20 let Parade ponosa: Nehali smo se spraševati, ali si upamo na ulico

Ne gre le za geje, lezbijke, biseksualne, transspolne, interspolne in kvir osebe (LGBTIQ), gre predvsem za to, da dobi vsak posameznik pravico živeti v skladu s svojo identiteto, brez pretvarjanja in polaganja računov drugim. Gre za spoštovanje človekovih pravic, za nediskriminacijo in enakopravnost vseh." Tako danes, tik pred izvedbo 20. Parade ponosa, ki je bila zaradi epidemije preložena na jesen, opisuje pomen vsakoletnega pohoda LGBTIQ-oseb, njihovih podpornikov, prijateljev, sorodnikov pa tudi pripadnikov drugih še vedno diskriminirajočih skupin po ljubljanskih ulicah predsednica društva Parada ponosa Simona Muršec. Tudi letošnja, jubilejna, ohranja politično sporočilnost, kajti v časih razraščanja nestrpnosti in sovražnega govora je boj za ohranitev že doseženih temeljnih človekovih pravic še toliko bolj nujen. "Poleg opozarjanja na nujno uveljavitev pravic za LGBTIQ-osebe na zdravstvenem in pravnem področju, pri družbenem vključevanju in socialni varnosti je drugi del sporočila tokratne parade, da se moramo vsi boriti za temeljne pravice. Solidarizacija na tem področju je nujna. Če ne bomo ukrepali, bo to, kar danes gledamo na Madžarskem in Poljskem, kjer so na udaru spolne manjšine, pravna država in demokratične vrednote, čez nekaj let naša realnost," povzame Murščeva. Pravi, da je sicer bilo na zakonodajni ravni v minulih dveh desetletjih veliko doseženo, "a še vedno nismo enakopravni, kaj šele družbeno enakovredni člani te družbe".

Izstop iz nevidnosti

O tem in tudi o doseženem nekoliko kasneje. Vrnimo se zdaj v leto 2001. K dogodku, ki je pri LGBT-skupnosti sprožil izstop iz homofobične tišine in nevidnosti. Bil je junijski večer, ko je redar lokala Cafe Galerija v Mestni galeriji Ljubljana gejevskima pesnikoma Branetu Mozetiču in Jean-Paulu Daoustu prepovedal vstop, češ, naj se že navadijo, da "lokal ni za take". Ker je omenjeni lokal do tedaj veljal za enega redkih, kjer so se pripadniki LGBT-skupnosti zbirali brez težav, je to zanje pomenilo velik šok, streznitev, a tudi potrditev vsakodnevne realnosti. "Kakršnakoli vidnost gejevskega in lezbičnega je bila že pred leti izgnana s pomembnih točk v mestu. Zavedali smo se, da živimo v družbi, kjer naša vidnost v javnem prostoru ni ne odobravajoča ne dopuščena. Vendar smo začutili, da to, kar se je zgodilo Branetu, ne more biti samo njegov problem. Je problem vseh nas, saj se lahko zgodi kateremu koli od nas, zato bo od našega odziva odvisno, v kakšnem prostoru bomo živeli. Zato je na sestanku padla odločitev, da se bomo ob petkih zbirali v spornem lokalu in v znak protesta karseda počasi pili en deciliter mineralne vode Radenska," se takratnih dogodkov spominja Miha Lobnik, ki je bil, preden je bil pred leti imenovan za zagovornika načela enakosti, eden bolj izpostavljenih aktivistov v prizadevanjih za enakopravnost LGBTIQ-oseb. S to akcijo, h kateri so povabili tudi druge skupine, so zavzeli javni prostor, lastniku zmanjševali dobiček, a ker odziva državnih organov na homofobne dogodke ni bilo, so se po slabem mesecu odločili, da 6. julija organizirajo Obvoznico mimo nestrpnosti. Potekala je po središču mesta in je obveljala za začetek Parade ponosa v Sloveniji.

​Ključni trenutek

"Ogorčenje in jeza, da je prišlo tako daleč, sta nas pripeljala do odločitve, da se ne bomo več pustili poniževati. Nehali smo se spraševati, ali si upamo na cesto. To je bil ključni trenutek odločitve, da gremo na ulico in da sporočimo, da takšnega obnašanja ne bomo več tolerirali," se je 20 let po teh dogodkih ob pitju mineralne vode pred nekdanjo Cafe Galerijo skupaj z Mozetičem spominjala pisateljica in aktivistka Suzana Tratnik, ki velja za eno od pionirk za pravice lezbijk in gejev v časih, ko je bila Slovenija še del Jugoslavije.

