Mišljeno je, da predsednik po tem poseže v trenutku, ko država obstane, obmolkne in se zresni pred političnim problemom, ki zahteva skrajno mobilizacijo. Zoran Milanović je sklical izredno zasedanje, vendar na vprašanje, kako bi razložil ta precedens, ni odgovoril, je pa sporočil: "Opoziciji sem dal ključe dvorane, naj igrajo košarko, ampak naj ničesar ne razbijejo."
Vse dni zasedanja so televizije najprej obširno poročale o vremenskih katastrofah in škodi, ki so jo povzročila neurja v Slavoniji, potopljenih čolnih na Jadranu, opustošenih zagrebških parkih in drevoredih, štirih mrtvih, o ranjenih, torej o tistem, kar se je v resnici dogajalo – preden so se dotaknili sabora. Na dnevnem redu prvega izrednega zasedanja sabora v zgodovini sodobne Hrvaške sta bili dve pomembni politični temi, vendar spet ne tako pomembni, da bi bilo treba zaradi njiju uporabiti najtežje proceduralno orožje, kot je to storil predsednik Milanović.
V saboru je bilo med diskusijo opozicije opaziti ogromno politično frustracijo, skorajda obup. Nedvomno na dan prodira zdravi politični instinkt za spremembe. Ki išče, kje bi lahko prebil Plenkovićevo neskaljeno oblast drugega premierskega mandata. Toda - nič od tega. Potem ko so poslanci odšli domov, je Andrej Plenković umirjeno napovedal pomoč zaradi vremenskih katastrof prizadeti Slavoniji in pravzaprav zabeležil točke v svojo korist. Ustvaril je vtis – eni se igrajo, on pa dela – to poanto mu je nenamerno omogočil njegov največji sovražnik, predsednik Milanović.
Helikopter, prvič in drugič
Potem je Zoran Milanović, ki je opoziciji dal ključe dvorane, v kateri med igro naj ne bi ničesar razbili, z vojaškim helikopterjem odletel na nekajdnevni oddih na Hvar. Tam je res lepa rezidenca za predsednike republike, udobna, diskretno elegantna, nič pretiranega, ravno tako kot mora biti. Toda uporaba vojaškega helikopterja, čeprav je do njega povsem upravičen, je vendarle neprijetno dregnila državljane pred televizorji.
Tipični Milanović.
Najprej je dovolil, da ga opozicija – od skrajne desnice do levice – prosi, naj skliče zasedanje sabora, potem ji je pokazal, kako odvisna je od njega, potem jih je vse obravnaval kot otročad in odšel malo čofotat na Hvar. Ampak narod ga obožuje, se identificira z njim, z njegovim pristopom, njegovim besednjakom in pojavo.
Na delovni obisk k Zoranu Milanoviću je v letno rezidenco hrvaških predsednikov na veliko presenečenje hrvaške javnosti s helikopterjem srbske vojske priletel Milorad Dodik, predsednik srbske entitete v BiH. Med Milanovićevim in Plenkovićevim taborom so takoj začele leteti iskre glede tega, kako je potekal prelet srbskega vojaškega helikopterja čez hrvaški, Natov, zračni prostor, kdo je bil o tem obveščen in kako. Skratka – popolna odsotnost komunikacije, nerazumevanje in prepir.
Iz meseca v mesec, iz leta v leto, odkar se je leta 2020 začel njegov predsedniški mandat, ankete potrjujejo, da je Zoran Milanović najbolj priljubljeni hrvaški politik. Toda modus, kanal, preko katerega je postal tako občudovan, je nepremostljivo sovraštvo med njim in Andrejem Plenkovićem.
Sovraštvo, ki prinaša priljubljenost
To sovraštvo, zaradi katerega je nenehno na udaru kritike, da je gospod, ki se odlično znajde v Bruslju, je Plenkovića oviralo pri pristnejšem odnosu z narodom, Milanovića pa je potisnilo k modelu političnega vedenja, v katerem se izmenjujeta in mešata kalkulacija lastnih interesov in anarhoidna nepredvidljivost.
Plenković se, kolikor se lahko, trudi ignorirati Milanovića, toda ker je samo človek, ne stroj, vedno ponori, ko ta pretirava. Ko se to zgodi, in v zadnjem času je to vse pogosteje, Milanović pri narodu, ki se z njim identificira, pridobiva še večji ugled.
Zoran Milanović je sam in edini pobudnik in vzor velike spremembe političnega vedenja v državi. Potem ko je po neki aferi, ki se ga je dotaknila, prvič izgubil nadzor in v obrambi napadel in vulgarno žalil vsevprek, se mu je priljubljenost še povečala. Narod se je zaljubil v svojega mača predsednika, ki žali, kadarkoli odpre usta. Milanović je s tem nadaljeval in iz tega ustvaril slog. Ker je delovalo pri njem, se zdaj tako obnaša tudi dober del političnega razreda. Kot v mračni krčmi nekje bogu za hrbtom padajo žaljivke, vsi povprek psujejo, podtikajo, klevetajo. In vse to za vse postaja normalno. Mediji v naslovih člankov objavljajo psovke iz medsebojnih obračunov. Tega do nedavnega ni bilo, zdaj je pravilo.
