Pred 17 leti je v nekaj poljskih mestih potekala kampanja, v okviru katere so bili reklamni panoji polepljeni s plakati, na katerih je pisalo Naj nas vidijo. Karolina Bergula je izdelala serijo 30 portretnih fotografij gejevskih in lezbičnih parov, ki se držijo za roke in smejijo. Srečni ljudje na sprehodu. Še vedno se spomnim tudi nasprotovanja: nekaj reklamnih panojev je bilo uničenih, desničarski politiki so poskušali kampanjo preprečiti.
Sedemnajst let pozneje in nekaj dni za tem, ko je policija prijela skoraj 40 ljudi, udeležencev shoda v podporo aktivistki Margot, ki je poškodovala neki oglaševalski kombi, ker je promoviral sporočila, v katerih so nas primerjali s pedofili, me je nekdo vprašal: Zakaj pa vi ne organizirate kampanje, s katero bi pokazali, da ste vendarle “normalni” ljudje? Zakaj ne ozaveščate ljudi in se ne pogovarjate z njimi? Zakaj niste prisotni v manjših mestih, kjer je homofobija najbolj prisotna?
V preteklih 30 letih smo družbo in politike nenehno opominjali, da smo tukaj, da si želimo civilnih partnerstev in strpnosti. V preteklih 20 letih smo se bolje organizirali, vedno več zahtevamo, ko gre za naše pravice, in naš cilj ni več spodbujati strpnost, ampak prepričati ljudi, da nas sprejmejo. V preteklih desetih letih je postala naša agenda bolj mainstreamovsko usmerjena: v središču Evrope, sredi 21. stoletja, bi radi enake pravice, pravno zaščito, zakon o priznavanju spola, spolno vzgojo. V preteklih petih letih, odkar je na Poljskem na oblasti stranka Zakon in pravičnost (PiS), si na vso moč prizadevamo, da nas oblasti ne bi utišale.
Zlasti za mlade je ta lov na čarovnice, usmerjen zoper LGBT, neznosen
A tudi ob vseh slabih stvareh, ki so se zgodile na Poljskem, še verjamem, da vedno, ko naredimo en korak nazaj, naredimo potem dva koraka naprej, in da bomo na tak način spremenili odnos družbe do drugačnosti in povečali njeno odprtost. Poljska družba je veliko bolj odprta kot poljski politiki, ki prenašajo svoje predsodke na ljudi. Vendar to ne pomeni, da se ne smemo zavedati, da se lahko to, kar se dogaja na Poljskem, zgodi kjerkoli.
Rodila sem se v majhnem mestu na jugu Poljske. Pri 19 letih sem zapustila svoj rojstni kraj in se preselila v precej večji Krakov. In tako zgodbo lahko slišite od mnogih pripadnikov skupnosti LGBTQIA na Poljskem, ki lahko kanček sreče in varnosti najdejo le v večjih mestih. Prav iz tega razloga smo v preteklih sedmih letih skupaj s fundacijo Równość.org.pl podpirali, opolnomočili in okrepili skupnosti LGBQIA v manjših mestih, saj vsi ljudje ne morejo ali nočejo preprosto zapustiti svojih domačih krajev. In menim, da je to, kar se je zgodilo v preteklem letu in pol, dokaz, da se lahko v zelo kratkem času zgodi marsikaj in da se na to zelo težko pripravimo.
Zato menim, da ne smemo pozabiti na manjša mesta, še posebno ne v času največjega antagonizma, ki smo mu bili priča v preteklih dveh desetletjih. Srečna sem, da imam družino, ki me sprejema, prijatelje, ki me podpirajo, in možnost, da delam. Toda za mnoge pripadnike skupnosti LGBTQIA, zlasti mlade, je ta lov na čarovnice, usmerjen zoper LGBT, neznosen. Upanje je tisto, kar so Poljaki potrebovali v času svojega boja za svobodo pred letom 1989, upanje je tisto, kar mi daje moč, da se še naprej borim za pravice skupnosti LGBTQIA. Upanje, gradnja skupnosti in izražanje podpore drug drugemu so nam pomagali preživeti preteklo leto. Od svojih prijateljev iz skupnosti LGBTQIA in aktivistov najpogosteje slišim, da so utrujeni in tudi prestrašeni, preplavlja jih negotovost, ker ne vedo, kaj bo prinesla prihodnost. Vem, da je to, da nas tako utrujajo, ena njihovih strategij zoper nas. Toda mi smo na pravi strani zgodovine.
•••
Magda Dropek je na univerzi Jagiellonian diplomirala iz poljske filologije in novinarstva, nato je bila deset let urednica največjega in najstarejšega LGBTQ-časopisa na Poljskem, od leta 2012 pa je soorganizatorica festivala Queer May in Pohoda za enakost v Krakovu. Od leta 2013 je članica uprave fundacije Równość.org.pl, ki podpira pripadnike skupnosti LGBTQ v manjših mestih na jugu Poljske.