Obvoznica mimo nestrpnosti je prisilila tako županjo prestolnice Viko Potočnik kot državo k dialogu z LGBT-skupnostjo, a že druga parada, s sloganom Država, veš svoj dolg?, je jasno sporočala, da bistvenih premikov ni bilo. Tudi v nadaljevanju so vse parade nosile zelo sporočilne in časovno aktualne slogane, s katerimi so naslavljali probleme: Mi drugačni, vi enakopravni, Registracija je diskriminacija!, Dovolj je čakanja!, Naprej v srednji vek!, Pridem z družino in lanski Presezimo kulturo sovraštva, ko je parada prvič potekala tudi po ulicah Maribora, letos pa je bila še v Slovenj Gradcu.

Prvi premiki na zakonodajnem področju so sledili leta 2004, ko je pod prvo Janševo vlado državni zbor uzakonil registracijo istospolne partnerske skupnosti. A je zakon ustavno sodišče kasneje v dveh členih razglasilo za neustavnega, in sicer v delu, ki govori o dedovanju, in določilo, da lahko par v nasprotju s heteroseksualnim parom zvezo registrira le v uradnih prostorih. Od leta 2009 do 2015 smo bili nato priča dvema referendumoma zaradi nasprotovanj, da bi zakonska zveza skupaj z vsemi pravicami veljala za heteroseksualne in za istospolne pare. Za nasprotnike iz vrst civilne družbe, ki so jih tako prikrito kot povsem javno podpirale Katoliška cerkev in politične stranke na desnem polu, ni bila leta 2015 sprejemljiva niti sklenitev partnerske skupnosti, pri čemer istospolni pari ne bi imeli pravice do možnosti posvojitve otroke pa tudi do oploditve z biomedicinsko pomočjo. Slovenija je bila zato v teh letih priča izrazito nestrpni, homofobni, sovražni kampanji zoper LGBTIQ-osebe. "Zadnja desetletja so pokazala, da se lahko položaj skupnosti LGBT v trenutku bistveno poslabša. V času obeh referendumov se je pokazalo, da so lahko pravice stvar glasovanja in nič drugega. Nestrpnost je zelo naraščala, saj je dobila legitimiteto," se je na referendumski čas ozrla Tratnikova.

Nedosegljive pravice

Leta 2016 pa je takratna Cerarjeva koalicija ob nasprotovanju SDS in NSi vendarle istospolnim parom omogočila, da sklenejo partnersko zvezo, v kateri bodo imeli enake pravice kot zakonci, prav tako so v pravicah z zunajzakonskimi partnerji izenačeni istospolni pari, ki niso sklenili partnerske zveze. Podatki ministrstva za notranje zadeve kažejo, da je leta 2017, ko je bilo mogoče začeti sklepati partnersko zvezo, svojo registrirano partnersko skupnost preoblikovalo 145 parov, istega leta jih je tudi 61 sklenilo zvezo. Leto kasneje je 55 parov sklenilo partnersko zvezo, lani 71 in do septembra letos 31. Zaradi izbojevane sodne bitke lahko partner v partnerski skupnosti posvoji otroka svojega partnerja. Koliko tovrstnih posvojitev je bilo, ni znano, saj so z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve sporočili, da teh podatkov nimajo, temveč le splošne o posvojitvah.

Še vedno pa ostaja pravica, da bi istospolna partnerja dobila možnost posvojitve otroka pri nas ali da bi bila oseba iz take zveze upravičena do oploditve z medicinsko pomočjo, nedosegljiva. "To sta le dve večji pravni omejitvi za istospolno usmerjene osebe," pravi Lana Gobec, vodja Legebitre, nevladne organizacije, ki se ukvarja s svetovanjem in zagovorništvom ter z izobraževanjem na LGBTIQ-področju. Prepričana je, da bo v omenjenih primerih sistemsko diskriminacijo mogoče odpraviti le s pomočjo ustavnega sodišča. Trendi tako v Evropi kot po svetu kažejo, da so ustavna sodišča tista, ki dajo piko na i dokončni odpravi diskriminacije na zakonski ravni. Gobčeva in Murščeva iz društva Parada ponosa pričakujeta, da bo varuh človekovih pravic na ustavno sodišče vložil zahtevo za presojo ustavnosti členov zakona o partnerski zvezi v členih, ki preprečujeta posvojitev in oploditev z biomedicinsko pomočjo, saj je za posameznike, ki bi lahko bili stranke v postopku, to časovno, čustveno in tudi finančno zahtevno.

