Obrazi z Markom Crnkovičem: Dejan Steinbuch. Nekoč so ga imeli za desničarja, zdaj pa ga imajo za Žida

Marko Crnkovič Marko Crnkovič
28.09.2024 06:00

Od Slivnikovega vajenca na Magu in Ampaku mimo Demokracije pa do Žurnala in svetovalca uprave Styrie. In zdaj Portal Plus. V bistvu en tak dobro etabliran samohodec.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Prva številka Žurnala je izšla 7. novembra 2003. V 241.000 izvodih. Distribuiranih po pošti v Ljubljani in Mariboru. In tako naprej vsak petek.
Prva številka Žurnala je izšla 7. novembra 2003. V 241.000 izvodih. Distribuiranih po pošti v Ljubljani in Mariboru. In tako naprej vsak petek.
Foto: Marko Crnkovič

Mnogi v medijih in verjetno tudi nekateri bralci imajo Dejana Steinbucha za desničarja. Ne čisto brez razloga. Jaz ga nimam. Poznam ga že dovolj dolgo in vem, kako razmišlja. Pa tudi vem, kako in kje se je kalil - in kako se zna neka nalepka človeka po nemarnem prijeti, četudi ga ne čisto neprimerno definira.

S to oznako se je po lastnih izjavah dolgo, predolgo obremenjeval. Ni mu bila všeč. Še tem manj, ker se je sam imel za liberalca. Trdi, da je biti liberalec pri nas precej neugodno, tudi naporno in težko. Liberalnih strank ni. Nekatere imajo liberalne nastavke, vendar ni nič oprijemljivega. Tudi tradicija liberalnih medijev ne obstaja. Liberalci so redka vrsta na Slovenskem.

Skratka, od začetka se je zato sekiral, pozneje pa ne več. Dokler ni v neki fazi ugotovil, da je nesmiselno. Izguba energije. Če te tako označujejo ljudje, ki te ne poznajo, potem ne moreš nič. Ljudje verjamejo to, kar hočejo verjeti. Ne moreš dokazati, da nisi to, kar mislijo. Če te poznajo, pa vedo, s kom imajo opraviti. Seveda verjame tudi v stvari, ki veljajo za bolj desne, pa v še več takih, ki niso desne niti malo. Starejši ko postaja in modrejši - citiram ga zdaj dobesedno -, bolj vidi, da so te opredelitve namenjene etiketiranju, predalčkanju. Pa tudi identifikaciji. Da imajo ljudje občutek, da na volitvah odločajo.

Sam se še predobro spomnim, da je Dejan marsikdaj napisal ne samo kaj levega, levičarskega, ampak tudi izrecno nedesnega, celo antidesničarskega. Pa mu tudi ta alibi ni pomagal. Saj v tem je problem. Politični protagonisti desnice so bili vedno v zadregi, če je o njih napisal nekaj slabega. Njihova volilna baza pa se je spraševala, češ, a ni on naš, zakaj potem zdaj kritizira naše idole. Zato z desnico ni imel nikoli prav dobrih odnosov. Veliko bolj sproščene odnose je imel ves čas z levico.

Pa saj so najbrž tudi res bolj sproščeni, pripomnim.

Slovenski mediji se po njegovem absolutno preveč ukvarjajo s politiko. Ne da preveč poročajo in komentirajo, ampak v tem smislu, da so preveč vpeti v politiko. Postali so del politike.

Nepregibna besedna vrsta

Dejana Steinbucha sem spoznal nekoč davno, ko je bil star kakih petindvajset let in je bil simpatično podoben (sicer pet let starejšemu) hollywoodskemu igralcu Mattu Damonu. Danes, ko jih šteje ravno dvakrat toliko, pa me bolj spominja na rockerskega očaka Davida Gilmoura (ki je star 78 let). To so ti moški z majhnimi nosovi.

