Ne može*

Reka' sam, ne može (ne može).

Vojko V: Ne može

Keine Antwort ist auch eine Antwort uči kar se da poveden nemški rek. Odgovor je tudi, da ni odgovora. Po nastopu Mie Skrbinac pred mesecem v Tedniku je posebej pomenljiva predvsem tišina v javnosti (z nekaj častnimi racionalnimi izjemami), ki med drugim boleče jasno priča o aktualni stopnji razvoja (beri: regresije) slovenske družbe – pojem, ki ga za izkaz poante zavestno uporabljam posplošeno.

Igralka je pred nas s svojo izpovedjo postavila izziv, naš odziv pa je pokazal, da več kot očitno ter kolektivno (še) nismo zreli za odrasel, odgovoren spoprijem z njim, kar je skrajno zaskrbljujoče. Namesto slednjega se kot družba oklepamo infantilnih praks in prelaganja odgovornosti; in se očitno zadovoljujemo z najbolj cenenim škandaliziranjem. V dnevih po oddaji je tako, denimo, splet eksplodiral od zariplega poizvedovanja po imenu, čeravno je razloge za svojo odločitev, da ga ne navede, eksplicitno pojasnila, rekoč, da ne želi, da se stvar zvede izključno na to, na kar se v delu javnosti nemudoma je – na zadovoljevanje bolestne radovednosti, ki služi zgolj egocentričnemu izvozu v zahojeno vasico po imenu Otročje selo. Tone rumenega tiska živijo od točno iste infantilne človeške potrebe. Načeloma je radovednost smela in koristna, saj žene v uk, kadar pa služi le senzacionalistični gonji, se sprevrže v invaziven plevel, ki usmradi in zaduši še tako proaktivno željo po vednosti. In kaže na res ubožno prevladujoče stanje duha v družbi. V filmu Gusa Van Santa Finding Forrester (2000) naslovni junak na neko vprašanje o lastni preteklosti odgovori – dobra vprašanja so samo tista, katerih odgovori se te tičejo. Ostalo je firbec, ki tira v primitivizem in lobotomizira, saj, po definiciji ostajajoč na površini, učinkovito preprečuje stik z globljo vednostjo. Igralka je pojasnila, čemu ravna, kot ravna: povedala je, da je v srži njene geste tudi družbena dobrobit, da se izpostavlja, ker želi opozoriti, obvarovati in preprečiti; a naša družba ta čas ne premore niti toliko osnovne dostojnosti, da bi spoštovala argumentirano izjavljalno pozicijo, marveč zmore nekomu, ki se izpostavi, odkazati le eno mesto, to je mesto neme žrtve, o kateri lahko sodi vsak s pet minut časa.

Kaj pa če Skrbinac ni želela biti herojka? Kaj če je v točki, ko se je počutila dovolj močno (in o tem lahko odloča izključno ona sama), želela zgolj storiti, kar se ji je po nekem splošno sprejetem etičnem kodeksu zdelo prav? Drhal, ki si jemlje pravico soditi o njeni gesti, očitno strašno boli že sam prikaz kar najelementarnejšega dejstva, da ta "kaj je prav" v družbi še obstaja. Zavist ob zavesti, da nečesa tako ključnega ne premoreš, mora biti res kar huda reč.

Temeljni problem, ki ga imamo, ko skušamo misliti gesto Mie Skrbinac, je dejstvo, da se zdi v točki, ko se je zanašala na našo odraslost, ta gesta naivna, a taka ni zavoljo same sebe – tako učinkuje zavoljo družbe, v kateri se je zgodila. Ne ona, mi smo pogrnili na zrelostnem izpitu. Tišina, ki je po začetnem šoku in podpori v delu javnosti ovila to prelestno dolino Šentflorjansko, je oglušujoča. Za premislek o gesti je nedvomno nujen širši kontekst, slednji pa se tiče predvsem najbolj ključnega: o čem v minulem mesecu kot družba nismo govorili, česa nismo rekli in česa vse nismo slišali.

