Marko Crnkovič
Sedim in čakam na terasi Kavarne Maxi z razgledom na državni zbor in s kotičkom očesa skozi stekleni vogal opazim, da se približuje nekaj živo oranžnega v kombinaciji z magento. To bo ona, pomislim. In res: naenkrat je pred mano dobra stara Manca. Vpadljiva kot vedno že kot pojava in s svojo prezenco. Čeprav tokrat opozarja nase ne samo z divjim koloritom, temveč tudi s hudimi sončnimi očali, ki jih ne bi pripisal niti trikrat mlajšim influencerkam. Pa saj tem smrkljam niti ne bi pasala. Ni bolj zanimivega kot gospe v letih, ki se znajo nositi in obleči.
Ker se že sto let nisva videla, se prisrčno pozdraviva - "Draga Manca!", "Dragi Marko!" - in si tako rekoč planeva v objem. Spontano. Celo jaz spontano. Ona itak. Ne morem si kaj, da ne bi pripomnil, da je moralo miniti kakih trideset let, da sva se končno začela objemati.
Manca zgleda zelo dobro. Nič se ji ne pozna, da je pred dvema letoma prebolela strašno bolezen in prestala zapletene in tvegane posege in terapije. Resda zgleda malo upadla, ne več tako polnih, gladkih lic - ampak saj tudi jaz pri svojih letih postajam vedno bolj suhljat, čeprav ne hujšam, pa sem skoraj petnajst let mlajši od nje.
No, Mance niso samo pozdravili, temveč so jo tudi mojstrsko rekonstruirali.
Seveda pa je ona poseben primer. Medicina resda dela čudeže, Manca pa še večje. Verjamem, da bi koga drugega težko tako pozdravili kot Manco, ki je do bolezni in zdravljenja zavzela pač tak attitude. Da se ne bo dala. Da ji bo to šola in izkušnja.
Že kar vnaprej povem, da kapo dol pred Manco. Toda o tem kaj več pozneje.
Fashion
Ko na mizi opazi moj izvod svojih Moških pisem, ki sem jih prinesel s sabo, se takoj razveseli, da ni naključje, da se je danes tako oblekla. Oranžna in pink sta namreč dominantni barvi ovitka Moških pisem, vsaj hrbta in zadnje platnice. Čeprav ne tako strupeni. Marko, ni naključij! Zelo pomembno je, da se naučimo brati te povezave. Kdo drug morda niti ne bi opazil tega barvnega ujemanja - ona pa z veseljem.
Ampak kako bi to razložila? Saj ni vedela, da bom prinesel s sabo to knjigo. Preprosto: preden je šla zdoma, je pogledala skozi okno in videla, da je oblačno - in se odločila, da se bo oblekla sončno. (Ko nekaj časa sediva v Maxiju, posije sonce. Kako pomenljivo, kajne, Manca?!) Če bi zelo sijalo sonce, bi pa najbrž bila v belem. Poletje pa to. Oblači se vremenu in razpoloženju primerno in se potrudi, da je vedno igrivo. Tako se igra že od rane mladosti. Da kombinira barve in si nadeva nakit - tako kot danes plastične uhane in prstane od E2RD, s katerimi je diskretno nakindžurena - pa torbe itd.
Če smo že pri fashionu: v srednjih letih je rada nosila Escado - kot se za univerzitetno profesorico spodobi -, ampak ne bi zdaj o tem.
Suhoparen prispevek za biografijo
Biografski in poklicni fakti so naslednji:
Rojena v Mariboru leta 1948. Slučajno. Mamo Primorko, profesorico matematike in fizike, pošljejo učit na Prvo gimnazijo. Očeta Novomeščana, dediča lastnikov tovarne Labod, Kidrič pošlje študirat v Beograd. Oče najprej prihaja v Maribor obiskovat družino, pozneje se mama z Manco in dvema starejšima bratoma preseli k njemu v Beograd. Nakar se vsi vrnejo v Ljubljano.
Manca je maturirala iz indijskih religij na Šentvidu leta 1966. Diplomirala iz matematike in fizike leta 1969 na pedagoški. Leta 1975 na FSPN iz novinarstva. Magistrirala iz novinarstva 1979. Se študijsko izpopolnjevala v Münchnu, zaključila s predavanjem Ansätze zur Theorie der journalistischen Darstellungsformen in leta 1987 postala doktorica filoloških ved na FF v Zagrebu.
