V zadnjih tednih smo priča burni javni debati na temo mobilne aplikacije. Najprej se je govorilo o "aplikaciji za sledenje okuženim s covidom-19", ki je vsebovala zmotno in za javnost sporno besedo "sledenje", potem je bil 12. julija objavljen razpis za "mobilno aplikacijo za obveščanje o stikih z okuženimi s covidom-19". Konec julija je bila uradno poimenovana #OstaniZdrav.
Oglašajo se politični komentatorji in "strokovnjaki" vseh vrst. Nekateri v dnevnem časopisju objavljajo tudi sezname razlogov proti aplikaciji. Resnici na ljubo pa se redki dejansko spoznajo na delovanje mobilnih aplikacij in na sledenje uporabnikom mobilnih telefonov, o sami aplikaciji #OstaniZdrav pa so večinoma informirani iz druge roke - pa še to površno. Posledično smo v medijih in na družbenih omrežjih lahko zasledili kup zavajajočih interpretacij in glasov za, predvsem pa proti aplikaciji. Zdi se, da se gnev proti trenutni oblasti sprošča skozi spolitizirano in posledično slabo argumentirano kritiko aplikacije. Namesto o dejstvih ali vsaj mnenjih se bolj pogovarjamo o čustvih do oblasti, ki se projicirajo v aplikacijo. Rezultat sta odpor ljudi do uporabe in strah pred zlorabo - ki pa je neupravičen in celo kontraproduktiven.
Namesto o dejstvih ali vsaj mnenjih se bolj pogovarjamo o čustvih do oblasti, ki se projicirajo v aplikacijo
Kateri problem rešuje aplikacija
Razjasnimo si, zakaj bi sploh naredili mobilno aplikacijo te vrste oziroma kateri problem aplikacija rešuje. Najbolj učinkovit način omejitve epidemije je splošno znan - čim prej ugotoviti, kdo je okužen, in ga izolirati. Če izpustimo nekatere tehnične podrobnosti, zdaj že vemo, da se virus prenaša med ljudmi, ko so blizu skupaj, po možnosti dalj časa in v zaprtem prostoru. Zelo neugodno pri prenašanju virusa je dejstvo, da so ljudje kužni vsaj dva dneva, preden imajo klinične znake, lahko so celo brez kakršnih koli znakov, kar pomeni, da se svoje kužnosti ne zavedajo. Če zbolijo in/ali na testiranju ugotovijo, da so pozitivni, bi bilo smiselno tiste, s katerimi so bili v času kužnosti v neposrednem stiku, o tem obvestiti. To je problem. Kaj se zgodi od tukaj naprej, naj gre za karanteno, omejitev stikov ali kaj tretjega, je že druga zgodba.
Ali imamo tehnologijo, ki bi nam pri tem - torej pri obveščanju ali identificiranju tistih, ki so bili v stiku s potencialnim prenašalcem virusa - lahko pomagala? Seveda jo imamo! To so naši mobilni telefoni.
Ali lahko ti spremljajo našo lokacijo in gibanje? Seveda lahko. Ali lahko spremljajo, s kom smo se družili, kje je to bilo in koliko časa smo bili skupaj? Da. Saj nas večina pri sebi ves čas nosi mobilni telefon, ki ima vgrajen GPS! Tehnološko gledano, imamo torej vse pogoje, da rešimo omenjeni problem. In zakaj te tehnologije ne uporabimo? Pravzaprav smo jo uporabili oziroma so jo uporabili (v več različicah in z raznimi zapleti) v več državah.
GPS-sprejemnik v telefonu določi našo lokacijo s toleranco okrog tri metre, kadar smo zunaj, manj natančen je v stavbah. Natančnost se še poveča, kadar smo dalj časa na enem mestu. Takrat je iz GPS-signala večinoma mogoče ugotoviti, s kom smo se (koliko časa) družili.
Mobilni operater sicer ves čas spremlja in beleži lokacijo vseh telefonov, vendar pri tem uporablja podatke iz svojih oddajnikov. Toleranca pri mobilnem operaterju je več deset metrov in je zato neuporabna za identifikacijo stikov.
