Mariborski poletni pamflet: Zaljšamo, obnavljamo in podiramo

S kar se da preudarnim korakom stopam po Gosposki ulici. Ura je približno ena popoldan in sonce mi je scvrlo možgane že na pol poti od Mestnega parka, tam nekje pri Gregorčičevi, tik za sveže izkopanim jarkom pred Prvo gimnazijo, ko je vame butnil na novo položen črn asfalt. Supervolilno leto se pozna tudi v štajerski metropoli.

Pas sence na levi strani ulice me spomni na znani mariborski grafit Gosposka, mater si ozka in mu da povsem nove dimenzije. Vlečem se kot "zlajhan" pes ter preklinjam poletje, vročinske vale in globalno segrevanje. Ulica je prazna, sobota je, pa tudi mesto je že zdavnaj vstopilo v "pole(n)tno" fazo, ko se večina Mariborčanov dan po koncu Festivala Lent odpravi na dopust, tukaj pa ostanemo le "bedaki in konji" ter nekaj naključnih turistov, ki se zmedeno sprehajajo po ulicah in se sprašujejo, kje so ljudje.

Dva mi prideta nasproti. Ona in on, v pohodnih čevljih, z ujemajočima se klobukoma peščene barve in opečenima nosovoma ter plastenko z vodo. Kot se spodobi, hodita po soncu in z zemljevidom v rokah nekaj iščeta. Upam, da Mestni park in da ga tudi najdeta. Naj jima Maribor ostane v lepem spominu, ne pa kot še eno pregreto mesto, ki sta jih zagotovo videla že preveč. Verjetno sta tudi iz kakšnega pobegnila na dopust.

Nekje pri lekarni leži v senci Ernest. Niti njemu se ne ljubi žicati "en evro", raje drema in čaka, da mine. Verjetno ve, da je poletna vročina slaba za "biznis".

Na Glavnem trgu butne vame toplotni udar. Kot bi odprl pečico, v kateri se peče pečenka, le da vročine ne ublaži prijeten vonj po kosilu. Pospešim korak, da pridem čim prej do sence, ki jo daje že dolgo prazen Theresienhof. Oči imam priprte, pomislim na Inuite, ki so že v pradavnini v mroževe okle delali ozke zareze, in se zahvalim sončnim očalom, ki jih imam na nosu. S kotičkom očesa opazim levi del Glavnega trga, na drugi strani krožišča, ki še ni bil deležen prenove z vizijo, in postanem nekoliko ljubosumen na parkirane avtomobile, ki čakajo v debeli senci dreves na svoje lastnike.

Trg je po pričakovanju prazen. Le nekaj ljudi sedi pred lokali, čeprav so nad mizami razprti senčniki, barvno usklajeni in na enakih razdaljah. "Po propisima", bi rekli včasih, "po feng šuju", bi rekli danes. Seveda pa nihče ne sedi na pregretih kamnitih kvadrih. Ne vem, zakaj ob pogledu nanje pomislim na hemendegs, čeprav je bolj čas kosila in ne zajtrka. Malo naprej, za ograjo gradbenega podjetja, zija v tlaku globoka jama. Bojda ima to nekaj zveze s prenovo Rotovškega trga. Ne vem, o gradbeništvu nimam pojma, tako da bo že držalo, ko so jo izkopali, pa sem v vsej svoji naivnosti pomislil, da bodo zasadili drevesa, ki bi dajala senco mamam in babicam, tistim, ki z brisačami v rokah budno pazijo na napol gole ficke, zveste obiskovalce novega letnega kopališča na Glavnem trgu. A verjetno bi drevesa preveč zakrivala pogled na fasade in zagotovo jih iz istega razloga ob prenovi trga niso zasadili tudi ob kamnitih "klocnih". Bo že tako, saj tudi o urejanju urbanih površin nimam blage veze. Očitno pa je celo za mlade kopalce preveč vroče, saj med curki vode ni nikogar, ki bi kričal od zadovoljstva. Tudi Reneja ni, občasnega bademajstra mariborske obalne straže.

Po levi strani, tam, kjer je senca, se odpravim naprej in se kmalu domislim novega slogana: Preroška Koroška. Obnovljena ulica je namreč prazna, klopi samevajo na soncu, v korita zasajeni ginki pa se še niso dovolj razrasli, da bi dajali omembe vredno senco. Morda bi je bilo več, če bi bilo na ulici zasajenih več dreves in če bi jim pustili več prostora za rast. Ne vem, saj tudi o hortikulturi nimam pojma. Že več kot leto dni je praznih tudi veliko lokalov, tako da je, kljub lepo položenemu tlaku in obnovljenim fasadam nekaterih hiš, pogled na ulico žalosten.

Tik pred tržnico zavijem na eno svojih najljubših, ki je obenem verjetno tudi najožja mariborska ulica, v Minoritski prehod, ki povezuje Koroško z Vojašniškim trgom. Ta me pričaka še bolj bleščeč od Glavnega trga. Logično, je namreč povsem nov. Za trenutek se ustavim ob zasajenih drevesih in se sprašujem o njihovi vrsti, saj imajo za svoje življenje in rast očitno dovolj prostora v malo širši "fugi" med tlakovci. Verjetno gre za sorto optimist ali nekaj podobnega - ne vem, kot sem zapisal že prej, o hortikulturi nimam pojma.