Kot novinarka začela pri Mladini leta 1970, po letu 1973 profesionalno na TT, ITD in Teleksu. Pisala za številne časopise v takratni Jugoslaviji. Od leta 1980 do upokojitve petindvajset let na FDV izredna profesorica za novinarsko sporočanje, vzgojo za medije in novinarsko etiko. Dolgo tudi predstojnica Katedre za novinarstvo.
Breza
Kako je sploh prišla k filmu? Hrvaški režiser Ante Babaja je sedem let po vsej Jugoslaviji iskal primerno igralko za vlogo Janice - naivnega, nesrečnega in nebogljenega dekleta v filmu Breza, ki ga je hotel posneti po novelah Breza in Ženitev Imreja Futača hrvaškega pisatelja in scenarista Slavka Kolarja.
Ko je v tistem času ravno bil v Ljubljani, je Babaja vprašal režiserja in dramatika Žarka Petana, ali morda pozna kakšno primerno dekle za to vlogo. Seveda, je odvrnil Petan. Pridi pogledat v Dramo to mojo ta malo. Manco, seveda - ki je pri svojih osemnajstih, devetnajstih v Petanovem Ionescu (Žeja in lakota, 1965) v sezoni 1966/67 izgovorila nekaj nepozabnih stavkov. V tem smislu, da jih sama ni nikoli pozabila.
In res. Tako je potem Babaja pozvonil pri Manci doma na Viču in jo vprašal, ali bi prišla na poskusno snemanje. Sicer ni nič razumela, je pa seveda privolila. Na poskusnem snemanju pa Milena Dravić, Snežana Nikšić, Dušica Žegarac … - in Manca, ki ni imela pojma o ničemer.
Babaja ji je rekel, naj sede pod drevo in zasanjano gleda v daljavo in si predstavlja, da je nekje tam On. No, Njega si je Manca znala tako dobro predstavljati, da se je režiser nemudoma odločil, da bo ona Janica.
In tako se je Manca Košir vpisala v zgodovino jugoslovanske kinematografije.
Breza je v Sloveniji nemara kulten film zaradi Mance, na Hrvaškem pa že sam po sebi, ker je bil eden prvih njihovih modernističnih filmov. Meni se zdi ena taka zgodnejša hrvaška verzija Kranjec-Štigličeve Povesti o dobrih ljudeh, samo bolj kruta.
Leta 1967 je Breza dobila na puljskem filmskem festivalu bronasto areno za najboljši film, Bata Živojinović zlato za moško vlogo, Tomislav Pinter pa zlato za kamero. Ob Manci so igrali še Fabijan Šovagović, Martin Sagner - kasnejši Dudek v znameniti seriji TV Zagreb Gruntovčani iz leta 1975 - pa Nela Eržišnik, na odrih znana tudi kot Marica Hrdalo, in Stane Sever.
Manca je na takrat znamenitem igralskem festivalu v Nišu dobila nagrado za najboljšo filmsko debitantko leta. Če gre na Hrvaškem v trgovino, jo starejše gospe še danes prepoznavajo in ganjeno vzklikajo: "Jao, vidi, naša Janica!"
Brez ambicij
Manci Košir se dogaja življenje samo od sebe. Brez ambicij. Življenje sámo pride k njej. Pa ljudje tudi. Tako je gledališko kariero tudi končala. Enkrat je prišla s snemanja domov in pogledala na koledar, kdaj ima spet predstavo v gledališču. Pa jo je že imela, ker si je narobe zabeležila datum - in tako jo je takratni ravnatelj Drame Bojan Štih vrgel iz ansambla. Čeprav so nekateri trdili, da je to zgodovinska škoda, ker da je talentirana za tragedije. Kar se ji je zdelo čudno, ker je življenje dojemala kot komedijo in si same sebe ni predstavljala v vlogah Fedre ali Medeje.
Pravi, da je bila Breza njeno prvo srečanje s smrtjo - ali vsaj razmišljanje o smrti. Velik del filma je namreč odigrala v krsti in imela čas spoznavati, da je človeško bitje minljivo. Da umremo.
In od takrat onidve s smrtjo prijateljujeta. Torej že več kot petdeset let.