Glavni argument ogromnega števila državljanov, ki podpirajo Milanovića, je, da "Zoka", kot ga kličejo, "udarja", Zoka "razbija HDZ", Zoka "razbija Plenkovića". Zoka "edini" udarja. Narod se identificira s takim ljudskim mačom Zokom, ki kaže zobe uglajenemu Plenkoviću, V Plenkoviću dejansko nimajo materiala za poistovetenje. Pri Plenkoviću je videti, da je del evropske elite, medtem ko se pri Milanoviću, ki je prav tako del evropske elite, to ne vidi.
Resnično se ne prenašata
Rivalstvo med predsednikom in premierjem ne sega samo v njuno profesionalno preteklost, ko sta bila mlada kadra na ministrstvu za zunanje zadeve s podobno karierno potjo, ampak tudi v zasebno življenje.
Ko gre za medsebojno antipatijo, sta avtentična, ničesar ne igrata, resnično se ne prenašata.
Kot novinarka sem leta spremljala njuno diplomatsko in politično delovanje v Bruslju, površno pa sem ju poznala tudi zasebno. Za Milanovića sem na začetku mislila, da je kader HDZ, ker je bil njegov oče namestnik ministra v času Franje Tuđmana, na zunanjem ministrstvu pa mu je bil mentor, tako kot Plenkoviću, prvi hrvaški zunanji minister Mate Granić, a tudi zato, ker je preprosto dajal tak vtis. Kakorkoli že, to ni človek, ki se mu je zamerila HDZ, nasprotno, dober del svoje kariere je bil otrok HDZ. Poleg tega ga ima del hrvaške desnice še danes za Tuđmana 21. stoletja.
Kot kaže, bo Plenković svoj drugi mandat oddelal do konca in verjetno potem v Bruslju dobil visoko funkcijo. Zoran Milanović ne bo nikoli dobil podobnega povabila
Tedaj sem ga narobe ocenila – ker se je včlanil v SDP. Oba sta bila resna mlada in intelektualno radovedna kadra, in zakaj tudi ne bi bila, saj je bila EU cilj njune države po koncu vojne. Razlikovala sta se glede temperamenta. Andrej Plenković je bil bolj simpatičen, spontan, dostopen in naraven v komunikaciji. Nisva več v stiku in ne vem, v kakšni meri ga je oblast spremenila, toda v osnovi je zasebno prijeten človek ter profesionalen in korekten z novinarji.
Zoran Milanović pa je bil v teh bruseljskih letih bolj zadržan, med sprejemi je stal v kotu, pogosto mrk, molčeč, nekomunikativen. Dajal je vtis, da bi lahko izbruhnil, če bi postal še bolj nerazpoložen. To se ni nikoli zgodilo, toda previdnost v komunikaciji z njim obstaja. Ko je bil med letoma 2011 in 2016 premier in je vodil hrvaško vlado, je že bil bolj nervozen, velikokrat je izjavil kaj, česar ne bi smel, kot je bilo seksistično žaljenje tedanje podpredsednice Evropske komisije, toda na splošno je bil korekten.
Šokantno nedostojen
Odkar je predsednik, je postal njegov slog komunikacije neprepoznaven. Postal je šokantno nedostojen do vseh, od ZDA do Ukrajine. Poučuje in si domišlja, da je avtoriteta za mednarodno politiko, uživa v šoku, ki ga izzove, če ne bi bil predsednik države - ampak nekdo, ki pije pivo v lokalni krčmi in govori, kar govori kot predsednik države -, bi bilo ljudem nerodno in bi obračali glavo stran od njega. Je naporen. Nenehno se dela pomembnega, čeprav je to njegova najbolj nedolžna hiba.
Najbolj čudno je, da tedaj, ko daje izjave domačim, hrvaškim novinarjem, vnaša cele segmente v angleščini. Včasih so to relativno redki angleški idiomi, najpogosteje pa kolokvialne domislice, replike iz filmov, pesmi, torej popularne kulture. Daje vtis, da hrvaščina njemu, hrvaškemu predsedniku, ne zadostuje, da bi izrazil svoje misli, in da nima dovolj samodiscipline, da bi kot predsednik države, medtem ko nagovarja domačo javnost, govoril materni jezik.
Še huje je, da je nedavno začel opazno afektirano govoriti angleško! Kar je že preveč čudno. Da bi vsaj s tem prenehal, če že noče z ničemer drugim.