Čez Vojašniškega stopam podobno hitro, kot sem čez Glavni trg, saj je naslednja senca na drugi strani. Spotoma spoznam, da je bila osnovna ideja, zaradi katere sem se v največji vročini spravil ven, popolna neumnost. Razmišljal sem namreč, da bi pripravil sprehod, na katerem bi obiskovalci doživeli vso "lepoto" pregretih mestnih ulic in trgov, a mi je seveda postalo jasno, da ne bi bilo veliko interesentov, ki bi bil pripravljeni doživeti toplotni udar in se spraviti v predinfarktno stanje ter za to še plačati. Morda pa bi ga ponudil tistim, ki v mestu odločajo. Brezplačno.

Ko grem mimo kamnitih krogel, mi padejo na pamet katapulti in kegljišča, ob smetnjakih pa pomislim na Poletno veselje. Preplavi me mešanica jeze in žalosti, v glavi mi zazveni stavek: "Pa da neoš mislo, da smo hepi s tem!" Sreča, da je naslednja senca le še korak ali dva naprej, zaslišim galebe in za trenutek si lažem, da stopam po kamnitem tlaku kakšnega obmorskega mesta.

Lent je nabito poln. Ne ljudi, ampak parkiranih avtomobilov, ki zakrivajo pogled na reko Dravo. A ti ne motijo družine pred Staro trto iz kdo ve katere države, delujejo mi češko. Ata, mama in adolescentna hči, ki z zdolgočasenim obrazom komaj čaka, da mami uspe fotografija našega mestnega ponosa, vredna objave na instagramu, in verjetno upa, da se ne domisli še družinskega fotografiranja za svoj počitniški album na facebooku.

Do dreves tik ob Glavnem mostu ne morem. Okoli njih je ograja, saj se je pričela gradnja nove brvi, v imenu katere je ena izmed teh veličastnih vrb že padla - upam, da ostale preživijo prenovo Lenta. Kljub obširnemu prebiranju in poslušanju razlogov o nujnosti postavitve tega mostu, zadeve še nisem uspel povsem dojeti, kar pa niti ni tako presenetljivo, saj se nimam za človeka z vizijo. Upam le, da so višino mostu odmerili tako dobro, kot pravijo, da so, in da bo pod njim lahko zaplula tudi naša nesrečna Dravska vila. V nasprotnem primeru jo lahko mirno spremenimo v plavajoči oder in nedavni razpis zanj razglasimo za ničnega. Ostajam optimist.

Odrešitev najdem ob Vodnem stolpu, v globoki senci dreves. V mislih se zahvalim vizionarskim snovalcem prenove Lenta v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ker so imeli v mislih generacije Mariborčanov, ki to (še) znamo ceniti. Čeprav takrat o kakšnem globalnem segrevanju ni bilo niti govora, pa so nekako vedeli, da noben baldahin, jadro ali senčnik ne more nadomestiti narave. Počasi se ohlajam, možgani spet vzpostavljajo pregorele povezave med vijugami in se vračajo k svoji osnovni funkciji.

Razmišljam o Mariboru. O mestu, kjer sem se rodil in v katerem živim že več kot pol stoletja, o mestu vzponov in padcev, o mestu, za katerega se zdi, da že vse od zatona industrije išče svojo novo identiteto, o mestu, ki včasih ne ve, kaj bi s samim sabo. O mestu, ki je bilo tolikokrat nategnjeno ali pa se je (še večkrat) nategnilo samo, se ustrelilo v lastno koleno, o mestu, ki že trideset let posluša, da je perspektivno in da ima vse pogoje za razcvet, za tako opevan preboj, o mestu, ki razume slogan Maribor is the future, tako kot mora, s tistim obešenjaškim humorjem, ki ga na srečo še zmeraj premore.

Razmišljam o mestu in o spremembah, ki jih doživlja, o vizijah in "vizijah", o projektih in "projektih" ter o tem, kakšno bo čez deset, dvajset let. Razmišljam, kaj sploh mesto je. So to trgi in ulice, ceste, krožišča, avtobusne in železniške postaje, hiše, strehe, fontane, smetnjaki, obnovljene fasade in lepo položen tlak? Ali pa so mesto ljudje, ki po teh ulicah in trgih hodijo, ki v teh hišah živijo in delajo, ki s svojimi zgodbami v ta kamen, asfalt, steklo, beton in opeko vdahnejo življenje? Komu je mesto namenjeno, za koga ga spreminjamo, zaljšamo, obnavljamo, urejamo, podiramo in na novo gradimo? Počnemo to za nekaj fotografij, objavljenih na družabnih omrežjih, in selfijev pred Staro trto, za nekaj evrov, ki jih zapravijo obiskovalci, preden pobegnejo nazaj v svoje klimatizirane avtobuse, ki so jih v mesto pripeljali skupaj z vodiči, in se odpeljejo do naslednjega na itinerariju? Ali pa naj bo mesto prijazno (tudi) do ljudi, ki v njem živimo? Ne le v centru, ampak tudi na Taboru, Studencih, Pobrežju, Teznu, v Kamnici, Betnavi, Limbušu, Bresternici, Melju, Dogošah, Pekrah, Razvanju, Ribniškem selu, Malečniku, Novi vasi, Radvanju ...

Za odgovor si bom sposodil besede Uroša Kaurina, ki je v nekem intervjuju parafraziral znani navijaški slogan mariborskih Viol: "Vsi smo Maribor!"