(O FILMU) Oče: Dolga pot do pravice

Oseminštiridesetletni Đorđe Joksimović je zaradi dolgotrajne bolezni svoje žene v težkih pogojih sam skrbel za tri hčerke. Nekega dne so na tamkajšnjem centru za socialno delo dokončno odločili, da mu zaradi revščine odvzamejo otroke in jih naselijo v rejniško družino. Joksimović se kot depreviligiran, a ljubeč oče nikakor ni mogel sprijazniti s to odločitvijo. Sklenil je, da se bo peš odpravil na več kot 100 kilometrov dolgo pot v Beograd in bo pred zgradbo ministrstva za delo in socialno politiko odločno protestiral proti nepravični odločitvi. A njegova prizadevanja niso bila dovolj. Joksimović je v naslednjih mesecih uprizoril vrsto nadaljnjih protestov in gladovnih stavk, v sklopu katerih se je petkrat odpravil peš od Kragujevca do Beograda in nazaj, vendar so njegovi apeli vedno naleteli na gluha ušesa.

Potem pa se je zgodilo nekaj, kar je potihoma začelo premikati usodo možakarju v prid. Eden izmed tistih, ki so prišli Joksimoviću med protesti izkazat podporo, je bil tudi režiser Srdan Golubović, takrat že dodobra znan po odmevnem filmu Krogi (Krugovi, 2013). Filmar je Joksimovića večkrat obiskal, se pogovarjal z njim, nakar je dobil idejo, da je njegova zgodba pravzaprav idealna za filmsko pripoved, ki bi morda celo utegnila pomagati pri razrešitvi primera. “Ugotovil sem, da je na tej zgodbi nekaj posebnega,” je takrat povedal srbski režiser. “Nekaj navdihujočega, nekaj filmskega. Zavedal sem se, da je hoja pravzaprav najbolj čista oblika svobode, a tudi miroljubnega upora.”

Golubović ni odlašal in je takoj zavihal rokave. V osrednjo vlogo nekoliko prirejene pripovedi je povabil igralca Gorana Bogdana, ki je možakarjevi kalvariji uspel dati prepričljiv pridih realizma. Kmalu se je izkazalo, da bo film glas o nesrečnem Joksimoviću uspel ponesti daleč onkraj srbskih meja. Premierno so ga prikazali na filmskem festivalu v Berlinu in je takoj prepričal gledalce ter osvojil nagrado občinstva v sekciji Panorama. Na svoji festivalski poti je celovečerec osvojil še kopico drugih nagrad in je Bogdanu celo prinesel nominacijo za najboljšega igralca na Evropskih filmskih nagradah. Oče je postal manjša evropska uspešnica in je s svojo srce parajočo zgodbo prepričal vsakogar, ki se ga je odločil ogledati.

Prav ta mednarodna odmevnost je začela premikati tudi gore v srbski birokraciji, ki je bila nekaj mesecev poprej še povsem neomajna. V primer se je naenkrat vključila politika. Leta 2021, približno leto dni po izidu filma, je Joksimovića osebno obiskal srbski predsednik Aleksandar Vučić, nakar se je primer vendarle premaknil z mrtve točke. Joksimoviću je center za socialno delo postavil vrsto pogojev, ki jih je moral izpolniti, predvsem v povezavi z ureditvijo bivališča in obvezo opravljanja tečaja za starše. Z veliko pomočjo prijateljev in širše okolice je vendarle uspelo in 21. oktobra 2021 je lahko Đorđe Jovanović po šestih letih boja ponovno objel svoje tri hčerke v lastnem domu.

Bi se primer prav tako razrešil, tudi če ne bi bilo igranega filma o njem? Kdo ve. Vsekakor pa nam Oče zdaj, ko je vse skupaj za nami, daje upanje, da lahko filmi tu in tam spremenijo svet na bolje.