Kakorkoli že, 19. avgusta 2000 se še nisva osebno poznala. Vem, ker je tega dne bila objavljena kolumna v Sobotni prilogi Dela (iz moje prve petletke Principov) in ker tega morda ne bi napisal, če bi se že poznala. V tej kolumni sem ga okarakteriziral kot “Slivnikovega vajenca”. Šlo je za sodelovanje pri reviji Ampak, ki jo je v dobrih, starih časih - ko desničarji še niso bili taki kot danes - izdajala Nova revija. Glavni in odgovorni urednik Niko Grafenauer je Steinbucha celo zaposlil. To je bila njegova prva služba.

Na Ampak ga je delegiral Danilo Slivnik. Mladi nadobudnež mu je kot glavnemu odgovornemu uredniku Maga (ki je štartal aprila 1995) poslal nekaj svojih tekstov iz Tribune, ki jo je Štajni urejal s študentskimi kolegi konec devetdesetih let. V glavnem so se zajebavali iz LDS, hoteč nadaljevati tradicijo podmladniškega glasila, ki se norčuje iz oblasti. In potem so jih dejansko ukinili. In to ne ta rdeči, pravi danes, ampak ta črni. Študentsko politiko je takrat obvladovala desna, katoliška struja. No, Slivnik ga je na podlagi teh izrezkov res poklical in mu za začetek dal napisati reportažo iz domov za upokojence.

Vse ostalo takrat še ni postalo zgodovina.

V Ampak sem se zapičil zato, ker je njegov glavni in odgovorni urednik Frane Adam, sociolog, v Polnočnem klubu na TV Slovenija ob launchu mesečnika rekel, da bo to nekaj takega kot Razgledi - ki jih je Delo konec leta 1999 ukinilo. Steinbuch pa mi je najbrž šel na živce zato, ker mi je šel na živce Slivnik s tisto svojo udbomafijo in Kučanovim klanom. Zraven pa sem se tudi stilistično zgražal, kako lahko nekomu pride na misel, da publikacijo poimenuje z nepregibno besedo vrsto.

Res pa je, da je Steinbuch 6. januarja 2012 od mene izvedel, da je Slivnik storil svoj konec. Pa nisem telefonaril naokrog in vsem sporočal. Vedel sem, da je Dejanu nekaj pomenil.

V bistvu sva se s Steinbuchom po tej kolumni in sicer spoznala po zaslugi žensk iz najinih preteklih življenj. Bili sta skupaj v službi in svojemu spolu, karakterju in novinarskemu profilu primerno spravljivejši in družabnejši. V bistvu je bil Dejan čisto normalen in zabaven. Tako sva zakopala bojno sekiro. Čez mnoga leta jo je on sicer še enkrat odkopal, ko sem se obenj spotaknil pred leti na Twitterju zaradi nekih njegovih neumnosti v zvezi s korono - on pa me je meni nič, tebi nič blokiral. Bil sem kar malo užaljen.

Žurnal

Najini karierni poti sta se najbolj zbližali - čeprav samo tangencialno - v obdobju, ko sva oba sodelovala s Styrio. Konec poletja 2002 sem najprej začel jaz, s svojim dnevniškim projektom, leto pozneje pa še Steinbuch z Žurnalom. To je bila moja zasluga. Beteiligungsmanager dr. Klaus Schweighofer me je prosil, da bi mu koga sugeriral za glavnega in odgovornega urednika projekta brezplačnika Žurnal, ki so ga nameravali lansirati. Pomislil sem, da Avstrijcem menda ja ne bom predlagal nekega pridnega in ozaveščenega levega novinarja s FDV - in sem kar bleknil, naj vzame Steinbucha.

In ga je res angažiral. Tako sem posredno vplival na vsaj osem let Steinbuchovega življenja.