Zasebnost in varovanje podatkov
Ob dejanskem sledenju ljudi v državah, kjer aplikacijo že uporabljajo, se je sprožila burna in globalna debata na temo pravice do zasebnosti in varovanja osebnih podatkov, na kar je treba biti pozoren, če bi se podatki vodili centralizirano ali če bi bila uporaba aplikacije obvezna. Ob vsesplošnem strahu pred centraliziranim nadzorom, ki bi se (z argumentom varovanja zdravja) lahko raztegnil v trajnega, so se začele iskati alternativne tehnološke rešitve, ki bi odpravile strah pred zlorabo, kljub temu pa bi, vsaj delno, reševale problem.
In namesto GPS-a je postala osrednja tehnologija bluetooth (konkretneje standard BLE - bluetooth low energy, ki nam ne bo praznil baterije), ki pa je za ta namen precej manj uporabna, ker z njo ni mogoče ugotoviti lokacije. Po drugi strani je prav zaradi tega veliko bolj sprejemljiva za javnost in skoraj v celoti odpravi možnosti zlorabe podatkov, saj lahko uspešno deluje brez centralnega nadzora. Bluetooth ima žal še druge pomanjkljivosti za reševanje našega problema, saj ni natančen pri ugotavljanju točne razdalje. Bluetooth tudi ne more zaznati, da smo vstopili v okužen prostor, ki ga je prenašalec že zapustil (možnost lažnega negativnega rezultata). Prav tako ne more zaznati, da smo v drugem prostoru in je torej med prenašalcem in nami stena ali kakšna druga pregrada (možnost lažnega pozitivnega rezultata).
Ali si nadziran, če uporabljaš aplikacijo #OstaniZdrav?
Aplikacija #OstaniZdrav uporablja bluetooth. Tehnologija delovanja je bila dobro opisana že v Večeru (25. julija) in na spletni strani gov.si, zato je ne bi podrobneje predstavljali. Ali bo aplikacija lahko sledila našemu gibanju? Ali bo obdelovala osebne podatke? Ali bo lahko osebno identificirala nas ali naše stike? Ali obstaja centralna baza, ki bo povezovala vse mobilne telefone? Ali bo delovala tudi mednarodno? Odgovor na vsa našteta vprašanja je: Ne.
Ali bo torej sploh učinkovita? Še zdaleč ne tako, kot bi lahko bila, če bi bili odgovori na našteta vprašanja, ali pa vsaj na nekatera od njih: Da. Učinkovitost še zmanjšuje dejstvo, da bosta tako uporaba aplikacije kot vnos kode, s katero bi označili svojo okuženost, prostovoljna. Uporabnik bo moral podati eksplicitno dovoljenje, da aplikacija pošlje svoje ključe na strežnik - s čimer bo omogočil, da se pošlje obvestilo uporabnikom, s katerimi smo bili v stiku.
Zakaj je tako drastično zmanjšana učinkovitost aplikacije? Zaradi varnosti osebnih podatkov in zato, da osebni nadzor ne bo mogoč. In ker je odprtokodna, je tehnologijo delovanja mogoče tudi preveriti. Posledično naj bi se ljudje brez zadržkov odločali za njeno uporabo.
Na voljo je več kot 400.000 različnih aplikacij, ki so povezane z zdravjem, največ pa jih je s področja kroničnih bolezni
Ali lahko z aplikacijo #OstaniZdrav omejimo širjenje virusa?
Aplikacija se uporablja "za nazaj", zato lahko učinkuje le, če jo namestimo, ko smo zdravi. Prva oseba množine tukaj pomeni - večina nas. Simulacija je pokazala, da bi s podobno aplikacijo lahko uspešno in hitro omejili širitev virusa, če bi jo uporabljalo 56 odstotkov ljudi, kar pomeni skoraj 80 odstotkov uporabnikov mobilnih telefonov, ki so dovolj vešči njihove uporabe, da bi znali aplikacijo pravilno uporabljati. Dodaten pogoj je, da bi zaupali vanjo do te mere, da bi bili pripravljeni svojo potencialno okužbo tudi potrditi.
Glede na javno mnenje v Sloveniji očitno ne bomo dosegli navedenih deležev uporabe. Z aplikacijo #OstaniZdrav torej ne bomo mogli "hitro in uspešno" zajeziti virusa, kljub temu pa bo aplikacija služila svojemu namenu. Vsak, ki jo bo pravilno uporabil, bo prispeval kamenček v mozaik obvladovanja širjenja virusa.
Če bi podatke, ki jih velikodušno in brez večjih zadržkov damo Googlu in Facebooku, ponudili začasno tudi oblastem ali pa Svetovni zdravstveni organizaciji s ciljem, da skupaj omejimo širjenje virusa, bi zmagali na celi črti, saj bi lahko izvajali natančno usmerjen nadzor širjenja. Globalno bi lahko omejili virus v izjemno kratkem času in živeli skoraj brez omejitev, ki nam jih pandemija vsiljuje. Ustrahovanje in zapiranje meja ter omejevanje pravic gibanja, združevanja in kulturnega življenja bi postali preteklost.
Podatke smo prepustili korporacijam
Mobilni operater, Google in Facebook praviloma ves čas spremljajo našo lokacijo - odkar smo vklopili telefon ali pa se prijavili v omenjeni aplikaciji. Google in Facebook vesta, kje stanujemo, kje smo v službi, koliko časa kje preživimo, s čim se vozimo, s kom (in koliko) se družimo, v katere lokale zahajamo, kaj jemo in kje kupujemo. Tehnološka velikana pa nimata le lokacijskih podatkov, poznata našo komunikacijo in navade, iskanja in prijatelje. Google ve tudi, katere aplikacije uporabljamo, na katerem telefonu in na kakšen način, in pozna zgodovino vseh naših ogledov na youtubu, dostikrat pa ima na voljo tudi vse fotografije, ki jih posnamemo. Prav tako ima naš koledar, vse kontakte in elektronsko pošto - vse to z našim soglasjem, ki smo ga podali ob namestitvi aplikacije.
V kombinaciji z drugimi našimi podatki imata Google in Facebook izdelane izjemno natančne profile večine uporabnikov - ki so vredni več kot čisto zlato. Trženje profilov za namene oglaševanja se meri v desetinah milijard evrov letno. Profil zajema starost, telesno težo, zdravstveno stanje, družbeni in premoženjski status, interese, hobije, glasbeni okus, spolno usmerjenost, barvo kože, politične preference in še veliko drugih osebnih značilnosti. Z nekaj znanja in iznajdljivosti lahko pogledate, katere podatke vodijo o vas (ne pa tudi profila, ki so ga izdelali na podlagi teh podatkov), saj so jih dolžni (čeprav to precej neradi naredijo) deliti z vami. Če ste povprečen uporabnik digitalnih tehnologij, imata tako Google kot Facebook vsak vsaj gigabajt podatkov o vas. Koliko je to, če pretvorimo v tekst? Slab milijon strani teksta!
In to še zdaleč ni vse. Če niste visoko digitalno pismeni (in znate to preprečiti), potem tako Google kot Facebook občasno poslušata vaš mikrofon in gledata skozi vašo kamero. Vesta za večino dogodkov, ki se jih udeležite. Če uporabljate google drive, pa z Googlom tako ali tako delite tudi vse vaše intimne stvari, ki jih morebiti še niste razkrili pri iskanju in brskanju po spletu - zgodovino tega Google pozna veliko bolje od vas, saj nikoli in ničesar ne pozabi. Tudi če izbrišete zgodovino ali dokumente, ste lahko prepričani, da jih bo Google umaknil le za vas, zase pa obdržal.
