tisti udarni začetki, seveda pa ostajajo v spominu koncerti v dvorani D, na Štuku in prepletanje s Skakafci, Preporodom in vsemi ostalimi. Rožnati album Ikebana je še zmeraj na mojih policah."

Drago Jančar, pisatelj: "Zorana Predina sem spoznal med vajami za predstavo Nočni prizori, ki jo je po mojih besedilih pripravljal Tomaž Pandur. Tam je bilo vse nenavadno, zatemnjen prostor opuščenega samostana, ki ga sekajo luči žarometov, dialogi in monologi mladih igralcev in Zoranova nekoliko divja glasba. Ta predstava je bila zasnutek vsega tistega, kar se je pozneje razvilo v mogočen pojav Pandurjeve gledališke magije. Nenavaden je bil tudi avtor precej divje glasbe za to predstavo, mladenič, ki bi lahko bil pravi mariborski pubec iz sosednje ulice z nonšalantnim, malo zafrkljivim govorjenjem in hkrati tudi avantgardni pesnik z nenavadnimi verzi in metaforami. Za tisti čas in varuhe pravilnosti tudi subverziven, ja. V srečnih časih srečnega socializma poimenovati svojo skupino Lačni Franz je samo po sebi delovalo izzivalno – kdo pa je lačen v socializmu? In kdo se lahko imenuje Franz v slovenskem Mariboru? S svojim smislom za ironijo je za uglasbitev izbral uvodni stavek iz uvodnega monologa v moji drami Disident Arnož in njegovi, ki se glasi: 'Nič ni bolj nespodobnega kot sreča.' In v nadaljevanju: 'Sreča, ker imamo razumno oblast, sreča, ker imamo red in še enkrat red …' Očitno ga je ta Arnožev paradoks o sreči in srečnih časih ustvarjalno vznemiril in poslušali smo ga, ko je na vrhuncu predstave pel pesem z naslovom Nič ni bolj nespodobnega kot sreča v ostrih in ironičnih rockovskih ritmih."

Danilo Ženko, dolgoletni tonski mojster in prijatelj skupine: "Lačni Franz je bil najboljši rokovski izdelek iz Maribora. Spremljati sem jih začel še kot mulec ob prvem albumu Ikebana. Ko sem bil v sedmem ali osmem razredu na takratni Osnovni šoli Veljka Vlahoviča, so imeli koncert, nato pa se je nadaljevalo. Ko sem malo zrasel, sem postal njihov tonc in včasih flikal in z njimi zaigral. Za seboj puščajo ogromno plošč, niti ne vem na pamet, koliko, in seveda koncertov po celi Sloveniji in tudi Jugoslaviji. Za vedno bodo ostale znane njihove ponarodele skladbe, ki so jih uglasbili. Zelo so bili popularni tudi na Hrvaškem, tu okoli Zagreba, doli v Dalmaciji sicer ne toliko. V Zagrebu imajo Zorana zelo radi. Zakaj, ne znam povedati. Mogoče jim je slovenščina bližja, saj v Čakovcu govorijo že skoraj slovensko, haha. Izdali so toliko starih, ponarodelih komadov, da za njimi, tudi ko nehajo, ne bo ostala praznina. Tudi za Avseniki ni praznine. Lačni Franz bo lačen do konca." Ženkovo ime se pojavi v pesmi Draga naša Lidija, a samo v živo, na nastopih, pove. "V Lidiji se pojavim? Aja, ko našteva: ata, mama, boter Vinko, gospod župnik, Alf, Danilo Ženko in pujčeki. Točno, to je tudi na live albumu Tu smo - vaši smo! Na vsakem koncertu imam tudi rojstni dan, saj je to interna fora in mi hodijo punce lupčke dajat. Je častno biti zraven, lepi spomini."