Pravno priznanje spola

A to nista edini pravni oviri za LGBTIQ-osebe. Obe sogovornici kot nesprejemljiv označujeta postopek pravnega priznanja spola. Za to, da lahko oseba v dokumentih spremeni spol, še vedno potrebuje mnenje zdravnika. "To pa je v nasprotju s smernicami Sveta Evrope," poudarja Gobčeva, medtem ko Murščeva kot nujno izpostavi tudi sistemsko ureditev pravic LGBTIQ na ravni celotne EU. "Če bi bile pravice urejena na ravni EU, bi to bil jasen signal državam, da ne more biti razlik v njihovem priznavanju," pravi Murščeva. Gobčeva pa upa, da bo k napredku pri sprejemanju LGBTIQ-oseb prispevala tudi strategija na področju krepitve pravic omenjenih oseb, ki jo je nedavno napovedala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in za katero je pristojna komisarka za enakost Helene Dalli. "Slovenija nima strategije na področju enakosti, zato upam, da bo napovedana strategija EU prispevala k izboljšanju položaja LGBTIQ-oseb ne le na Poljskem, kjer lokalna okolja razglašajo cone brez LGBTIQ-oseb, in Madžarskem, kjer transspolnim osebam onemogočajo spremembo spola v dokumentih, temveč tudi pri nas, kjer so ob zakonskih še vedno potrebni tudi veliki družbeni premiki pri sprejemanju LGBTIQ-oseb. Ki so," poudarja Gobčeva, "še vedno stigmatizirane." Slednje utemelji z raziskavo med LGBTIQ-osebami v članicah EU, ki jo je letos objavila Agencija EU za temeljne pravice. Pokazala je namreč, da je bilo 37 odstotkov anketiranih LGBTIQ-oseb iz Slovenije deležnih ustrahovanja zaradi spolne usmerjenosti, na ulici se 64 odstotkov istospolnih parov vedno ali pogosto iz strahu, da ne bi bili deležni opazk ali še česa hujšega, ne drži za roke. Da tudi šole nikakor niso varni prostori, ki jih LGBTIQ-osebe še kako potrebujejo, pa utemelji s podatkom, da je kar 65 odstotkov mladih bilo deležnih negativnih komentarjev v izobraževalnem procesu.

Pozitivni premiki

Pri Legebitri, kjer izvajajo delavnice za učitelje ter za učence in dijake, opažajo, da je to, ali bodo povabljeni na šolo, odvisno predvsem od vodstva šole, ki ima potem tudi v nadaljevanju vpliv na to, ali bo učitelj vsebine, ki učijo o raznolikosti in njenem spoštovanju, vključil v učne vsebine posameznih predmetov. Učencem in dijakom poleg spoštovanja raznolikosti želijo predstaviti tudi, kako škodljiva sta homofobija in ustrahovanje drugega, ki sta zelo prisotna med mladimi. "Obenem poskušamo mladim, ki se s tem soočajo, dajati oporo," pojasnjuje Gobčeva in doda, da slovensko javno mnenje, ki ga vsako leto merijo v Centru za javno mnenje Fakultete za družbene vede v Ljubljani, vendarle kaže pozitivne premike. V 90. letih prejšnjega stoletja je 60 odstotkov vprašanih odgovorilo, da za soseda ne bi imeli homoseksualca, leta 2018 pa jih je tako odgovorilo 28 odstotkov. Seveda so razlike glede na okolje velike. Medtem ko sta Ljubljana in Obala bolj odprti do LGBT-oseb, je v manjših, ruralnejših okoljih stopnja sprejemanja še vedno nizka.

