Moja letošnja berlinska filmska avantura se je začela s hamletovsko dilemo. "Iti ali ne iti," so bile besede, ki sem jih vsled tehtanja razlogov za in proti ter preučevanja pogojev za vstop v Nemčijo ponavljal že od zgodnje pomladi, ko sem se odpovedal spletni festivalski prisotnosti. Ponosno stoječ za načelom, da ne želim prispevati h grozečemu utapljanju v virtualnem svetu. Film imam namreč še vedno preveč rad, da bi tako hitro pristal na enačaj med samotnim gledanjem za računalniškim zaslonom in živim ogledom na velikem platnu.
Da ne bi prekinil 22-letne tradicije, sem se namenil udeležiti druge festivalske faze, v kateri so organizatorji obljubljali ogled filmov v živo. Maja je sledilo razočaranje s pojasnilom, da novinarskih akreditacij za poletni dogodek ni, a sem po premisleku razumel. Omejeni z izvedbo projekcij zgolj na odprtih prizoriščih so dali prednost občinstvu, ki kupi vstopnice. Nikoli nisem okleval pri tovrstnemu priznanju umetniškega dela, a moja dilema je bila, ali mi bo vsled velikega zanimanja sploh uspelo dobiti kakšno vstopnico. Na srečo se je, tudi po zaslugi izkušenj glede pomembnosti osveževanja računalniškega zaslona pri spletnem nakupovanju, srečno izteklo in sredi junija sem prispel v nemško prestolnico.
Berlin je bil tokrat precej drugačen. Ne le zaradi temperatur, ki so se gibale krepko nad trideset, temveč zaradi koronskega mrtvila. Javno življenje se je teden ali dva poprej začelo ponovno prebujati, a občutek, vsaj pred začetkom vikenda, ki je pomenil začetek tukajšnjih počitnic, je še vedno malce spominjal na Boylovo epidemiološko srhljivko 28 dni pozneje. Seveda ne tako drastično.
Ulice in predvsem turistične lokacije še zdaleč niso tako polne vrveža kot poprej. Po prenovljeni in zdaj z novo progo podzemne železnice opremljeni glavni aveniji nekdanjega Vzhoda začenši z Brandenburškimi vrati je bilo tu in tam videti kakšen razred otrok ter redke turiste. Trgovine so že vabile, a za večje je - ob maskah, ki so stalnica tudi na javnih prevoznih sredstvih in v zaprtih prostorih in na nošnjo katerih so opozarjali tudi gverilski talni štirijezični grafiti - pred vstopom obvezna registracija, ki jo velikodušno olajšuje uporaba mobilne aplikacije. Testni centri pa na vsakih nekaj sto metrov vabijo k brezplačnemu testiranju, ki je pogoj za obisk javnih dogodkov. Pa naj so to muzeji, gledališča ali kini.
Sicer pa je Berlin dihal v svojem tipičnem poletnem utripu. Prostrane ulice, iz katerih veje spokojni duh zgodovine, ter večno prisotni veter, ki je tokrat, za razliko od zimske neprijaznosti, blagodejno hladil razgreta telesa. Ter jasno nebo, ob pogledu na katero začutiš, kaj je hotel povedati Wim Wenders, in ki je v ugašajoči modrini žarelo vse tja do enajste ure. Ter dalo poseben čar ogledu filmov na prostem.
Zločin in kazen
Prvi festivalski film, s srebrnim medvedom za režijo nagrajeno madžarsko vojno dramo Naravna svetloba, sem si ogledal v letnem kinu Weissensee. Sorazmerno majhno platno, postavljeno sredi parka ob jezeru, sicer ni pričaralo pravih kvalitet gibljivih podob, a me je, udobno zleknjen v ležalnik, poneslo v mračno obdobje druge svetovne vojne. Osebne dileme madžarskih vojakov, ki so "po naročilu" branili okupiran teritorij na ozemlju Sovjetske zveze, so bile prikazane z umirjenim stopnjevanjem notranjega nemira. Režiser Denes Nagy, ki je na video predstavitvi pred začetkom filma pojasnil, da so dve leti iskali neprofesionalne igralce na kmetijah in v vaseh današnje Latvije, prisega bolj na podobe kot na besede, kar štejem za vrlino. Kaj dosti radosti sicer ni bilo prikazane, a kako bi le bilo drugače, ko pa film raziskuje notranje stiske preprostih ljudi, ki so daleč od doma v vojaških uniformah prisiljeni soočiti se z ekstremnimi situacijami. Predvsem s temačnostjo človeške duše na robu obupa ter posledicami svojih dejanj, ki niso v skladu z njihovim moralnim kompasom.
Po končanem filmu sem se odločil za polnočni sprehod nazaj do mojega začasnega domovanja na Alexanderplatzu, kjer so me v hotelu prostovoljno namestili v 17. nadstropje z nepozabnim pogledom na znameniti razgledni stolp. Slaba ura hoje po ulicah, ki so kljub praznini delovale varno in domače, se je izkazala za odličen zaključek večera. Še posebej, ker sem si na poti privoščil prvi resnejši obrok, donner kebab pred eno od turških uličnih restavracij, ki nikoli ne spijo.
Ne gre za to, kaj je dobro in slabo, ampak kako se soočimo s tem
Naslednji večer je bilo kino doživetje kompleksnejše. Predvsem zaradi ambienta, ki ga je ponujalo veliko platno med muzejskimi zidovi v neposredni bližini mogočne berlinske katedrale ter kančkom poznanega festivalskega blišča ob predstavitvi dela filmske ekipe. Iranska zgodba o materi gluhoneme deklice, ki po letu dni izve, da so njenega moža "pomotoma" usmrtili, me je prevzela. In ponovno soočila z osebno odgovornostjo posameznika ob kršenju splošno uveljavljenih moralnih norm, v tem primeru pravice nad življenjem sočloveka. "Ne gre za to, kaj je dobro in slabo, temveč kako se soočimo s tem," je motiv za film Balada o beli kravi pojasnil režiser Behtash Sanaeeha, ki je razkril, da so deset let zbirali pričevanja ljudi s podobnimi izkušnjami, se pogovarjali z žrtvami, sodniki in odvetniki, ter uvodoma razložil tudi naslov. Krava ima v perzijski tradiciji in islamskih deželah podobno vlogo kot jagnje v židovski in krščanski. Gre za nedolžno žival, ki jo ljudje žrtvujejo bogovom za zadoščenje. Po drugi strani pa se znameniti rek "oko za oko", s katerim človeštvo še vedno upravičuje tudi smrtno kazen, nahaja v poglavju Korana, ki nosi ime Krava. In res, družbeno aktualno dramo, ki odpira dilemo človeške zmotljivosti ter togosti zakonov pri odločitvah nad človeškim življenjem, je skupaj z Maryam Moghaddam predstavil s pravšnjo mero osebne intime in pomenljivim koncem.
Sobotni večer me je popeljal na francosko podeželje. V tekmovalni program uvrščena drama o policistu je izrazito dvodelna in se po uvodnem zametku lahkotne kriminalne zgodbe prevesi v družbeno socialno dramo, v zadnji tretjini pa izzveni kot odisejevsko popotovanje. Laurent, ki ob opravljanju dolžnosti po nesreči ubije svojega prijatelja, se namreč z jadrnico poda na tvegano solo popotovanje preko Atlantika. Njegova bitka z razburkanim morjem in vetrovi je svojevrstna katarza oziroma iskanje odpuščanja za storjeno. Po zaslugi fascinantne fotografije ter predvsem odlični igri Jeremieja Renierja je Albatros, avtorski izdelek Xavierja Beauvoisa dosegel svoj namen. Pa čeprav me je zmotilo nekaj obrtniških pomanjkljivosti in čeprav sem pomislil, da ne razumem trenutnega filmskega trenda priljubljene zamenjave profesionalnih igralcev z naturščiki. Roko na srce, odločitev, da dve večji vlogi upodobita režiserjeva soproga (ki je sodelovala pri scenariju in sicer odlično opravila vlogo montažerke) in njegova hčerka, sta slabili celoten vtis.
Izginjajoče sanje staroselcev
Festival sem sklenil z obiskom letnega kina Kreutzberg. S kančkom tveganja in radovednosti, kajti kupil sem vstopnico za ogled zmagovalnega filma sekcije Panorama po izboru občinstva. In dočakal simpatično naiven brazilski dokumentarec Poslednji gozd, vpet v grozečo realnost civilizacijske brezbrižnosti. Pred podelitvijo nagrade je režiser Luiz Bolognesi opozoril na problematiko predstavnikov plemena Yanonami, ki v gozdovih Amazonije živijo že več kot 1500 let. Ilegalni vdor rudarskih podjetij, ki iščejo plemenite kovine in pri tem kemično zastrupljajo naravne vodne vire, je po besedah režiserja kot tudi protagonistov filma ponovno problematičen od izvolitve Jairja Bolsonara. Čeprav bi morala vlada svojimi silami zaščititi staroselce in naravo - gre za ozemlje, ki je formalno priznano kot njihovo in lahko tujci nanj stopijo le s povabilom! -, tega, po vsej verjetnosti zaradi finančnih interesov, ne stori.
Ta večer sem se zavedel še dveh stvari. Prvič. Ko ob prijateljevem vprašanju naslednje jutro, kako je bil film podnaslovljen, začuda nisem znal povedati, ali angleško ali nemško, sem ugotovil, kako domače se počutim v velemestnem okolju. In drugič. Bil sem del disciplinirane publike na travniku, obdanem z drevesi, kjer je po novem fizična bližina jasno ožigosana kot nevarna (in na katerega si moral priti z masko), ter ploskal južnoameriškim domorodcem, ki si niso pustili vzeti življenjskega okolja in načina življenja, temelječega na pristni zaupljivosti in svobodi. Bi moral v tem prepoznati paradoks?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