Rudi Uran, režiser: "Franze seveda poznam od prej, ampak v njihovo zgodbo sem vstopil, ko je Zoran postavil nove, mlade Lačne Franze. Že prej sem sicer s Predinom ogromno sodeloval, ko je po prvem razpadu Franzev leta 1997 šel na samostojno pot. Naredil sem prvi in do zdaj edini dokumentarni film Življenje ni potica o Zoranu in Živih legendah, to je bilo tam nekje leta 2002, 2003. Od takrat smo tesno sodelovali. Za Zorana sem posnel več kot deset videospotov. Ko je ustanovil nove Lačne Franze, me je spet poklical in nisem mogel reči ne, saj so legende. Kar nekajkrat sem vizualiziral njihove gibalne slike. To je glasba, ki smo jo poslušali kot študentje. Ikebana je bila nekaj brezčasnega. Še preden sem spoznal Zorana, smo poslušali novi val in oni so bili v tej zgodbi res nekaj izjemnega. Novi val je bilo gibanje, ki ga v glasbi danes ni več prepoznati. Po punku in novem valu se v glasbi nekaj kot gibanje, ki bi vplivalo na množice ljudi in menjalo njihov pogled na svet, ni zgodilo. V tistem času je bila v bivši jugi glasba neke vrste upor proti rigidni oblasti, ki je kasneje izginila. Lačni Franzi so bili v tistem času zelo nenavadni nosilci aktualnih vsebin, ki so jih vnašali. Bili so drugačni od ostalih, ne toliko po glasbeni plati kot po tekstih. Vemo, da v tistih časih nisi smel direktno povedati, kaj si misliš o oblasti, ampak si moral to zelo dobro zapakirati v neko poezijo in podvrstice. In ljudje, ki smo drugače razmišljali, smo to znali brati. Če bi jih okarakteriziral, so se mi v tistem času zdeli kot neke vrste glasbeni disidenti. Mlajšim generacijam bo za njimi ostalo to, da je glasba lahko neke vrste orožje. Časi so takšni, da bo spet treba biti neposlušen in se upreti, tako da ne smemo pozabiti, kakšno vlogo lahko ima glasba v družbi."

Vladimir Rukavina - Gogo, direktor Narodnega doma in Festivala Lent: "Z Lačnimi Franzi smo kot mladi skupaj igrali košarko in takrat sva se z Zoranom spoznala. To so bili časi, ko sem še jaz bolj pel kot on. Ko smo počasi nehali s košarko, so oni začenjali z glasbeno potjo. S prijatelji smo bili na vseh njihovih koncertih v prvih vrstah. Takoj smo jih angažirali na Festivalu Lent in prav ta teden smo za več kot dvajset nastopov tako Lačnega Franza kot Zorana Predina na Lentu prejeli nagrado Zlati Lačni Franz. Vedno so bili naši dragi gostje. So legende, ne samo mariborske, tudi jugoslovanske. Koga bi imeli, če ne njih. To so ljudje, s katerimi smo rasli skupaj. Mi smo jim tudi uredili nastop lani v pobratenem Kraljevu, kar je bilo darilo mesta Maribor. Tu smo torej zaključili, če so se oni odločili zaključiti ustvarjalno pot."

Alfi Nipič, glasbenik: "Lačnega Franza se spomnim od njihovih samih začetkov, ko me je njihov bobnar, ki je bil tudi soustanovitelj skupine, pokojni Andrej Pintarič, povabil na nekaj vaj, ki so jih imeli pri njem v kleti. Takrat so še bili brez Predina. Pintarič je na vsak način želel narediti ansambel, bil je zelo požrtvovalen. Bil sem na nekaj vajah, čeprav sem bil takrat zelo zaseden z Avseniki. Fantje so bili pridni, zagnani. Na kitari je bil odlični Oto Rimele, ki je kasneje postal akademski slikar. Večkrat sva se srečevala, saj je imel atelje blizu mojega stanovanja. Pa tudi z ostalimi sem bil v stikih, poznam vsakega posebej. Srečujemo se, saj vsi živimo v enem mestu. V tistem času smo se vsi glasbeniki poznali med seboj. V Mariboru je bilo veliko ansamblov, ni se zastonj govorilo, da je Maribor drugi Liverpool, kar nekaj rock bendov je bilo tukaj. Vedno je bilo vprašanje, kam se uvršča glasbenike in ali je to kultura. Sam pravim, da seveda je. Še posebej ker so bila besedila v maternem jeziku, kar se danes nekoliko oddaljuje. Slovenska glasba je zagotovo del slovenske kulture. Danes je popularno, če kot Slovenec poješ v hrvaščini. To mi ne gre v glavo. Takrat smo se vsi zgledovali po svetovni estradi. Poslušali smo tuje radijske postaje. Skratka, Lačni Franz je bil zagotovo del mariborske identitete, nikakor pa ne smemo pozabiti na vse ostale bende in glasbenike, ki so tedaj ustvarjali. Nihče ni tako izstopal, da nič druga ne bi obstajalo. Če bi tako rekli, bi bili vsi drugi, ki so se trudili in ustvarjali, užaljeni. Ogromno izvrstnih glasbenikov, ki so igrali v raznih bendih, je bilo. Gotovo pa so Franzi s svojimi skladbami pustili svoj pečat. Bili so prepoznavni, ni se ugibalo, kdo so. To je cilj vsakega benda. Predin je s svojim vokalom bend dodobra zaznamoval. Je pa škoda, da ni zraven več nikogar od starih članov. Govori se o obletnici benda, v katerem so se petkrat menjali člani, to je samo obletnica imena. Ampak ne glede na vse, bili so vztrajni, pošteni fantje in odlični glasbeniki, zato jim je uspelo."