Teženje s smrtjo
Se spomnite, Manca, jo vprašam, ko sem vam v najinih epistolah napisal, da mi nikar ne težite s smrtjo?
Z Manco sva si tedensko dopisovala v tedanji Dnevnikovi prilogi Zelena pika: 26 pisem v treh mesecih (2005/06). Po pismih, ki sta si jih izmenjevala z Dušanom Jovanovićem, zbranih v knjigi Moški:ženska - Pisma (2000), in moji ideji, da bi si midva sama dopisovala v Dnevniku (2005/06), si je potem načrtno izbrala še nekaj epistolarnih partnerjev. In to same moške: poleg mene še Matjaža Gantarja, Branka Gradišnika, Dušana Osojnika, Aleksija Kobala, Urbana Kordeša in Adama. Tako je nastal korespondenčni zbornik pod naslovom Moška pisma (2007).
Skratka:
"Metafizična vprašanja me ne zanimajo. O smrti ne razmišljam. Včasih se spomnim, da bom umrl, ampak to misel hitro odženem in živim naprej. Ne mi težit s smrtjo, prosim."
Najine epistole so bile precej polemične. Vsaj moje. Par močnih, morda celo premočnih sem ji napisal. Ona - nežna duša - pa mi je milo odgovarjala oziroma pridigala (kot sem ji sam očital). Njen "zlohotni prišepetovalec", ki ga je večkrat citirala, jo je naravnost vprašal, zakaj si sploh dopisuje z mano. Ker da je to tako, kot da bi kar naprej klicarila na telefon, ki ga nihče ne dvigne.
Naprej sem ji metal, da se kar naprej razgalja. Recimo:
"Kaj vas žene, da opisujete svoja ljubezenska razmerja, svojo osebno emocionalno zgodovino? Je to ekshibicionizem? Tudi sam nisem imun na te zadeve. Marsikaj sem že napisal o sebi, tako pomembnega kot trivialnega. Toda po moji teoriji je samo razgaljanje legitimno le v primeru, če te zadeve opisuješ kot intelektualne, kulturne, socialne, trendovske, lifestyle, urbane, magari politične fenomene - ne pa psihološke."
Ko mi je pisala o duši, sem odgovarjal:
"Pha! Duša je literarna metafora. Nekoč metafora pesnikov, danes metafora brezčutnih in nepismenih. Ljudje so obsedeni. In to ne toliko z iskanjem sreče samim, temveč s čvekom o iskanju sreče! Prava nihilistična metafizika!"
Drznil sem si jo celo okarakterizirati kot "pop svečenico spovedniškega sentimentalizma":
"S kontrolo in z doziranjem informacij ustvarjam hierarhijo odnosov z ljudmi okrog sebe, pa tudi hierarhijo znotraj moje osebne zgodovine. Povedati vse vsem bi se mi zdel preveč nestrukturiran, dolgočasen, ploščat svet okoli mene. V čem je sploh razlika med vašo prijateljico in naključno bralko? Ali ta slednja kaj manj ve o vas od prve - razen da vas ne pozna osebno, temveč le kot pop svečenico spovedniškega sentimentalizma?!"
Duša in jaz
Danes tega o duši in smrti ne bi več napisali. Kajne, da ne, dragi Marko?
Seveda ne. O duši in smrti ne bi več polemiziral - še najmanj pa z Manco -, ker o tem bolj malo vem. Zame je to tako nekako kot vprašanje vere v boga. Verjamem sicer ne, kregal se pa o tem ne bi. Tako kot tista apokrifna Vidmarjeva, ki sem jo, ne vem več kje, pobral in v enem od takratnih pisem Manci tudi citiral:
"Če preprost vernik trdi, da Bog je, in če Nietzsche trdi, da Boga ni, potem verjamem Nietzscheju. Če pa preprost ateist trdi, da Bog je, in če Tomaž Akvinski trdi, da Bog je, potem verjamem Tomažu Akvinskemu."
Tako. Manca ve bistveno več o duši in smrti kot jaz, zato se nima smisla z njo o tem prepirati. Naj bo po njenem. Vprašanja duše oziroma definicije duše jaz še danes ne razumem, ne bi pa več pisal takih nedokazljivih in nedokazanih frivolnosti. Dopuščam namreč možnost, da duša obstaja. Čeprav ne terjam dokazov zanjo. Iščem pa tudi ne.