Kljub temu je Gobčeva prepričana, da se stvari izboljšujejo. "Imamo javne osebe, ki jim je udobno v svoji koži in tega, da so istospolno usmerjene, ne skrivajo. Ko o tem, ali za doseganje družbeno pomembnih položajev istospolna usmerjenost v naši družbi ni več ovira, povprašamo še eno od pionirk na področju LGBT-pravic in zdaj tudi poslanko Levice, Natašo Sukič, ta odvrne, da se do tega težko na splošno opredeli. "Sama izhajam iz levih družbenih gibanj, po političnem prepričanju sem socialistka, in to, da sem se znašla v politiki na vidnem položaju, se je zgodilo v kontekstu stranke Levica, ki še zmeraj predstavlja izrazito alternativo ostalim etabliranim političnim strankam." In doda, da je žal še zmeraj preveč skrivanja seksualne usmerjenosti in premalo poguma. "Ali gre pri tem za oportunizem ali kaj drugega, ne želim soditi. Dejstvo je, da imamo skrite, zaklozetirane LGBT-osebe povsod na najvišjih položajih - v politiki, gospodarstvu, akademski sferi, cerkvi. In ravno ti škodijo LGBT-skupnosti zaradi lastne ponotranjene homofobije. To pa lahko napeljuje na misel, da družbeno okolje pri nas vendarle še zmeraj ni dovolj varno za odkrito izražanje spolne usmerjenosti ali identitete," pravi Sukičeva.

Vse bolj sovražna komunikacija

Predsednica društva Parada ponosa Murščeva pa opozori na fenomen vse bolj sovražne komunikacije: "Če smo po eni strani v družbi dosegli premik pri tem, da ni več zanikanja o prisotnosti LGBTIQ-oseb v družbi nasploh, pa smo po drugi strani priča, da negativne, sovražne reakcije zoper druge in drugačne postajajo normalnost." Pri tem omeni kar tri lanske napade; v dveh primerih je šlo za poškodbe prostorov, v katerih se družijo LGBTIQ-osebe (klub Tiffany in prostori društva Dih), v tretjem primeru pa so neznanci v Murski Soboti napadli geja, ki ima zdaj zaradi tega trajne posledice. Tudi sicer se homofobni napadi vrstijo z leta v leto, zato si v LGBT-skupnosti želijo, da bi pristojni organi ukrepali na področju pregona javnega spodbujanja sovraštva in nestrpnosti proti skupnosti. "Slovence bi moralo skrbeti, ker 97 odstotkov primerov diskriminacije in 93 odstotkov fizičnih oziroma spolnih napadov na LGBTIQ-osebe ni prijavljenih. Slovenija tudi nima uradne statistike o zločinih iz sovraštva," pravi Gobčeva.

Koronačas pa je izražanje nestrpnosti in sovražnosti še poglobil. "Sedanja oblast ne le da je izrazito netolerantna, ampak se njeni predstavniki odkrito spuščajo v verbalne boje na twitterju, v katerih direktno napadajo vse, ki so kritični do njenih ravnanj. In to je problematično, kajti vsi, ki živimo na margini in se ne čutimo enakopravne ter zato zahtevamo, da ukrepa, smo vedno kritični do oblasti. Ko oblast gradi na sovraštvu do tujcev, drugačnih, Romov in vedno grešnega kozla, homoseksualcev, ter nas predstavlja kot sovražnike, pa to pronica tudi do ljudi." In tako se, doda Gobčeva, polarizacija in sovraštvo le še spodbujata, kar pušča posledice. "Živimo namreč v času, ko vsako mnenje dobi priznano legitimiteto, tudi če je sovražno. Šank debate so se preselile v medije, v parlament, rekla bi, da so šank debate ta trenutek večkrat bolj strpne kot tiste, ki so javne," oriše svoj pogled na realnost časa, v katerem živimo, Tratnikova in poudarja nujnost ohranitve politične sporočilnosti parade.

"Ta mora prav prav zaradi razraščanja nestrpnosti, sovražnega govora in vzpona novih fašizmov obdržati ostrino, brezkompromisnost in politične konotacije. Katere, kakšne, pa bi morala biti stvar konsenza znotraj celotne LGBT-skupnosti, ne zgolj nekaterih," kritično pripomni Sukičeva. Ki se sicer tako kot drugi sogovorniki strinja, da je parada zaradi boja za enakost, vidnost in varnost v večinski družbi v tukajšnjem prostoru še kako potrebna, smiselna in pomembna.