Prva številka Žurnala je izšla 7. novembra 2003. V 241.000 izvodih. Distribuiranih po pošti v Ljubljani in Mariboru. In tako naprej vsak petek. Tednik. Leta 2007 pa je začel izhajati še dnevni Žurnal 24. Čez teden, medtem ko je tedenski Žurnal izhajal še naprej ob sobotah kot nekakšna vikend izdaja.

Steinbuch je urejal tedenski Žurnal še naprej, glavni in odgovorni urednik Žurnala 24 pa je postal Goran Novković. Styria je ugotovila, da nista najbolj kompatibilna. Se mi je kar zdelo. Steinbuch je Novkoviću pravil “vojno lice”. Štajnija so najprej poslali za dva meseca na dopust, ker so hoteli vse skupaj tudi racionalizirati, pozneje pa je Steinbuch postal svetovalec uprave. Žurnal 24 je bil v prvem in drugem nadstropju Modre hiše na Bravničarjevi v Stegnah, Steinbuch pa na vrhu. V mojih najbolj intenzivnih letih (2004, 2005) pa so bili na Dimičevi. Jaz sem pri njih gostoval, ko smo postavljali Čas. Delali smo kot nori cele dneve. Hodili smo na kosila v menzo GZS in potem do poznega večera, nakar še na pivo v Žmauca. Zjutraj pa ob 8:00 jovo na novo. To so bili nepozabni časi z Die Pressejevim grafičnim oblikovalcem Helgejem Schalkom z Dunaja in s tehnično deklico za vse - pokojnim Matjažem Vidalijem.

Jaz sem bil svetovalec uprave do 2008 - torej do krize -, ko so naju jeseni s Sašem Puklom, košarkarskim sodnikom, ki je tudi nekaj delal s Styrio, nekega dne poklicali v Gradec. Steinbuch pa je bil do leta 2011. Bilo je zelo zanimivo, pravi, ampak če danes nazaj gleda, je bil premlad in premalo izkušen.

Meni se ni zdelo. Ne zame ne zanj. Sinekura zagotovo ni bila, prav pretegnil pa se tudi ni nihče.

Steinbuch pa mi je najbrž šel na živce zato, ker mi je šel na živce Slivnik s tisto svojo Udbomafijo in Kučanovim klanom.
Foto: Marko Crnkovič

Moj Čas

V zvezi s Styrio naj spomnim samo še na to anekdoto - nisem bil zraven, je pa iz zanesljivih virov -, da sta v tistih šestih mesecih Bajukove vlade (2000) šla Bajuk in Janša v Gradec in Pirkerja prepričevala, da bi bilo dobro, če bi Styria prišla v Slovenijo in naredila red na tem degeneriranem, izkrivljenem, razravnovešenem medijskem prostoru. Pirker je bojda rekel, da ga to ne zanima. Politično sploh ne, verjetno pa Styria takrat še niti ni imela realnih načrtov, da bi bili udeleženi na slovenskem medijskem trgu.

To se je Klausu pozneje maščevalo, ker ni imel dostopa do Janše, ko bi ga res rabil. Jaz pa mogoče tudi. Ko sem pripravljal dnevnik Čas (2002–2005), je Klaus v ključni fazi priprav - že v času Janševe prve vlade (2004–2008) - zaman prosjačil za avdienco pri premierju. Jaz sem težil Golobiču, ki pa ni niti s prstom mignil. Petan se je delal cele mesece bolnega in prelagal sestanke in prezentacije, v resnici pa se je po tihem pripravljal na launch Direkta. Potem pa so se še oglaševalski tokovi leta 2005 obrnili za 180 stopinj. Tako da je Styria nazadnje moj projekt zamrznila, ker se ji je vse skupaj zdelo le preveč riskantno.