Še s prostora bivše države

Zdenko Kolar, basist legendarne beograjske novovalovske skupine VIS Idoli: "Lačni Franz je bend, ki je zame velika enigma. Ko so se odločili, da prenehajo z delovanjem za vse večne čase, so mi še večja enigma. Tako dober bend, ki noče več nastopati skupaj. Lahko bi se še zbrali enkrat letno in zaigrali. Morda pa se bodo, a v zasebnem krogu, haha. Moram priznati, da sem hendikepiran, saj Lačnega Franza nikdar v življenju nisem poslušal v živo. Zorana Predina zelo dobro poznam, sva že delala in igrala skupaj. Z njim je sodeloval tudi naš pokojni Idolovec Vlada Divljan in vedno je o Zoranu govoril v superlativih. Gre za velikega profesionalca in izjemnega umetnika, s katerim je sodelovanje božansko. Verjamem, da je bilo tudi njegovi ekipi lahko delati, zato se čudim, zakaj bodo nehali. Protestiram! Ne dovolim, da se to zgodi. Takšen bend mora obstajati. Vsi smo takrat, v začetku osemdesetih, prišli iz novovalovske vreče in fenomen vseh nas je bil, da smo bili bolj popularni drugje kot v domačem kraju. Idoli smo bili bolj kot v Beogradu priljubljeni v Zagrebu, Ljubljani, Mariboru, Sarajevu in v Makedoniji. Kakor kje. Doma te vsi poznajo, videvajo te na ulici in nisi več tako zanimiv. Verjetno je bilo tako tudi z Lačnim Franzem. So izjemno velik bend. Če nekdo traja več kot 40 let, sicer z vmesnimi premori, to pomeni, da nekaj zna. Zna narediti atmosfero na koncertu. Pred kratkim so nastopali v Beogradu, a žal nisem mogel na koncert. Resnično nimam sreče, da bi jih videl in slišal igrati v živo. Zmeraj pride nekaj vmes."

Mile Kekin, pevec zagrebške punk rock skupine Hladno pivo: "Z imenom Lačni Franz sem se prvič srečal, ko sem bil šestnajstleten mulec. Živel sem v Nemčiji in spominjam se, da sem enkrat na televiziji videl videospot pesmi Naj ti poljub nariše ustnice, ki me je popolnoma prevzela. Za tem sem začel Lačne Franze bolj konzumirati. So bend, ki mu je uspelo ostati aktualen in zanimiv tako v Sloveniji kot tudi pri nas, na Hrvaškem. Zoran Predin mi je prirasel k srcu tudi zaradi tega, ker je uglasbil pesmi veliko priznanih pesnikov. Ko sem bral ali poslušal njegove intervjuje, sem zmeraj imel občutek, da smo '​brothers in arms'​ po vprašanju nacionalistične histerije, ki je pri nas nastopila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Spoznali smo se, ko me je Predin povabil h gostovanju na koncertu v Tvornici kulture v Zagrebu, kjer smo skupaj zapeli eno pesem z novega albuma Lačnega Franza. Predina bi opisal kot institucijo tekstopisanja. Zelo malo avtorjev je, ki se še ukvarjajo s pisanjem tako pomenskih tekstov, ki niso le v službi glasbe, temveč so lahko samostojni teksti v kakšnih zbirkah pesmi. Je eden zadnjih avtorjev stare šole. Njegove pesmi v slovenščini so zmeraj dobro sprejete tudi v tujini. Tako veliki talenti lirike se uspejo prebiti čez jezične bariere. Tudi sam bi želel vedeti, v čem je skrivnost tega. Res pa je, da je Predin avtor iz bivše države in vleče ta rep prepoznavnosti naprej, česar novi bendi, ki smo nastali v devetdesetih ali kasneje, nimamo. Poleg Hrvaške ga cenijo tudi v Bosni in Hercegovini in v Srbiji, tako da je zagotovo pustil velik pečat."