Duša se mi sicer še vedno zdi nekaj fakultativnega. Verjetno jo imam, vendar se z njo ne ukvarjam. In če jo imam, potem je najbrž zanemarjena. Niti se v bistvu ne poznam v tem dušeslovnem smislu.
Moj odnos do smrti je podoben in obenem drugačen. Prestar sem že, da bi jo ignoriral in se je otepal kot neprijetnega dejstva. Definira me ravno ne, dotika se pa me vsekakor. Bliža. Moja mama bo kmalu stara 91 let. Očeta sem izgubil pred tridesetimi leti. Vedno več ljudi okrog mene umira. Prijatelji in znanci. Tudi vrstniki. Vedno pogosteje sekajo v našem gozdu. You never know.
Ne, ne bi se več kregal o smrti. Z nikomer. Lahko me pa kdorkoli potolaži glede tega. Recimo Manca je v tem dobra.
ARS
Ali je lahko mlad človek zrel? Seveda, pravi Manca, tudi taki čudežni ljudje obstajajo - ampak midva nisva med njimi. Ker nisva mlada in zrela. Jaz zorim zdaj, na stara leta.
Ko je bila enkrat pri Ladu Bizovičarju v oddaji, mu je zagrozila, da bo šla iz studia, če ji postavi eno samo vprašanje, kako je bilo, ko je bila filmska igralka in ko jo je Tito povabil na Brione. Dajva se pogovarjati kaj novega. Kaj bi pa za vas bilo novo, Manca? Recimo ARS. Kratica za "ambasadorko radostnega staranja". Staranje je namreč ena najpomembnejših umetnosti v življenju sploh. Ker kako se ljudje radostno starajo? Nekateri se sploh nočejo in do nezavesti nategujejo obdobje mladosti. Na koncu so pa karikatura.
Jaz sem do tega ambivalenten. Po eni strani ne bi hotel več biti mlad - pa saj tudi ne morete več biti, vskoči Manca in se prešerno zasmeje, kot najmanj stokrat v teh dveh urah v Maxiju -, po drugi mi je pa všeč to, da sem lahko siten starec. Nergač. Grumpy old man.
Yes, yes! Saj to vam pa priliči, Marko. To ste vi po svojem bistvu. Ja, ampak ali nisem bil tak že pri štiridesetih? Že, ampak zdaj ste zrel nergač, ki ima za seboj življenjske izkušnje. Ne morete drugače, kot da mladeniško nergate, ker ste upornik in hočete biti drugačni. To je namen nerganja. Pomembno je, ali rečete: jaz sem tukaj, Marko Crnkovič, ali pa nergate zato, ker je to življenje pač nerganja vredno. Ne ego, ampak izkušnje. Duša in telo. Tudi telo zna nergati na svoj način.
Mediji
Medijev skoraj nič več ne spremlja. Njeno življenje je ciklično. Ko je bila manekenka, je ful predano to opravljala. Ko je nehala biti manekenka, pa je že naslednji dan pozabila, da je to kdaj bila. Ko je bila filmska igralka, je bila prava profesionalka. Hodila na vaje, igrala v koprodukcijah - tudi Železnem križcu Sama Peckinpaha, sicer pa je v njeni filmografiji kakih trideset enot. Pa ne velike vloge, da ne bo pomote. Razen pomembne pretresljive vloge pobegle taboriščnice v hrvaški TV-nadaljevanki Marija (1977).
Ko je potem postala novinarka, je bila samo novinarka. Start, Danas, Književna reč, pedagoginja in znanstvenica. In tisti dan, ko je zapustila FDV - sama pravi, da kot najmlajša upokojenka v zgodovini Univerze v Ljubljani: že pri 57 letih -, so ji sodelavci rekli, da bo tablica ostala na vratih njene pisarne in da lahko vsak dan pride v službo. Jaz? Vsak dan v službo? Praga ne bom več prestopila! Pa saj ne boš vzdržala … Pa sem. Mirno sem vzdržala.
Bere Delo, no, vsaj preleti naslove, včasih je brala tudi Večer, pa še vedno bere Jano/Zarjo ali Zarjo/Jano pa Ono Plus ima naročeno, ker je bila Sabina Obolnar njena študentka. Slovenskih televizij ne spremlja, razen če ji kdo kaj priporoči. Gleda samo RAI 1 in se uči italijansko. Ali pravzaprav posluša, med kuhanjem. Tako je ravno danes slišala, da je nek lik v neki kriminalki rekel: "Kdor veruje, ne joče." Hahaha, kakšen stavek! Saj ima logiko!
