Ljubezen do domovine: O pravični državljanski družbi

Sebični namen človeka v tem primeru rezultira v sistemu vsesplošne medodvisnosti. Takšen sistem Hegel imenuje zunanja država ali država iz nuje oziroma razumska država. V takšnem sistemu nas delovna povezanost rešuje pred navezanostjo na tradicionalne stereotipe, kot so poreklo, družina, religija ali nacija. Po mnenju Hegla šele s tovrstno emancipacijo od vseh stereotipov postanemo ljudje. To je osnova za univerzalno izmenjavo dobrin, v svetu, v katerem delavec (posameznik, ki živi od svojega dela!) postaja simbol za enakost in oblikovanje politične skupnosti. Ta proces je neskončen in se nagiba k temu, da zajame celotno družbo in celoten svet.

Z razpadom nekdanje Jugoslavije je nacionalistična ideologija za kratek čas pokazala svojo moč preko homogenizacije naroda. Ampak stanje vsesplošne evforije in zadovoljstva se je hitro končalo. Ostala je kasko država, od katere bi vsi le jemali. Ostala je država, ki nima mehanizmov, da bi skrbela za pravično delitev resursov. Realnost, ki nas je doletela, najboljše opisuje življenjska zgodba malega Krisa, za katerega so državljani pred časom zbirali donacije, ki jih je potreboval za odmerek zdravila Zolgensma, ki stane 2,1 milijona dolarjev. Starši mu tega niso mogli plačati in edino upanje, ki mu je ostalo, je bila solidarnost ljudi.

Sistem, v katerem živimo, nas je prepričal, da je to edina možna pot, po kateri se lahko borimo za zdravje otrok, ki jim starši ne morejo plačati zdravljenja. Gre za pot, ki je ne smemo postavljati pod vprašaj. Poglejmo, zakaj je tako.

S prehodom v demokracijo in tržno ekonomijo v Sloveniji nismo dobili samo tega, kar smo si želeli. Danes ugotavljamo, da se od takrat naprej dogajajo stvari, za katere ljudje leta 1990 niso glasovali. Ključna stvar je v tem, da je kapitalizem postal svoboden in da ga politika ne more nadzorovati. Zdi se, da smo ujeti v sistem kapitalizma, v katerem so vsi človeški cilji za sistem le sredstvo. Sredstvo v rokah bogatih, ki v času covid-19 krize, ko ljudje ostajajo brez služb, enormno bogatijo. Za neskončno plemenitenje kapitala so žrtvovane vse človekove ideje, želje in upanja. Temeljna vrednota in najbolj zaželen cilj posameznika in njegovega družbenega delovanja v 21. stoletju je akumulacija denarja, kapitala in slave. Novi sistem vrednot je prežel vse sfere naše družbe, od izobraževanja preko zdravstva in kulture pa vse do športa. Gre za sistem, v katerem ima vsaka stvar svojo ceno in v katerem sta po kriterijih javnosti merilo uspeha gledanost (prepoznavnost) in število všečkov.

Kot ideali se nam predstavljajo osebe tipa Melania Trump. Okej, njej je res največ slave prineslo to, da se je poročila z Donaldom Trumpom. Ampak tukaj so tudi znani glasbeniki in športniki, ki - tako kot nedavno umrli Diego Armando Maradona - veljajo za nacionalne heroje. Ti posamezniki predstavljajo simbole, ki ljudem pomagajo, da se identificirajo s kompleksnim svetom okrog sebe. Svetom, v katerem je toliko problemov, ki jim niso dorasli in ki se jih bojijo. Preprosto je lažje poistovetiti se s simbolom, predvsem če ima ta pozitivno konotacijo, in pozabiti na probleme. Pred leti, ko je tenisač Novak Đoković zmagal na enem od turnirjev, so mediji v Srbiji poročali: "Srbin opet najbolji!" (Srb spet najboljši!) Tovrstna sporočila pri ljudeh sprožajo evforijo in zadovoljstvo, obenem pa odvračajo pozornost od realnih problemov, kot so revščina, brezposelnost ali neurejenost zdravstvenega sistema.

Na iste stereotipe o herojih nacije nasedajo tudi ljudje pri nas. Kaj ima na primer povprečni slovenski državljan od tega, da košarkar Goran Dragić, sicer rojen v Ljubljani, z 51,4 milijona premoženja igra in živi v ZDA? Enako bi lahko rekli za Luko Dončića, ki je mlajši od Dragića, ampak ne igra več za slovensko izbrano vrsto. A ste se kdaj vprašali, zakaj 21-letni Luka Dončić več ne igra za reprezentanco? Kaj ni ljubezen do domovine brezmejna in univerzalna? Verjetno ni, ko ti to prepove delodajalec ali pa te od tega odvrne premislek, da se na reprezentančni tekmi lahko poškoduješ in predčasno zaključiš kariero, v kateri bi lahko igral še dolgo in hočeš nočeš zaslužil milijone.