In tega je resnično precej; dovolj, da je z distance prav skozi omenjeni nastop v Tedniku postalo boleče jasno, kako močno je naša družba prepojena z logiko prevlade belih cis (predvsem) moških na poziciji moči, kako zelo držijo skupaj, kako silovito se ta mreža poveže v hipu, ko kdo od njih začuti možnost potencialne izgube lastnih privilegijev, predvsem pa, koliko slepih peg obvladuje posameznike in posameznice znotraj družbe. Kak silovit odpor sproži, denimo, že en sam poziv k premisleku o lastni javni rabi besed, npr. besed "punca" in "dekle" za poimenovanje odrasle ženske. S samima besedama, jasno, ni nič narobe, težava nastane v kontekstu, ki nujno preizprašuje človekovo senzibilnost, občutljivost za tančine – pozornost do detajla pa ni ravno močna plat slovenskega karakterja, kajne. Soočanje s sabo ali samokritika le še toliko manj. Gesta Mie Skrbinac odpira, skratka, vprašanje: zakaj si kot družba znotraj sebe ne upamo dovoliti občutljivosti? Zakaj odpoved empatiji? Zakaj smo izbrali, da bomo kot glavni razredni pretepač, ne kot poba, ki redno dela domače naloge in v prostem času bere leposlovje, trenira tek ter prostovoljno pomaga v begunskem centru?

Najprej je bil torej šok, ki mu je sledilo na eni strani solidariziranje, na drugi škandaliziranje, a oboje se je presenetljivo hitro poleglo. Skrbinac je družbi dala priložnost, da spregovori o nadlegovanju, fizičnem, spolnem, psihičnem, o maltretiranju, primitivizmu, pa tudi širše, o grabežljivem boju za moč in oblast, ki obvladuje domala vse družbene pore − od političnega vrha v priskledniški pat poziciji, v kateri bebavo in v neskončnost prelagajoč odgovornost v leru ždi država, prek naše znane folklore "enga poznam, ki pozna enga, ki lahk zrihta" in miniaturnih povzpetnikov, petelinov na kupu gnoja z ljubico v najetem stanovanju in mečko na lizing, do intimnih področij boja med štirimi stenami (posebej zdaj, med lock-downi).

Naredila je prostor in usmerila reflektor v zavezo agresivne, oblastne moči, ki tlači žrtve nasilja v našo takisto tako domačo folkloro "tih bod pa potrpi, ne se izpostavlat". Če bi bila slovenska družba bolj zrela, bi priložnost zgrabila z obema rokama ter problem pričela reševati na sistemski ravni. A ker slovensko družbo obvladuje stremuška mentaliteta bratstva moči, se nam je namesto tega zgodila taka slovarska definicija čri-čri momenta. Skozi katero pa je jasna postala ena ključna stvar: ti kvazi mišičnjaki verjamejo, da jim uzurpirani privilegiji samoumevno pripadajo. Da nadlegovanje in nasilje nista nič takega. Da tako pač je. Ti napihnjeni naduvanci mislijo, da je vulgarno oblajati žensko, ki pasira, njihova pravica. Da je njihova pravica, tikati natakarico v kafiču. Da je v službi po riti pošlatati tajnico njihova pravica. In tako dalje. Da je njihova pravica, zase zahtevati moč in položaj in biti do soljudi prasica. Ni. Še enkrat: ni. In na tej točki bomo začeli družbeni dialog.

Da tovrstno obnašanje skriva nerazumevanje osnov bivanja v družbi, temeljno zahojeno nevzgojenost, predvsem pa nedoleten strah pred seboj in svetom, je verjetno odveč poudarjati. Razčistimo, ker očitno ni jasno: nihče nima pravice, posegati v drugo osebo, je nadlegovati, ji groziti ali z njo kakorkoli manipulirati – ne v zasebnem ne v službenem ne v javnem prostoru. Nihče nima pravice, izsiliti spolnega ali drugega stika z osebo, ki tega ne želi. To ni dota, ki jo s seboj nosi katerikoli položaj. Sam ljubi bog nima te pravice. Človek je izključno svoja last. Dokler to ni jasno, dokler ni jasno, da posameznikovo mnenje ni vobče veljavna dogma in da se brez res tehtnega argumenta ne gre javno oglašati, ker človek s tem kaže zgolj lastno nevzgojeno topoumnost in smeti prostor, dokler kot družba ne ponotranjimo enakopravnosti ne glede na osebne okoliščine in dokler ne razbijemo agresivnega bratstva moči, ki zase ne zgolj jemlje, marveč odkrito terja privilegije, tonemo. Mia Skrbinac je ena, a takih mij je v naši družbi žal absolutno preveč. Zaradi njih, zaradi nas vseh in te družbe bi veljalo prisluhniti (in ponotranjiti), kaj je igralka, ko se je izpostavila, dejansko rekla. Rekla je: ne može.

* Ne bo šlo