Odidemo in se vračamo

"Deca ste lüblene slovenske matere, slavne Slovenije … Poslujšajte jo, potrta srca, poslušajte jo vsi mladi i stari, katoličanci in evangeličanci, bogati in siromaki, vi ste njeni, nad vse vas razrostere svoje materne peroti, zato ka ste njena deca, zato ka ste vsi Slovenci." Tako je zapisal v časopisu Novine, ki je izhajal v prekmurskem jeziku pred stotimi leti, pomembni narodni buditelj, katoliški duhovnik Jožef Klekl starejši, ko je v prekmurskih Slovencih budil narodno zavest in jih prepričeval, da podprejo združitev z rojaki v domovino. Le malo pred tem, ko je govoril, da bo Slovenija – tedaj del kraljevine SHS - kot mati razprostrla peruti in v objemu zaščitila vse svoje otroke - se je deželna oblast v Ljubljani spraševala, kje je sploh ta pokrajina - in ali tam res živijo Slovenci.
Močno bi pretiravali, če bi trdili, da je omenjeno dialektiko odnosa državnih oblasti do najmlajše slovenske pokrajine mogoče v celoti prenesti na obdobje zadnjih treh desetletij. A da je ta vsaj deloma zaznamovana s tovrstnim odnosom, bi težko zanikali.
Prekmurje, pokrajina na stičišču več kultur in narodov, je bila skozi prehojeno stoletje na udaru številnih političnih, gospodarskih in socialnih neurij, ki so krivili hrbte Prekmurk in Prekmurcev, sicer vajenih trdega dela. Kljub rodovitnosti zemlje ta ni mogla prehraniti vseh svojih otrok. Zato je ciklično izseljevanje, to velja tudi za današnji čas, usoda prekmurskega človeka. Ki je, vse kar je imel, vedno delil z gostom. Mura, neskončna ravnica, pa tudi gričevnato Goričko ter vinogradi, ki se prek filovskih in strehovskih hribčkov razpotegnejo čez Lendavske gorice vse tja do Pinc. Vse to, ob že omenjenih viharjih, je zaznamovalo tukajšnje prebivalce. In hkrati o njih zacementiralo številne stereotipe. Eden najbolj znanih je tisti o dobrih ljudeh, pri čemer je dober pomenil ne preveč brihten, naiven, zaupljiv, potrpežljiv in pomirjen z vsem. Tudi z revščino.
Pregovorna dobrota, kakor tudi odsotnost pragmatičnosti, ko je razdajal vse, kar je imel za ponuditi, namesto da bi po vzoru rojakov na skrajnem zahodu države poskušal s tem, kar ima, svojim otrokom zagotoviti boljšo prihodnost, ga je vselej tepla. Tega se počasi zaveda in tudi tukaj so premiki. Na bolje. Ne, ne gre za preračunljivost, gre enostavno za spoznanje, da je potrebno otrokom zagotoviti boljšo prihodnost, kot so jo imeli sami, večinsko sprijaznjeni s tem, da bodo pač ves svoj delovno aktiven čas preživeli za stroji Mure, Nafte, Pomurke ...
Hkrati je bil in je prekmurski človek, tako kot so to običajno ljudje, ki živijo v robnih pokrajinah, trdoživ, saj je na usahlem panonskem morju prejadral vsa neurja. In obstal na tem koščku zemlje, ki je vsem nam Prekmurkam in Prekmurcem vtisnjen v genski zapis tako močno, da se, tudi tisti, ki smo odšli v iskanju boljše prihodnosti, vedno znova vračamo. V njegov objem, ki deluje vedno znova tako pomirjujoče.