Čeprav se ni idealno končalo, so to bila morda najboljša leta mojega profesionalnega življenja. Če nič drugega, si domišljam, da sem Styrio pripeljal v Slovenijo in da sem hotel postaviti neke nove časopisne standarde. Kar jih s tem strateškim partnerjem tudi res bi. In še danes sem prepričan, da bi se ne samo moje življenje obrnilo čisto drugače, če bi s projektom dnevnika uspel. Z mojim Časom bi se za vedno spremenila tudi cela slovenska medijska krajina. Verjetno je bila to zadnja možnost, da bi v tem prostoru nastalo nekaj novega in res velikega. In ker ni, je šlo samo še po inerciji naprej in navzdol. In bo šlo tako še naprej.

Demokracija

Med Ampakom - no, vidite, pa se besedo le dá sklanjati - in Žurnalom pa je v Steinbuchovi karieri luknja. Skoraj dobesedna. Bil je namreč urednik Demokracije.

Pustim se podučiti (pa ne od Steinbucha): Demokracija je začela izhajati leta 1989 kot “disidentski časopis slovenske pomladi” oziroma glasilo SDZ in Demosa. Ko so ga izpustili iz zapora - namreč z Roške, da ne bo pomote - je bil eno leto urednik tudi kdo drug kot Janez Janša. Kot politični tednik izhaja Demokracija od leta 1996 ali 1998. Še prej jo je na noge spravljal Dušan S. udba.net Lajovic. Vse ostalo je fake zgodovina.

Steinbuch se je dobil z očetom in zaslužnim mentorjem publikacije in mu postavil nekaj uredniških pogojev. Janša je baje vse pogoje sprejel. Nekaj časa je šlo, dokler je pač šlo. Končalo pa se je, ko so začeli kritizirati takratno opozicijo. (To so bili zlati časi LDS.) Dejan je bil urednik Demokracije od maja 2001 do začetka leta 2002. Iz Lucujeve rubrike v Nedelu je izvedel, da bo zamenjan. Vložil je tožbi zaradi nezakonite razrešitve z mesta urednika in prekinitve delovnega razmerja. Verjetno bi ju dobil, ampak to se je zavleklo v leto 2003, ko ga je že kontaktirala Styria v zvezi z Žurnalom. Esterajherji pa so očitno hoteli počistiti stare zamere in so Steinbucha prosili, naj tožbi umakne. Ponudili so mu, da mu krijejo škodo, ki jo je zaradi nevšečnosti na Demokraciji utrpel. Morda je pomagalo tudi to, da je bil njihov tedanji odvetnik Tomaž Toplak, poznejši predsednik in/ali član uprave Kapitalske družbe, član SDS. Kakorkoli, tako se to dela. Dejan je navedel samo stroške, ki jih je imel z odvetnikom, in niti tolarja več.

Finance in Portal Plus

Potem je pisal mesečne kolumne za Finance kakih osem let. Od 2008 do 2016. (Finance imajo daleč najboljši iskalnik pod svobodnim soncem.) Leta 2015 - kot jaz Fokuspokus - pa je lansiral Portal Plus. Lani je prepustil uredniško mesto Tilnu Majnardiju. Ta se mi zdi pa v nasprotju s Steinbuchom res tak populističen desničar. Ampak v to temo ne vrtam, da ne bi spet odkopavala bojnih sekir. (S Steinbuchom, mislim, Majnardija sploh ne poznam.) Res pa je, da eden ali drugi znata objaviti kak dober članek. Kot recimo tega nedavnega od upokojenega diplomata Boža Cerarja o Cipi Livni. Zelo dobro napisano.

In če smo že pri teh izraelsko-palestinskih temah, je treba povedati, da Steinbucha še bolj kot to, da so ga imeli za desničarja, zdaj moti to, da ga desničarska spletna drhal antisemitsko denuncira kot Žida. Ne da bi ga kdo kdaj vprašal, ali je res. Pa ni? Ne da bi vedel. Verjetno vsak Žid - če je res Žid - ve, da je Žid. Pripomnim: noben Jud tudi ne bi rekel, da je Žid, tudi če bi bil, ampak bi kvečjemu rekel, da je Jud. Vsaj v slovenščini. Ko pozneje razčiščujeva to izrazoslovje, mi pojasnjuje, da to besedo namenoma uporablja v nekoliko zastareli, pogovorni rabi, ker je tudi mišljena pejorativno, kolikor ga pač kot navadnega Nejuda s tem obkladajo.

