Jon Knez
Sredi maja letos je presenetila, ali pa tudi ne, informacija, da bo Lačni Franz, legendarna mariborska, slovenska itak, ampak primarno mariborska glasbena skupina, z novim letom prenehal delovati. Da saj ni prvič ali pa da bodo sledili vzoru skupine Parni valjak, ki je imela kar nekaj poslovilnih turnej, je bilo slišati ob tej novici. Ampak Zoran Predin, alfa in omega skupine, je bil jasen. Tokrat gre zares. "Fantje imajo druge, tako osebne kot poslovne obveznosti. S poslovilno turnejo bomo zaokrožili dosedanjo kariero Lačnega Franza in jo sklenili s prvim januarjem. Zdi se mi, da je to najboljši način, da se bend dostojno poslovi od svoje publike," je takrat o razlogih za konec skupine dejal Predin.
Najavili so poslovilno turnejo Veliki finale, v sklopu katere so se in se še bodo poslovili od slovenskih in tudi tujih odrov. Vrhunca turneje bosta koncerta na Štuku v Mariboru 28. oktobra in v ljubljanski Cvetličarni 17. novembra. Za tem bodo odleteli še na Otok, v London in Dublin. S 1. januarjem 2023 bo Lačni Franz z drugo postavo, ki jo poleg Predina sestavljajo Tine Čas na kitari, Anej Kočevar na basu, Boštjan Artiček na klaviaturah in Luka Čadež za bobni, postal zgodovina. No, vsaj na papirju. Njihov duh bo živel naprej.
Za slovo od mariborske publike najbrž niso mogli najti boljšega prizorišča, kot je Štuk. Tam so leta 1994 odigrali legendarni koncert, ki bo za vedno ostal v spominu. Tudi tistim, ki ga niso obiskali, saj je bil sneman in večkrat predvajan. Poznamo ga tudi kasnejše generacije, sploh znameniti stavek nekega obiskovalca, ki ga je reporterka vprašala, kaj se danes pije na Štuku. Pivo. Kaj pa kadi? Marlboro.
Ob štiridesetletnici skupine so z drugo zasedbo benda koncert ponovili konec novembra 2019 in se takrat odločili, da bo koncert ob koncu leta na Štuku stalnica. A jim je načrte prekrižala neusmiljena epidemija covida. In tako je nekajkrat prestavljeni koncert postal pač poslovilni. Čeprav je danes Štuk stičišče študentarije in v njem včasih nastopajo imena, nedostojna temu kultnemu koncertišču, ima še zmeraj posebno energijo, ki legendarnim glasbenikom prija. Četudi tokrat ne bo šlo za okroglo obletnico, Franzi zdaj štejejo 43 let, na odru tudi ne bo koga od prve postave, denimo Ota Rimeleja, Mirka Kosija, Milana Prislana, Zorana Stjepanoviča ali Damjana Likarja, gre na Štuku pričakovati dostojno slovo skupine, ki je še kako zaznamovala mariborsko družbo.
Ko smo na Večeru pričeli pripravljati projekt zapuščine Lačnega Franza, ki ga pravkar berete, sva z Zoranom debatirala, kaj bi naredili in kako. Dostavil mi je spisek potencialih sogovornikov s slovenske in jugoslovanske scene. Ob pogledu na imena sem dobil širšo sliko pečata, ki ga je pustil Lačni Franz. Sami velikani rock scene nekdanje skupne države. In vsak, ki sem ga poklical, je o njih govoril v superlativih. Propaganda? Marketinški trik, da napolnijo Štuk? Ah, tega bi napolnili kadarkoli. Ljudem se je glasba Lačnega Franza zasidrala v srca. Pa naj gre za pomenljive tekste ali poskočne ritme in melodije. V hrvaški igrani televizijski seriji Črno-beli svet, ki je hommage družbi iz osemdesetih, je scena, v kateri se nekaj takratnih resničnih novinarjev in kritikov pogovarja o najboljših bendih v jugi v začetku osemdesetih. Pa lik Darka Glavana, kultnega rock kritika, brez razmišljanja izstreli, da je najboljši bend v jugi Lačni Franz. Poleg tega sta protagonista serija objeta plesala na Praslovana. Tudi to, pa čeprav gre za fiktivno serijo, je dokaz pečata, ki so ga v družbi pustili Lačni Franzi. O tezi, ki jo marsikdo načenja, da so bolj priljubljeni pri južnih sosedih kakor pri nas, Zoran nerad govori. Saj da nima pravega odgovora. A nekaj pove, če cela zagrebška dvorana Lisinski poje pesmi v slovenščini.
Toda to ne spremeni dejstva, da bodo Mariborčani na Štuku na ves glas peli Predrago našo Lidijo, Franza in Lizo, Štajerca, Skuštranko in risali poljub na ustnice.