Pa še nekaj se je naučila z italijanske televizije: gli italiani hanno solo due parole per l'amore - poleg same besede amore še … - "Hai mangiato?" Si jedel? Hrana je zelo pomembna za odnose med ljudmi. Njena definicija družine je, da je družina tam, kjer se kadi iz lonca. In čeprav je sama svoja družina, ker so že vsi odleteli iz gnezda, kuha vsak dan. Zase in za vse, ki pridejo. Vedno mora biti malo rezerve. Ker kaj pa veš, kdo lahko vse pride.
Smo se zaman borili?
A kar zadeva medije: Manco glede tega provociram, da imam občutek, da smo se zaman borili. Kakšen občutek ima ona? O, pa ne samo za medije. Še za marsikaj drugega smo se zaman borili. Čeprav nekaj stebrov novinarstva še stoji - in to ji daje upanje. Tako kot Judi pravijo, da je na svetu že od začetka sveta samo 47 modrecev. Ko eden od njih umre, se nekje drugje rodi drug modrec. In zaradi teh sedeminštiridesetih ta svet stoji. Menihi na gori Atos pravijo, da bi zmanjkalo luči, če ne bi bilo teh ne vem koliko samostanov. Tistih, ki nosijo kulturo in civilizacijo, je vedno malo.
In to je tudi ona opažala na fakulteti. Ko je začela, je bilo v predavalnici petnajst, dvajset študentov, od tega dva, trije dobri. Ko je odhajala v penzijo, jih je imela sto, pa so bili še vedno samo kakšni trije dobri. Ampak res dobri. Zvezde. Kot recimo Igor Bergant ali Peter Frankl.
Manca je bila na FDV samodeklarirana razpečevalka izdelkov in talentov svojih študentov. Tako je recimo pripeljala Matejo Hrastar na Razglede. Pa Vesno Milek na Mladino. Ali poslala Sašo Einsiedler na Pop TV in ji rekla, naj se usede pred vrata pisarne Tomaža Peroviča in sedi tako dolgo, dokler ne pride ven. Nosila njihove članke v uredništva, cele knjige na založbe. Recimo Bronjo Žakelj. Danes pravi, da je zaslužna za ducate in ducate knjig, katerih avtorje je nagovarjala in nagovarjala, naj jih napišejo.
Ne nazadnje je v študijskem letu 2004/05 Manca tudi mene spravila na FDV kot zunanjega predavatelja oziroma nosilca predmeta uredniško delovanje (za tretje in četrte letnike). Nasledil sem Meršola, ki je takrat postal odgovorni urednik Dela. Nekateri na novinarski katedri so predstojnici Manci govorili, da pa ta - jaz namreč - že ne bo prestopil praga predavalnice, dokler bodo oni tam.
No, pa sem ga le. Študentje so me sicer imeli radi in so mi dali visoke ocene. (Čeprav jaz njim ne vedno.) Potem pa je Manca šla v penzijo in mi njen naslednik ni mogel ali hotel podaljšati angažmaja. Uradno zaradi takrat uvedenega bolonjskega sistema.
Znanost je radovednost
Tudi njenih Nastavkov za teorijo novinarskih vrst iz leta 1988 še ni nihče presegel. Ker se nikomur ne ljubi več s tem ukvarjati. Ona pa je izrezala na tisoče člankov, da je definirala zakonitosti žanrov. Najlaže je biti znanstvenik, če rečeš, ta je rekel, oni je rekel, ta je podčrtal, oni poudaril … Pa prebereš nekaj knjig in to je to.
Zahtevno pa je zbirati material in ga študirati. To zahteva leta. Ali recimo zgodovina novinarstva. Tako je delala Smilja Amon, ki je sedela v arhivih leta in leta. Ure, dneve in noči. To je težko delo. Danes pa usvojiš tistih dvajset modernih besed diskurza v določeni stroki. Znanstveni članki so postali sami sebi namen. Produkcija teh kao znanstvenih člankov nima z znanostjo nobene zveze več. Znanost ni štancanje. Znanost je radovednost, znanost je delo, znanost je strast.