Priimek Steinbuch verjetno izhaja iz pokrajine Hessen, kjer je celo mestece, ki se imenuje Steinbuch (med Mannheimom in Frankfurtom na Majni). Precej Steinbuchov je tudi na Nizozemskem in v ZDA. Tudi v Izraelu, seveda. V Sloveniji malo. Iz SURS-ove baze je razvidno, da jih je šest, kar bi pomenilo, da so Steinbuchi samo Dejan in njegova žena in njuna otroka plus njegova starša. Očitno se človek niti na SURS ne more več zanesti. Steinbuch mi takoj našteje vsaj še tri sorodnike.

Potem pa pomislim: antisemitska desnica? Ni to tavtologija? Že mogoče, mi odvrne. Desnica, ki je proti Izraelu. Tudi taki obstajajo. Torej obstajajo desničarji, ki podpirajo Palestino? Seveda. To so tisti, ki Žide sovražijo do te mere, da podpirajo njihove nasprotnike. Hmm, propalestinski desničarji? Kajpada. Sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj. Zato podpirajo Hamas. Verjamejo v svetovno židovsko zaroto. Zdaj so spet pri sionizmu. Sionistična zarota vključuje tako kovid kot vojno v Ukrajini - ker je Zelenski pač Jud - itd. Njim se vedno vse poklopi.

Takrat 29-letni Dejan Steinbuch z Milanom Kučanom 14. maja 2004 v Cankarjevem domu na ustanovitvi Foruma 21.
Željko Stevanić/Žurnal

Dajmo si biti na jasnem: antisemitizem pri Slovencih je kar močen in tudi ni nič novega. Že v preteklosti in tudi v literaturi je čutiti to zaničevanje. Že pri Prešernu, Kersniku, Cankarju se pogosto pojavlja oznaka “žid” z malo začetnico kot sinonim za oderuštvo.

Nisem prepričan. Sicer pa je tega dovolj tudi drugod. Ampak res. Od Shakespearovega Shylocka v Beneškem trgovcu do Dickensovega Fagina v Oliverju Twistu in Uriaha Heepa v Davidu Copperfieldu. Taka je Evropa.Taka je bila stara Evropa.

Steinbuch in Janša (in Janković)

Steinbuchov odnos z Janšo je bil vedno kompleksen. Že od urednikovanja na Demokraciji, kakor hitro so začeli kritizirati SDS. Na Žurnalu pa se je tudi hitro zataknilo. Že pol leta pred volitvami 2004 - ko je Žurnal začel komajda izhajati - je SDS hotela naročiti celostranski oglas na tretji strani. Pristopno izjavo. Steinbuch se je uprl. Zadeva je šla do predsednika uprave v Gradec, ki se je nazadnje odločil, da bi bil takšen oglas - in še tako kmalu po začetku izhajanja - preveč riskanten v politično tako nedefiniranem mediju. In da naj tržniki pošljejo ponudbo vsem političnim strankam, da ne bo samo ena izstopala.

Nazadnje ni bilo nobenega oglasa. Ne od SDS ne od katerekoli druge stranke. Steinbuch ni hotel kontaminirati časopisa s strankarskim oglasom. Pred naslednjimi volitvami pa so bili politični oglasi, ampak bolj leve stranke.

Žurnalu je leta 2006 zelo pomagal Janković, ki je kupil skoraj ves oglasni prostor, ki je bil na razpolago. Seveda pa je to užalilo ljubljansko desnico, češ, zakaj favoriziramo Jankovića. Niso si dali dopovedati, da je tako pač trg deluje in da je Janković investiral v oglaševanje in zato tudi zmagal. Kakorkoli, za dobre odnose z Janšo je bila bolj zaslužna Jadranka Rebernik, ki je bila Steinbuchova namestnica.

