Številni teoretiki in politiki so takrat verjeli, da gre za zgodovinsko zmago kapitalističnega družbenoekonomskega sistema, ki je dokazal svojo civilizacijsko superiornost in nenadomestljivost. Ampak že po dobrem desetletju so na površino izplule strukturne slabosti in kontradikcije kapitalističnega sistema, ki so potencirane v njegovi neoliberalni varianti, ki je ukinila vse omejitve nebrzdanemu nagonu po maksimizaciji profita in akumulaciji bogastva. Dovolj zgovoren je podatek, da je leta 2000 v svetu 37 milijonov ljudi umrlo od lakote, 826 milijonov ljudi trpi zaradi hude ali kronične podhranjenosti, na drugi strani pa so finančne rezerve 370 največjih finančnih korporacij v le štirih letih zrasle za 555 milijard dolarjev. Od zadnje finančne krize leta 2009 do danes se je svet zadolžil za neverjetnih štiristo tisoč milijard (400,000.000,000.000) ameriških dolarjev. Način, po katerem živi naša civilizacija, je sam sebe zapravil.
Velike multinacionalke in finančne ustanove so postale glavni akterji ne samo na ekonomski, ampak tudi na politični sceni, na nacionalni in globalni ravni
Potrditev vitalnosti?
Čeprav so apologeti neoliberalnega kapitalizma trdili, da je kapitalistični družbenoekonomski model potrdil svojo vitalnost, ker je brez globljih posledic preživel zadnjo globalno finančno krizo, so na dan prišle genetske slabosti sistema, ki ga iz krize ni izvlekel avtomatizem prostega trga, ampak hitra in obsežna reševalna akcija države, ki smo jo plačali davkoplačevalci. Po skoraj dveh desetletjih in pol se intelektualci vračajo k razpravi o relevantnosti socialistične ideje, ki namesto zasebnim interesom in maksimizaciji dobička daje prednost družbenim interesom ter humanističnim in etičnim vrednotam, ki so osnova za alternativni model družbene ureditve.
Počasi prihajamo do spoznanja, da ob koncu 20. stoletja ni bila premagana ideja socializma, temveč njena napačna interpretacija in popačena implementacija. Širi se krog ljudi, ki razumejo pravilnost Marxove analize in kritike kapitalističnega sistema ter humanistično bit njegove vizije družbene ureditve, v kateri bi morale prevladovati enakost, pravica, solidarnost in svoboda; družbene ureditve, v kateri bi delovno silo prenehali razumeti kot blago; družbene ureditve, v kateri bi izginile razredne razlike in degradacija in alienacija človeka kot svobodnega bitja.
Marksizem se je, kot radikalno nova ekonomska in socialna doktrina, pojavil okrog sredine 19. stoletja, ko je industrijska revolucija, utemeljena na racionalistični filozofiji Reneja Descartesa, utilitarizmu Francisa Bacona, Smithovi laissez-fair teoriji ter izumu parnega stroja (1765) in šivalnega stroja (1770), bila v Zahodni Evropi v polnem vzponu. Rezultat vzpona kapitalistične ekonomije je bilo neusmiljeno izkoriščanje novonastalega razreda mezdnih industrijskih delavcev, ki so jim prav tako bile odvzete vse socialne in politične pravice. Sočutje z revščino izkoriščanih delavcev je bil ključni motiv Karla Marxa, da vse svoje intelektualne kapacitete in politično delovanje nameni ekonomski in socialni osvoboditvi delavcev.
Najpomembnejši delež Marxovega znanstvenega dela je zajemal analizo in kritiko kapitalističnega ekonomskega sistema. Marx se je zavedal povezanosti ekonomskih procesov z razvojem tehnologije, z odnosi v družbi in politiki, s kulturno tradicijo, s stanjem in evolucijo individualne in kolektivne zavesti. Področje njegovega znanstvenega raziskovanja je zato poleg politične ekonomije zajemalo širši spekter drugih znanstvenih disciplin, kot so sociologija, zgodovina, antropologija, psihologija, filozofija in tehnika. Takšen vsestranski holistični pristop v raziskovanju ekonomskih in družbenih fenomenov je bila glavna prednost Marxove znanstvene metode.
Kapital človeku pošilja sporočilo: lahko svobodno misliš in govoriš, ampak tvoja ekonomska nemoč te bo prisilila na konformizem in ubogljivost
Ljudje kot izvajalci sprememb
Karl Marx je prvi v zgodovini družbenih znanosti razumel in znanstveno utemeljil odločilno vlogo, ki jo ima tehnološki napredek, ne samo za gospodarski razvoj, ampak za razvoj človeštva in za evolucijo individualne in kolektivne zavesti. Čeprav je verjel, da je stopnja tehnološke razvitosti neke družbe osnovni dejavnik, ki vpliva na ekonomsko, družbeno, politično in kulturno strukturo in dinamiko družbe, Marx ni bil suženj ideje tehnološkega determinizma. Zavedal se je izjemne vloge idej, človekove zavesti in njegovega delovanja pri oblikovanju družbenega življenja. Vedel je, da so spremembe v družbi v skrajni instanci odvisne od tehnološkega napredka in razvoja proizvodnih sil, a prav tako je vedel, da so spremembe v družbi uresničljive samo, če se jih ljudje zavedajo in jih želijo udejanjiti. Zavedal se je vloge neekonomskih in nematerialnih motivov v človeškem vedenju ter vloge motivov in smernic (ideologija, religija, dominantni sistem vrednot, tradicija, kultura) v dinamiki zgodovinskih procesov.
Marxovo tolmačenje historičnega materializma se bistveno razlikuje od enostranske stalinistične interpretacije, ki je ignorirala Marxovo stališče, da so v končni instanci ljudje, in ne stvari (proizvodna sredstva), neposredni gonilnik in izvajalec sprememb v družbi. Napačno tolmačenje Marxovega razumevanja zgodovinskega materializma v stalinistični verziji je vidno v razlagi odnosa med materialno proizvodnjo (baza) in družbenimi odnosi in kulturo (nadstavba). Stalinizem je temeljil na predpostavki, da so družbeni odnosi in kultura zgolj derivat materialne proizvodnje oziroma avtomatska posledica gospodarske razvitosti. Na isti predpostavki temelji današnji kapitalizem, ki stalno gospodarsko rast vidi kot odgovor na vse probleme. Danes živimo v družbi, v kateri velja prepričanje, da nam bo proizvodnja hitrih in zmogljivih računalnikov prinesla srečo in rešila vse naše probleme. Nasprotje tej razlagi in avtentično Marxovo stališče je, da družbeni in kulturni napredek ne izhajata neposredno iz materialne proizvodnje, ampak nastajata vzporedno z njo, v neposrednem in medsebojnem delovanju in prežetosti.
Polarizacija družbe
Marxova osnovna teza je, da je proizvodnja presežkov (zaradi sposobnosti delovne sile), ki presegajo potrebe za lastno reprodukcijo, osnovna gonilna sila v kapitalizmu. Mezdni delavec prodaja svojo delovno silo lastniku tovarne/kapitala. En del delovnika dela za to, da preživi, drugi del delovnika pa namenja proizvodnji presežkov, ki si jih lasti lastnik tovarne/kapitala. Proizvodnja presežkov tako na eni strani spodbuja neustavljivo akumulacijo kapitala, na drugi strani pa ustvarja vedno večje (včasih absolutno) osiromašenje večine delovnega prebivalstva. Ta neuravnoteženi nagon po nenehnem povečevanju dobička oziroma kapitala obenem poganja tehnološki napredek, katerega latentna posledica je zmanjševanje potrebe po delovni sili glede na enoto proizvodnje, kar rezultira v armadi brezposelnih.
Koncentracija in centralizacija kapitala vplivata na vedno večjo ekonomsko in socialno polarizacijo družbe. Na enem polu se kopičita bogastvo in družbena moč v rokah majhnega števila ljudi, na drugi strani pa se povečujeta revščina in socialna degradacija večine državljanov. Človek je v kapitalizmu in liberalni demokraciji postal formalno svoboden, v resnici pa ga je ta sistem pretvoril v blago, na način, da je degradiral njegovo človeškost. To, kar kot družba potrebujemo, je "kolektivna svoboda" (Jean-Paul Sartre), z doseganjem katere bodo vsi ljudje zares svobodni. Dehumanizacija in reifikacija človeka v današnjem kapitalizmu dosegata svoj vrhunec, ker je človek odtujen od sadov svojega dela. Njegovi proizvodi (blago, denar, kapital) se spreminjajo v samostojne sile, ki upravljajo ljudi, družbene odnose in sistem vrednot, pri čemer (latentno) povzročajo degradacijo človeka.
Velike multinacionalke kot glavni akterji
Delež delavcev v razvitih držav upada in nenehno se povečuje brezposelnost. Zadnjih nekaj desetletij opazujemo selitev proizvodnih pogonov iz razvitih držav v države t. i. tretjega sveta, v katerem je cena dela tudi do desetkrat nižja. V državah tretjega sveta so prav tako nižji davki, zaščita delavcev praktično ne obstaja, permanentno so jim kršene osnovne pravice, ekološki predpisi pa so razrahljani ali praktično ne obstajajo. Osrednja družbena vrednota in najbolj zaželeni cilj posameznikovega in družbenega delovanja je postalo kopičenje denarja, profita, kapitala in bogastva. Novi vrednotni sistem je prežel vse pore naše družbe, od izobraževanja preko zdravstva in športa do kulture. Velike multinacionalke in finančne ustanove so postale glavni akterji ne samo na ekonomski, ampak tudi na politični sceni, na nacionalni in globalni ravni.
Kot vidimo, osnovna Marxova ideja ni izgubila pomena. Še več, danes je bolj aktualna kot kadarkoli prej v zgodovini. Vzroki za dekadenco zahodne civilizacije so njena hedonistična filozofija in potreba, da se vsaki stvari pripiše materialna vrednost, pri čemer so kvaliteta, smisel, etika in vrednote sekundarnega pomena. Kot je svojčas zapisal filozof Max Horkheimer, eden od načinov krepitve in perpetuiranja kapitala v družbi je manipuliranje s človekovimi željami in potrebami. V neoliberalnem kapitalizmu je telo človeka navidezno svobodno, njegova duša pa je ujeta. Kapital človeku pošilja sporočilo: lahko svobodno misliš in govoriš, ampak tvoja ekonomska nemoč te bo prisilila na konformizem in ubogljivost. Na ta način je posameznik primoran sprejeti vrednote kapitalističnih podjetij, ki so zreducirane na utilitarizem, stalno kalkuliranje o tem, kaj se nam splača in kaj ne, in na opustitev upanja v lastno samouresničitev.
Pravilno postavljena diagnoza funkcioniranja kapitalističnega sistema nas pripelje do zaključka, da gre za paliativno zatiranje simptomov njegove patologije, kar pomeni, da se bodo občasne ekonomske, socialne in politične krize pojavljale vedno znova in vse pogosteje, če ne pride do odprave sistemskih vzrokov te patologije. Individualizmu, egoizmu in ideji neskončnega povečevanja konkurenčnosti je treba kot alternativo ponuditi komunitarizem, enakost, solidarnost in sodelovanje. Kar potrebujemo, je trajno uresničevanje družbene pravičnosti, enakopravnosti in svobode. Za to je potrebna nova oblika družbene ureditve, za katero bodo značilni ekonomska in družbena premoč dela nad kapitalom. Edino tako bomo dosegli, v humanističnem in etičnem smislu, višji civilizacijski model človeške družbe. Izgradnja družbe, ki bo svobodna, enakopravna, pravična in tolerantna, bo mogoča, ko večina ljudi dojame, da je preseganje samoživega egoizma v korist sočutja in solidarnosti, pogoj ne samo za srečo vsakega posameznika, ampak tudi pogoj za obstanek in napredek človeštva.
•••
Dr. Alem Maksuti, Inštitut za politični menedžment