Enako je z novinarstvom. To ni novinarstvo, da prepisuješ, kaj poroča ta in ta agencija ali medij ali bog ne daj Twitter in Facebook. Novinar hodi na teren in sprašuje ljudi. Gleda, kaj se dogaja. Najde zanimive ljudi. Veste, koliko jih je Manca sama našla! Še danes jih! Zato ima še danes randevuje. Da je zbiralka zanimivih ljudi, so ji rekli.
Sedma pisma
Take pa najde tudi v medijih. Recimo v reviji Kairos, uradnem glasilu Slovenske krovne zveze za psihoterapijo. Najde recimo sinopsis referata o angažmaju psihoterapevtov za javno dobro in si misli: če ta človek resno misli, potem mi bo gotovo odgovoril na mail. In ji res. In pošlje cel referat. Uau, kako zanimivo! Spoštovani ta in ta, ali se lahko srečava? Seveda. Tako to gre. In tako ima te randevuje. Na dnevni bazi, Marko. S kakimi fantastičnimi ljudmi!
Zdaj ravno dokončuje sedmo knjigo pisem. Pod naslovom Nagovori tišine. Na jok ji gre od hvaležnosti, da si taki ljudje sploh hočejo z njo dopisovati. Recimo arhitekt, teolog in filozof Robert Dolinar. Ira Zorko, tudi arhitekt. Rojen pisatelj! Joni Zakonjšek, genialna kontemplativna slikarka. Pa Vesna Velkavrh Bukilica, neverjetna prevajalka. Kar ona prevede, je boljše kot original. Pesnik Dušan Šarotar, aaaah … - "tišina morja, tišina snega". Kar jokaš, ko to bereš. Režiser Tomi Janežič, ki dela predstavo tudi po dve, tri leta. V Mladinskem je režiral predstavo Simone Semenič z naslovom še ni naslova, ki je trajala deset ur. S temi šestimi si zdaj dopisuje in ob vsakem pismu trepeta od lepote in presežnosti. Vsi so ujeli brezčasje. To je mistika. Meraviglioso.
Tako. Ful ji je lepo v življenju.
ZOA
Še kdo ve, kaj je bila ZOA? To si je tudi Manca izmislila s svojim talentom za kratice: "znanje, odgovornost, avtonomija". Manca Košir, Slava Partlič (1952-2001) in Vinko Vasle so bili sveta Trojica, najboljša možna kombinacija.
ZOA je bilo konec 80. let nekakšno alternativno novinarsko društvo, iz katerega je pozneje nastal Sindikat novinarjev Slovenije. Podeljevali so Ščukove nagrade za najboljše novinarske dosežke - recimo Žerdinu in Mastnaku - in Siratkove za najslabše primerke. (Teh ne omenja po nemarnem.) S Slavojem Žižkom in Mojco Drčar Murko so leta 1989 na volitvah za člana predsedstva SFRJ - na katerih je potem Drnovšek premagal Bulca - prijavili Vasleta kot kandidata in se z kdo ve čigavim sklumpanim avtom vozili po Sloveniji in agitirali.
Da ne bo pomote in kdo bi si mislil: Vinko Vasle je bil za tiste čase silno napreden. Bistveni namen njegove kandidature je bilo odžiranje glasov Marku Bulcu. Na turneji je imel genialne nastope! Po isti logiki je Manca kandidirala za predsednico Društva novinarjev - pa ji nazadnje ni uspelo, ker jo je Slivnik zminiral kot neprimerno.
No, in kje je zdaj Slivnik in kje sem pa jaz?
Na dolg rok se poštenje, avtentičnost, verodostojnost, strast vedno splačajo. Na kratek pač ne. Smrt je tista, ki obračuna.
In kje je zdaj njen Vašči? Sploh ne ve, kje je. Razen da je v penziji. Pojasnim ji, da za desničarski spletni portal piše nekakšne antikomunistične satire, humoreske, whatever. No, saj duhovit je bil pa zmeraj, pravi Manca. Ampak to pomeni, da se revež od takrat ni premaknil niti za milimeter. Trideset let je na istih okopih.
Plasti čebule
V čem je fenomen tega, da se je toliko takratnih disidentov ali vsaj naprednjakov spreobrnilo v desničarje?