Saj res, Jadranka! Kaj pa je zdaj z njo? Hja, še vedno je zaposlena na RTV, ampak se je potegnila nazaj. Kolikor se je Steinbuch spominja, je bila politično neopredeljena - domneva pa, da so jo razmere na RTV prisilile, da se je jasno deklarirala. Dejan tega ne bi storil, ampak o Jadranki ne bi rad sodil. Na nek način jo razume. O televiziji ve več kot večina urednikov!

Pa še to: leta 2022 je Steinbuchu ta desna RTV garnitura ponujala vodenje MMC. Ponudbo je prijazno zavrnil. Ne bi mu padlo na pamet, da bi lezel v takšno leglo, kot je nacionalka. Že po človeški plati ne, da politike in aktivizma niti ne omenja. Poleg tega se drži pravila, da nima smisla riniti v delovno okolje, kjer je vsaj polovica zaposlenih že a priori proti tebi. V takem toksičnem okolju ne moreš dobro delati. Lahko pa dobiš raka.

Steinbuch pravi, da je enkrat ali dvakrat organiziral sestanek med Klausom in Janšo. Prvič, ko je bil slednji še premier, potem pa še, ko ni bil več (torej pred in po 2008). Odnosi so bili še kolikor toliko korektni, ampak ne dolgo. Stvari so se zapletle. K temu je veliko pripomogel tedanji Twitter. Verjetno se je nekajkrat spotaknil ob njegove tvite. (Steinbuch ob Janševe, seveda.) Med mediji in politiki tako ali tako ne more biti miru.

Naslovnica ene od številk tedenskega Žurnala iz leta 2007, ko je že izhajal tudi dnevni Žurnal 24
Foto: Marko Crnkovič

Sicer pa se slovenski mediji po njegovem absolutno preveč ukvarjajo s politiko. Ne da preveč poročajo in komentirajo, ampak v tem smislu, da so preveč vpeti v politiko. Postali so del politike. Ravno nacionalka je primer, kaj se zgodi, ko se novinarji politično opredeljujejo do te mere, da postanejo aktivisti. Velja za obe strani, seveda, pri čemer so levi uspešnejši, saj imajo za seboj močnejšo armado. Na dolgi rok je politizacija medijev katastrofa, ki uničuje še tisto, kar je v novinarstvu ostalo profesionalnega in vsaj približno neopredeljenega, nevtralnega. Čedalje težje je delati v okolju, ko že vnaprej veš, kaj bo nekdo napisal ali objavil. V tem pogledu je sam zadovoljen, da ohranja kondicijo in da ga sovražijo tako desni kot levi. Za politiko je največja zmaga, če si tudi v demokraciji podredi medije. Putin je to dosegel z umori, nasiljem in ustrahovanjem.

Kaj se dogaja na desnici

Kaj se bo zgodilo na volitvah čez dve leti? Pojma nimava!

Očitno bodo res v rednem roku. V Sloveniji je težje napovedati volitve kot v kateri drugi državi, ker pri nas ni ekstremnih strank, ki bi lahko podrle politična razmerja. Nismo Francija, nismo Nemčija, nismo Avstrija, niti Italija. Pri nas se spopadata samo še dve stari, tradicionalni stranki. To sta SDS in SD. Preostale tri parlamentarne stranke pa so nastale pozneje. Naš fenomen so stranke, ki nastanejo čez noč. Novi obrazi, med katerimi pa nobeden ni popolnoma nov.