Dokler se sklopljenost informacij iz različnih virov in njihova inteligentna obdelava (o teh temah pa mogoče kdaj drugič …) ne razvijeta do naslednje stopnje, še ne bomo izrazito čutili nadzora, čeprav imamo že zdaj včasih čuden občutek - ko spletni servisi očitno "vedo", kaj potrebujemo in kje smo.
Naše osebne podatke in komunikacijo, informacije o navadah, preferencah, socialni mreži, interesih in tudi intimnih stvareh, vključno z dovoljenjem, da nam sledijo, smo prepustili (ameriškim) korporacijam. To bo v prihodnosti velik problem ljudi in družbe, v reševanje katerega bi bilo smiselno vložiti energijo in osebno zavzetost.
O aplikacijah, ki služijo temu, da bi ostali zdravi
Od samih začetkov uporabe pametnih telefonov imamo tudi medicinske in zdravstvene aplikacije. Obstaja na stotine aplikacij, namenjenih zdravnikom, študentom, pacientom in javnosti, večina jih je namenjena vodenju podatkov, deljenju informacij in izobraževanju. Preko aplikacij je mogoče dostopati do vseh vrst informacij, na primer o zdravilih in njihovih učinkih, zdravstvenih postopkih, diagnostiki, terapijah ... Z aplikacijami je mogoče vzpostaviti stik z zdravnikom, zdravstveno ustanovo ali pa z drugimi ljudmi, ki imajo podobna zdravstvena stanja kot mi. Mnoge aplikacije uporabljajo tudi GPS-sledenje, recimo za računanje porabe kalorij.
Mogoče se komu zdi neverjetno, vendar je na voljo več kot 400.000 različnih aplikacij, ki so povezane z zdravjem, največ pa jih je s področja kroničnih bolezni. Večinoma so namenjene opazovanju in spremljanju bolezni ter skrbi za zdravje na daljši rok preko motiviranja in ponujanja potrebnih informacij ob pravem času. Druga največja skupina aplikacij so tiste, ki promovirajo zdrav življenjski slog in se nanašajo na pravilno prehranjevanje, redno in ustrezno telesno aktivnost, zadosten dnevni vnos vode in izogibanje razvadam, kot sta kajenje in uživanje alkohola, in podobno. Bogate funkcionalnosti mobilnega telefona, še posebej njegova učinkovita povezljivost, imajo izjemen potencial za ohranjanje in krepitev zdravja. Google že več let uporablja umetno inteligenco (metode strojnega učenja) za ugotavljanje širjenja bolezni. Še preden zdravstveni sistem to zazna, znajo napovedati širjenje gripe - iz iskanj na temo simptomov gripe. Zanimiva sta tudi analiza iskanj simptomov zastrupitve s hrano in povezave z obiski restavracij (ne pozabimo: Google ve, kje in kdaj jemo) ter posledično identificiranje slabih/nevarnih restavracij.
Okrnjeno zaupanje
Moderna informacijska tehnologija in bogato znanje na področju obdelave sklopljenih podatkov z "inteligentnimi" metodami teoretično omogočata izjemno učinkovito spremljanje širjenja bolezni, usmerjenega nadzora okuženih in obvladovanja epidemij.
Zakaj obstoječe tehnologije torej ne uporabimo? Očitno zaradi okrnjenega zaupanja v državne organe oblasti in upravljanja. Ampak država smo mi in si jo lahko oblikujemo in jo tudi nadziramo po svojih zahtevah. Postopek se imenuje demokracija. Ni enostaven, ne deluje čez noč in do rezultata včasih vodi precej zavita pot. Ampak deluje, deluje bolje kot kateri koli drug način. Treba pa je biti kritično razmišljujoč, odločen in vztrajen pri uporabi tega postopka. Pomembno je, da v razpravi uporabimo prave argumente. In treba je vedeti, kaj želimo doseči in koga bomo za to pooblastili - manj pa, proti komu (ali čemu) smo.
Prof. dr. Dejan Dinevski, u.d.i.s., predstojnik Inštituta za biomedicinsko informatiko in telemedicino, Medicinska fakulteta, Univerza v Mariboru