Ta raztrganost, impulzivnost, to, kako izbruhne in se ne more umiriti, je za njegovega nasprotnika ubijalsko. Andrej Plenković se ne more zadržati in vrne žalitev, pri tem pa tudi njemu pobegne angleščina, toda pri kosanju z Milanovićem vedno izgubi. Nihče ne more biti tako vulgaren, tako brezskrupulozen, sposoben prestopiti meje kot Milanović. Verjetno bo dobil še en mandat in s tem nadaljeval.
Nekateri trdijo, da je Milanović na splošno nenevaren, ker predsednik nima nobene prave moči. Moč upravljanja z državo ima Plenković, ki pa vodi HDZ, ki se je mnogim zagnusila zaradi korupcijskih afer. Taki mislijo, da je kritika Milanovića avtomatično preusmerjanje pozornosti s tistega, kar mora biti za vsako ceno predmet kritike, to pa sta Andrej Plenković in HDZ.
Udrihanje po pomembnem
Plenkovićeve nasprotnike, ki niso nujno Milanovićevi občudovalci, spravlja ob pamet, ker se Plenković obnaša, kot da je nad pravo naravo HDZ. Zamerijo mu, ker obraz HDZ pokriva z gosposko masko. V resnici je HDZ zakoreninjena v oblast na lokalni ravni in v državnih institucijah, Andreju Plenkoviću pa ni uspelo stranke reformirati po vzoru CDU, kar je nameraval, ko je postal njen predsednik. Zaradi odsotnosti teh reform je Plenković delal z materialom, ki ga ima na razpolago. In bil pri tem neuspešen.
No, boljši kot so rezultati, ki jih Plenković daje na vpogled, bolj opozicijo in kritične medije spravlja ob pamet diskrepanca med terenom, na primer županijah v Liki, Baniji, Slavoniji, ali v državnih podjetjih ali grozljivo slabo pravosodje na eni strani ter kontinuirane rasti BDP, večjega izvoza in na splošno boljšega življenja zaposlenih v primerjavi s prej.
Zato v nameri, da bi ga zrušil in ljudi odvrnil od njega, Milanović udriha po vsem, kar je Plenkoviću pomembno.
Ve se, da je Andrej Plenković državo pripeljal do schengna in evra, kar je pomemben uspeh. Milanović omalovažuje tako to kot vso EU. Hrvaški predsednik ne prizna, koliko bolje je zdaj pozicionirano celotno hrvaško gospodarstvo, kako močan je kumulativni učinek članstva.
Vsake toliko se predsednik oglasi z banalnimi domislicami, da so v Bruslju sami birokrati, prepredeni hinavci, piflarji, brezvezniki, nepomembni uradniki. V tem kratkem času je Milanović iz osebne antipatije do Plenkovića resnično uspel razširiti evroskepticizem v družbi, ki je bila nedavno plebiscitarno za EU. Njegovo antievropejstvo, ki ga kapilarno širi med svoje oboževalce, je največja posamična škoda njegovega predsedniškega mandata.
Kremelj pozdravlja Milanovića
In potem še ukrajinsko-ruska vojna. Andrej Plenković se je nedvoumno postavil na stran Ukrajine. Zoran Milanović pa kritizira Kijev, opozarja na preteklost ukrajinskega nacizma in je eden od redkih svetovnih politikov, ki jih je Kremelj pozdravil in označil za pozitivne.
Kakšen je bil odziv javnosti na to sramotno pohvalo? Nikakršen. Levica molči, skrajna desnica misli, da je Zoka "moder".
Premier Plenković je izrazito pronatovski, predsednik Milanović pa se je nedavno v Vilni na vrhu Nata pritožil, da se odločitve v okviru Nata sprejemajo brez posvetovanja z malimi državami, kot je Hrvaška. Toda kdo se bo posvetoval s predsednikom, ki ga je pohvalil Kremelj? Niti Milanovića, zagotovo pa niti Orbana niso vprašali za mnenje o tem, kar načrtujejo.
Glede temeljnih vprašanj tega zgodovinskega trenutka je vrh hrvaške države torej razdeljen. Milanović je pripravljen žrtvovati ugled države – čeprav je ugled izredno pomemben v teh volatilnih časih – da bi prizadel Plenkovića. Je pa Milanović začutil, da ga nihče nikoli ne bo povabil na visoke mednarodne funkcije, ker je tak, kakršen je – zato je osredotočen na politično kariero na Hrvaškem.
Vse, kar je za Plenkovića črno, je za Milanovića belo, kar je za Plenkovića belo, je za Milanovića črno.