Ampak zakaj se nov obraz vedno pojavi na levi? Zato, ker so slovenski volivci nepismeni. Zeleni. Naivni. To je tako kot v razmerju, v katerem eden od partnerjev trpi za neko zasvojenostjo. Drugi partner pa mu reče, dobro, dam ti še eno možnost. In potem ponovi isto napako. Tako je v politiki. Nova stranka razočara, ker ni druge možnosti, kot da razočara. Nove stranke so na hitro sestavljene, so konglomerat različnih interesov, nimajo strukture. Po določenem času se razletijo. Na naslednjih volitvah od njih komaj kaj ostane. Ampak že se spet pojavi nekaj novega.

Vztrajam: zakaj na levici?

Zato, ker na desni ni prostora za te eksperimente. Tam ena sama stranka dominira že petintrideset let. Tak nov obraz na desnici bi lahko bil Peter Gregorčič, ki je v okviru SLS nekakšna krščanskodemokratsko ljudska desnica, obenem pa tudi liberalno konservativna. Janša je bolj klasična desnica, čeprav brez verskih nastavkov. Res je, verski fanatik ravno ni. Če ne bi potegnil ven te domobranske zgodbe o svojem očetu, tega morda niti ne bi vedeli. V bistvu se je definiral kot desničar s svojim odnosom do komunizma ter do medvojne in polpretekle zgodovine.

Ampak tako imenovani ponosni nasledniki, globoka država, to pa so desničarske fore. Obenem pa je popolnoma nemogoče, da bi neka tako ekstremna in antimigrantska stranka pri nas dobila toliko glasov kot v Nemčiji recimo AfD. Hja, ne bova pleskala vraga na zid, ampak zakaj se tega ne spomni nihče na desnici? To bi bila idealna rešitev za novi obraz tudi pri njih. Saj ni tako težko biti bolj radikalen od SDS.

Včasih je Steinbucha motilo to, da so ga imeli za desničarja. Zdaj ga pa moti, da ga spletna drhal antisemitsko denuncira kot Žida. č
Foto: Marko Crnkovič

Že mogoče, ampak je vprašanje, koliko glasov bi to prineslo. Saj so poskušali. Recimo Resnica. Anticepilci nisi zanemarljivo majhna grupacija. Tudi s proruskimi stališči so poskušali. Če gledaš to amorfno gmoto, Slovencev ne zanima zelo, kaj se dogaja po svetu. Zato se tudi Svobodnjakom ni izplačalo sforsirati priznanja Palestine, ker jim pri ratingih to prav nič ne pomaga. Ne navzgor ne navzdol. Tudi Levici ne. Na evropskih volitvah jim to zagotovo ni pomagalo, ker so bili očitno neuspešni, na naslednjih volitvah pa bodo sploh imeli probleme, ko bo treba priti v parlament. Zdaj so vladna stranka in so ugotovili, kaj pomeni biti vladna stranka. Kakšna slast je oblast. Stranka Levica je zdaj buržoazna stranka. To je zdaj nova buržoazija. Največji problem pa bo imelo Gibanje Svoboda.

In kaj naj potem pričakujemo? Tako premočno pa najbrž tudi SDS ne more zmagati, kot je na zadnjih volitvah zmagala Svoboda. Ker več kot 30 odstotkov že ne morejo dobiti. Kar tudi zanje ni malo. Res pa je, da so ambicioznejši. Če jim uspe eksperiment z Logarjem in če on vendarle ustanovi neko desnosredinsko liberalno stranko po vzoru Virantove Državljanske liste, bi lahko dosegel tudi kakih deset in več procentov. Seveda pa so to pobožne želje. Ker najbrž ne bo nič iz tega. Logarjevo taktiziranje - če je to sploh taktiziranje - ne deluje perspektivno. Če bo hotel kaj doseči, bo moral iz stranke. Pri čemer je treba vedeti, da je Logar ziheraš. Stranke seveda ne more prevzeti. Če bo SDS zmagala na prihodnjih volitvah, bo to verjetno Janšev zadnji premierski mandat. Leta 2030 bo na čelu stranke že 37 let. Star pa bo 72 let. Ravno prav.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta