(O STRIPU) Krik ljudstva

Sto petdeset let je od je minilo od ustanovitve kratkotrajne komune oziroma uprave v Parizu. Komune, kot je zapisano v stripu, ki je bila razcapana, postavljaška, spontana, dražljiva kot radosten smeh in slabo počesana. Ljudske množice so si takrat vzele nazaj tisto, kar jim (tudi danes bi dodali “menda”) pripada - oblast, sočasno pa poskušale zgraditi drugačno, boljšo družbo. Kako je do komune prišlo, kdo so bili glavni akterji, kako se je ta zgodovinski dogodek, ta mit sploh zgodil in končal? Končal se je z barvo revolucije, rdečo. Z veliko krvi.

Strip Krik ljudstva nam v prvem delu - drugi, zadnji del, bo na knjižnih policah februarja prihodnje leto - mojstrsko razgalja izjemne dogodke takratnega časa, vendar ne suhoparno, temveč zgodovinske dogodke prepleta skozi zgodbe različnih junakov in antijunakov in seveda skozi ljubezen. Vendar strip ne razlaga le tega zgodovinskega trenutka, ampak nam znova ponuja čas za razmislek, kje smo danes glede družbene neenakosti, kaj počnejo od ljudstva odtujene elite, kako se spopadamo s krivicami in kakšen je družbenoekonomski sistem, v katerem živimo. In seveda, kam lahko pripelje. Kako aktualne so torej 150 let kasneje zahteve komune - oprostitev dolgov, zaščita delavcev, zadružništvo, brezplačno šolstvo ... “Ah, kakšen zanos. In kako silovita je zgodovina, ki popelje državljane proti novim obzorjem, ko so se že pogrezali v dremež malodušja,” nam razlaga, sporoča in svari strip.

Brez dvoma je strip namenjen predvsem odtujenim vladarjem današnjega časa, ki prepogosto ne slišijo ljudi, v imenu katerih vladajo. Ne nazadnje je to moč, ki je prestrašila vladarje, občutil mariborski župan in zaradi te moči se oblast boji vseh, ki pridejo na ulice. Doma in po svetu.

Edina zamera, ki gre stripu, je domača. Nekako nejasno je, zakaj je prevajalka občasno uporabila ljubljanščino, saj za njo ni (bilo) prav nobenega razloga.