Z razpeto srajco, z žaljenjem vseh, ki niso na njegovi liniji, ter včasih tudi tistih, ki so z njim ali ki so, kot SDP, preveč odvisni od njega, da bi se uprli, in raje pustijo, da ga vodijo impulzi, ki jih ni treba nadzirati, ker se mu ne bo nič zgodilo, se predstavlja kot borec proti gospostvu, privilegiranim, zaščitenim, uglajenim. Simbolično mesto, prebivališče te pokvarjene gospode je Bruselj, njena poosebitev pa Andrej Plenković.
Predstavlja se kot modernejša verzija legendarnega hrvaškega politika, ustanovitelja Hrvaške kmečke stranke Stjepana Radića, ki je bil najprej ljudski tribun in šele potem minister. Pri Milanoviću je obratno. Najprej funkcija, šele potem neprizanesljiva kritika.
Narod Milanovića obožuje, morda zato, ker je mogoče vse frustracije, težave, občutek izgubljenosti lažje prenesti, če se predsednik znese nad premierjem
Narod Milanovića obožuje, morda zato, ker je mogoče vse frustracije, težave, občutek izgubljenosti lažje prenesti, če se predsednik znese nad premierjem. Identifikacija z Zokom je popolna. Medtem ko se veselijo, kako "Zoka udarja", pozabljajo, da je Milanović še kako privilegiran, da je predsednik države, da z vojaškim helikopterjem potuje v rezidenco na Hvaru, da se spozna na vina in hrano in da poznavalsko niansira ponudbo restavracij.
Žaljenje vsevprek
On lahko žali novinarje, vse skupaj ali posamezno, in tudi jih. Prav tako žali intelektualce, ki ga kritizirajo. Ker je predsednik države, ima imuniteto, kar pomeni, da ne nosi nobenih posledic za svoje besede. Toda po vsakem nastopu v javnosti začasno zadovolji svoj narcizem. Resnično se lahko prepusti svojim impulzom. Drugi tedaj pomislijo – glej, deluje pri Milanoviću, bom še jaz tako. Kot predsednik z omejenimi pooblastili ne more narediti veliko konkretnih potez, a je že premaknil meje dovoljenega verbalnega nasilja v javni komunikaciji, kar je vsem všeč. No, skoraj vsem.
Toda kaj pravzaprav narod in politična opozicija pričakujeta od Milanovića?
Mnogi si mislijo, naj le grize in mrcvari Plenkovića, ga vleče za nogavico, morda se Plenkoviću zapletejo noge, in če bo padla vplivna osebnost, bo padla tudi HDZ. To je idealni scenarij proti HDZ. To si želi levica in do Plenkovića kritični mediji.
Bomo videli. Sicer pa niti celotna HDZ ni proti Milanoviću. Hkrati je Milanović privlačen za desnico, tako fizično kot ideološko. Plenković je preveč sredinski, kot da je Nemec. Milanović je po nekaterih elementih bolj desni od Plenkovića. Ti mislijo, da bodo našli svojo pravo identiteto, če pade Plenković.
Milanović vabi in mami desno krilo HDZ in stranke, bolj desno od HDZ. V šokantnem primeru prilizovanja skrajni desnici je vrnil odvzeto odlikovanje osumljencu za vojne zločine Branimirju Glavašu, enemu od najbolj kontroverznih likov iz časa vojne in po njej v Slavoniji. Svojo potezo je pojasnil z legalizmom, čeprav je verjetno bolj šlo za kalkulacije okoli glasov kot za skrb, da bi prikrajšali vojnih zločinov osumljenega Glavaša.
Se ga bojijo?
Glede Bosne in Hercegovine nadaljuje z omalovaževanjem in paternalističnim odnosom do Bošnjakov, novo pa je to, da se je postavil v bran Miloradu Dodiku iz Banjaluke. Dobro, ker je Dodik zdaj pred dokončnim padcem, se menda v to ne bo vpletal. Bomo videli. Nekaterim se celo zdi, da ima razumevanje za Tuđmanovo agendo glede Bosne in Hercegovine, med nastopom na Hrvaškem pa je vsekakor pobral nekaj od Tuđmana. Kljub temu so mu v levici oprostili tudi to in gredo prav čez vse. Verjetno ne vedo, kako naj se postavijo, in verjetno se bojijo Milanovića.
Rušenje premierja je za opozicijo in velik del medijev nad ideologijo, nad strankarskimi delitvami in celo nad tem, da jih Milanović obravnava kot otroke, ki lahko uničijo igralnico, medtem ko se igrajo demokracijo. Kot kaže, bo Andrej Plenković svoj drugi mandat oddelal do konca in verjetno potem v Bruslju dobil visoko funkcijo, kakršne sicer podeljujejo uspešnim liderjem malih držav. Zoran Milanović ne bo nikoli dobil podobnega povabila. Videli bomo, koga vse bo zbral okoli sebe, kdo bodo njegovi pristaši na naslednjih predsedniških volitvah.