Kaj ima delavec, ki v Sloveniji živi od svojega dela, od kolesarja Primoža Rogliča, katerega delodajalec je nizozemski kolesarski klub in ki je preseljen v davčno oazo Monako? Rekli boste, da je fant z vožnjo kolesa po celem svetu veliko naredil za prepoznavnost Slovenije. Okej. Ampak a ni to samo po sebi umevno? Ali mu je pred tem ta ista Slovenija mogoče kaj dala? A se ni tukaj rodil in odraščal? Ali ni Slovenija dom za njegovo družino, prednike? A bo mogoče po zaključku športne kariere še kdaj živel v Sloveniji, tu posloval in dočakal pokojnino? Nekateri Rogličevi in Dragićevi kolegi, ki tekmujejo na isti ravni, ampak se ukvarjajo s športi, v katerih se obrača veliko manj denarja, morajo po koncu profesionalne športne kariere prositi državo za mesečno rento, da lahko preživijo. Spomnite se, za kakšno pravičnost se je pred časom boril olimpijski prvak Primož Kozmus.

In kje naj država zbere denar za rente športnikov, če ne iz davkov? Zakaj ne bi Dragić in Roglič pomagala svojim kolegom in s plačevanjem davkov v Sloveniji prispevala k dejanski uresničitvi ustavnih načel, po katerih je Slovenija socialna država? Kaj je s tem tako hudo narobe, da ko to javno poveš, postaneš sovražnik nacionalnih herojev? Kaj sploh pomeni biti nacionalni heroj? Kaj pomeni imeti Slovenijo rad in zakaj bi za to morali biti merilo ljudje športnega kalibra Dragić in Dončić? Njima vsaka čast ob odlični košarki in zmagah, ki nas vse v določenih trenutkih razveseljujejo, ampak to nima veliko zveze z našo vsakdanjo realnostjo. Ljudje preprosto ne razumejo, da s to dikcijo avtomatsko degradirajo učitelje, vzgojiteljice, medicinsko osebje, prodajalke v trgovinah, zdravnike, uradnike, policiste, sodnike, gasilce, socialne delavce, čistilce naših parkov, kmete in pridelovalce hrane, proizvodne in gradbene delavce, ki iz dneva v dan zgarani gradijo državo Slovenijo. Zakaj so oni manjši heroji kot Dragić in Roglič ali pa Janša in Pahor?

Problem je v tem, da smo v kapitalizmu socialno državo, ki je temeljila na ideji pravičnejšega razporejanja denarja od bogatih k revnim, zamenjali za idejo nenehnega zadolževanja na račun prihodnjih generacij. Države se zadolžujejo za to, da lahko državljanom zagotovijo zdravljenje in cepivo proti covidu-19. Zakaj recimo ne bi to cepivo plačali ljudje, kot je Jeff Bezos, katerega podjetje Amazon je v tej krizi zaslužilo milijarde, ali pa Lionel Messi in Cristiano Ronaldo, ki z brcanjem žoge služita milijone? Zakaj v Sloveniji cepiva ne bi plačali na primer ljudje z lestvice najbogatejših, ki so milijone zaslužili z borzo za kriptovalute, s preprodajanjem poceni blaga iz Kitajske ali pa s tem, da so ustvarili govorečega mačka? Vsi imajo polna usta domovine Slovenije, poslujejo in živijo pa v tujini, točneje v davčnih oazah.

Ali je sploh dovoljeno (na glas) misliti o tem? Zakaj si v družbi takoj označen za sovražnika nacije ali populista? Veste zakaj? Zato, ker kapitalizem pogojuje življenje brez alternative! Že pomislek, da se v relaciji med bogatimi in revnimi lahko kaj uredi drugače, je smrtni greh. Kapitalizem vam sporoča: sami ste odgovorni za svojo usodo in za to, koliko zaslužite - zakaj pa vi niste bolj uspešni, zakaj niste kot Goran Dragić, Damian Merlak ali zakonca Login. To je žalostna realnost, v kateri živimo.

Kakorkoli že, uresničevanje svobodne družbe, ki bo temeljila na enakosti, pravičnosti in toleranci, bo mogoče le, če večina ljudi dojame, da je solidarnost vrednota in predpogoj za napredek človeštva. Prava solidarnost in ljubezen do države (ali pa domovine, kakor vam je ljubše) se kažeta s plačevanjem davkov. Svet, v katerem košarkar, kolesar, nogometaš ali lastnik spletne platforme služi milijarde, medtem ko otroci revnih staršev umirajo, ker jim ti ne morejo plačati zdravljenja, ni svet, v katerem bi si želeli živeti. Omenjeni kalibri bi zato morali biti visoko obdavčeni! Vsa ostala patetika v smislu altruizma in simboličnih donacij, podpisovanja žog ali preletavanja z letali, je odveč. To naj kar ohranijo zase, kot odgovor na svoje moralne dileme.

Doseganje višje, humanistične ravni človeške civilizacije ni odvisno le od individualnega uspeha, ampak predvsem od humane in moralne evolucije človeka. Biološko entiteto s podedovanim egoističnim nagonom po uspehu je treba dopolniti z etično in duhovno komponento. Šele na ta način bomo ljudje dosegli višjo raven človeške civilizacije in se s tem vsaj za korak približali Heglovi ideji pravične državljanske družbe. Družbe, v kateri bi si vsak želel živeti.

*Hegel, G. W. F. Fenomenologija duha. Beograd: Beogradski izdavačko-grafički zavod; 1986, str. 232.