Manca se sklicuje na Freuda. Če začnemo odstirati plasti čebule osebnosti takih ljudi, nazadnje vedno pridemo do ranjenega otroka. Ki ni bil viden in slišan in so ga morda tudi tepli in ker je imel v družini alkohol. Če hočeš, da grozote ne pridejo na plan, potrebuješ nek zunanji motiv, v katerega usmeriš energijo in v zunanjega sovražnika projiciraš svoje demone. Zato se taki ljudje zelo bojijo samote in tišine. Ljudje se ustavijo v času. To se dogaja tudi mladim. Bodite pozorni na to, kako ljudje hodijo. Vi najbrž hodite počasi. Ker če ste siten starec, hodite samo z nogami.
Emm …
A ste se kdaj opazovali, kako hodite?
Jah, no …
Niste, ne? Poglejte tega človeka. On hodi pravilno in živo. S celim telesom. Ne samo noge, ampak tudi roke, boki, medenica, glava … vse se giblje. To jo je naučila učiteljica feldenkraisa, podobno pa vemo tudi iz kitajske, vietnamske in drugih medicin. Tako kot je živo telo, je živ tudi duh. In obratno. Da ne hodiš samo z nogami, ampak s celim telesom. Pravzaprav s celim bitjem. Tudi dihaš ne samo tu zgoraj.
Duša in telo in zavest
Zdaj se ful zanima za telo, prej se pa ni. Ampak njeni ljubi zdravniki, sami zlati fantje, res ekipa za zlato kolajno, so z njo tako lepo govorili pred operacijo. Eden ji je rekel: "Manca, pripravite se, da po operaciji ne boste nikoli več isti."
Pa ste to sprejeli?
Odločen ne.
Pa saj ste res isti.
No, malo se že vidi.
No, skoraj isti.
Kakorkoli, Manca pravi, da je naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da se to ne bi zgodilo. Če človeku izpulijo petdeset bezgavk, se mu lahko zgodi, da ne bo več mogel dvigniti roke, ker bezgavke gor držijo ramo in roko - razen če ne vadiš vsak dan. Najprej v duhu in potem tudi redno telesno. Ali pa, ko ti vzamejo del kosti in jo presadijo tja gor in moraš hoditi z berglami. Lahko pa se zgodi, da se noga odvadi hoditi in potem celo življenje šantaš. Manca zato ni hotela hoditi z berglami. Je rekla: dajte me na noge, samo držite me. Skratka, marsikaj se še lahko zgodi.
Enkrat, ko je delala jogo, pa je med meditacijo slišala glas, ki je govoril: "Ti si ista. Ti si ista. Ti si ista."
Kako sem jaz ista? Ista sem kot pred rojstvom in kot bom po smrti. Bom ista. Človek ni samo telo. Ampak je zavest. Čeprav se znanstveniki še danes niso zmenili, kaj to točno je.
Duh? Duša?
Nič ne bom rekla. Vem samo, da je zavest brezčasna in brezkrajna.
Verjetno je del soočenja z boleznijo tudi vprašanje: zakaj ravno jaz?
Manca se tega ni vprašala niti enkrat. Niti za sekundo. Njeno edino vprašanje je bilo: kaj me hoče bolezen naučiti? Ko ji omenim Susan Sontag in njeno knjigo Bolezen kot metafora - da so velike bolezni kot tuberkuloza v 19. stoletju ter rak in aids v 20. veljale za logično nesrečo družbe in posameznika -, sicer dopušča možnost, da si je za vse, kar se mu v življenju zgodi, zaslužen sicer človek sam.
Vendar ne gre za krivdo. Gre za lekcije, ki jih v življenju mora vzeti. Hčerki ji pravita, da nikoli ni delala manj kot dvanajst ur na dan in da na nobene počitnice niso šli brez kupa knjig in pisalnega stroja. Manca je bila pač strastna in je nič ni moglo zaustaviti v tej njeni radovednosti in entuziazmu.
Bolezen pa jo je zabremzala. Stara je 73 let in si prvič v življenju zna reči: Manca, dovolj si naredila za danes, počivaj. In brez slabe vesti leže na kavč in gleda svoj vrt in drevesa skozi okno nasproti Plečnikove cerkve v Šiški - in se ji še brati ne ljubi.
Manca je zdaj čisti zen. Še mene se je to prijelo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
