Pazite, kaj si boste zaželeli!

Minister za notranjo zmešnjavo si je zaželel, da bi videl proteste z desetimi ljudmi, nato petindvajsetimi in na koncu petdesetimi: namesto tega je dobil proteste z deset tisoč ljudmi, zdaj se jim bodo pridružili še sindikati! Koalicija si je zaželela popolno oblast v parlamentu: dobila je prazen parlament. Človek s prečko si je zaželel oblast nad ključnimi mediji: kaj bo dobil, še ni gotovo, vsi trepetamo. Namestnica ministra za nekulturo si je strastno zaželela boljši položaj Cerkve in gospodarstva v škodo kulture: z obeh strani je dobila hladno nehvaležnost. Sam minister za nekulturo si je zaželel, da ne bi videl nekih njemu neljubih slik: EU bo pol leta vodila država, ki odkrito izvaja cenzuro nad umetnostjo, sredi Bruslja in nad umetninami, ki so evropska last, da pa bi dokazala, da gre v resnici za cenzuro, je ukinila tudi pomembno financiranje vseh medijev, ki jim državljani še verjamejo! Minister za delo za sebe in svojo družino se je za las izognil pravičnemu izidu interpelacije in si je pravkar zaželel, da bi še enkrat storil točno tisto, zaradi česar je bil interpeliran - izdajal bi privilegirani in nezakonito financirani časopis: njegov dobitek se bo računal v dneh, morda mesecih, nič več kot to. Predsednik vlade si je zaželel ličnih manšetnih gumbkov z likom črnega panterja: morda bo dobil … lisice! Zato pozor! Nikar si ne želite veliko, zaželite si skromnost, zmernost in razum, čeprav se mi zdi, da je v tem trenutku tudi to pretirana želja. Proti lastnim željam se je težko boriti, molčati je še težje. Torej prst čez usta, še bolje piščalko, pa opazujmo, kaj vse si bodo še zaželeli ti željni in nenasitni …

V pravljicah si tisti bolj modri med junaki, ko dobijo možnost, da povedo tri želje, običajno vzamejo nekaj časa, da premislijo in prihranijo zadnjo željo za konec, da bi, če bi bilo treba, izničili nezaželene učinke predhodnih želja. Ekonomija želja vlada tudi v pravljicah. V slovenskem primeru se je vse začelo s tem, da ta ista oblast in njeni prej omenjeni predstavniki niso imeli upravičenih in pričakovanih želja. Niso imeli želje pokazati dobro voljo, sočutje, skrb, nasmeh, toplino. Namesto tega so brez oklevanja in zadržkov izražali željo po ukazovanju in maščevanju. Samo malo truda bi bilo treba, da bi bila groza, v kateri se je znašlo prebivalstvo, manj smrtonosna, da o drugih slabih posledicah niti ne govorimo. Več kot leto dni pozneje se še vedno spotikajo ob iste težave, ki jih niso hoteli reševati. Obstaja ne samo naivno, ampak že kar kriminalno prepričanje, da imajo vsi prebivalci države pametne telefone in računalnike, da so vsi digitalno izobraženi in spretni. Na tem namreč še danes gradijo prav tako kriminalno zapozneli splošni sistem prijavljanja, čeprav so lokalne oblasti povsod medtem razvile svoje uspešne sisteme obveščanja in cepljenja. Zaradi te malomarnosti oblasti so bili oškodovani starejši ljudje, šolarji, študenti ter cela manjša naselja, brezdomci, neregistrirani, tujci in nomadi. Nobenega smisla nima ponovno izpostavljati drugih usodnih napak, storjenih v socialni politiki, analize so že opravljene, finančni kaos registriran. Veliki škodljivi projekti so bili uresničevani z neprimerno večjo skrbnostjo kot karkoli drugega, kar bi bilo koristno za ljudi. Je morda na obzorju preprostejši način za izboljšanje izvedbe cepljenja s pomočjo mobilnih enot? S strani vlade zagotovo ne. To je razumljivo, saj ji je ostalo le še malo časa, da se čim bolj osmeši v Evropi. Ali se ni prav novi direktor JAK-a in spe nedavno podpisal pod eno najbolj neumnih pisem evropski javnosti, dokaz o slepi zvestobi vladi in njenemu predsedniku? V svetu knjig in književnosti je to odlično priporočilo. In seveda, še vedno pričakujemo, da bo dotični vzel v bran Gorana Vojnovića, ki ga nenehno napadajo jurišniki iz resnicoljubnih medijev. Ravno zaradi tega si morda smem vendarle nekaj zaželeti tudi sama. Če je to v skladu z željami mnogih, se lahko po tihem dogovorimo, da si tiste najboljše in najpomembnejše želje pustimo za konec. Dober način, da prikrijemo sledi za željami, saj bodo tako manj ranljive za morebitne napade krute usode, ki jih surovo spreminja je, da jih izrazimo istočasno: kruta usoda lahko postane neodločna ali preprosto zmedena, če so želje v medsebojnem dialogu. Razen na tribunah, ki lahko v novih pogojih cvetijo, dober dialog želja, neposreden in hiter, poteka med plakati in različnimi znaki na protestih.

Dogajanje na protestih je vse bolj duhovito, občinstvo vse bolj deluje kot flash-mob, izurjeno in vseprisotno. To prav tako zmede kruto usodo, lahko pa jo tudi tako zabava, da izpolni še najbolj nore želje - tokrat za tisto boljšo, številčnejšo in bolj veselo stran. Kakorkoli že, dialog, dogajanje, igra skrivanja želja in sama kruta usoda nas lahko vsaj začasno osvobodijo nizkotnosti, prostaštva in razumljive histerije, ki zaznamujejo zadnje dneve nekega neznosnega vladanja.

Drugače si bližnje prihodnosti ni mogoče predstavljati. V njej ne sme biti še več medijev, kakršen je prvorojeni: preprodajalec predmetov, podobnih tistim iz ponudbe pogrebnikov, preklinja in potem vpraša dvakratnega doktorja znanosti, kdo mu je dal doktorat, ker si je upal povedati nekaj o motivu na manšetnih gumbih; neskončno ponavljanje tistega o intimni opciji, zlobnem judovskem milijonarju, krvoločni levici, ponorelih feministkah, nalivanju čistega vina, pa "uglednih" političnih komentatorjev in drugega verbalnega gnoja. Če temu posvečamo čim manj pozornosti, tako kot že doslej, je mogoče željo, da ne bi izzivali krute usode, predstaviti kot obveznost v agendi, ki jo v nekem trenutku med resnim urejanjem stvari in popisovanjem škode preprosto prečrtamo.

Pravico do želje si je namreč treba vedno znova izboriti. Tako je bilo tudi z mnogimi drugimi pravicami in lekcija je končno potrjena: nič ni doseženo in zanesljivo zagotovljeno niti za krajši čas, kaj šele za zmeraj. Hkrati je to pomembna lekcija iz demokracije. Šele z zaslugami za povečanje in ohranitev pravic pridobimo pravico do želje, ki nas ne bo tako kot zgoraj omenjene nesrečneže zravnala s tlemi, ko bo padla na nas. Tudi ko bo veliko bolje, saj veliko slabše ne more biti, bomo morali biti zelo previdni z željami. To razžarjeno oglje je treba ohranjati skrito in se navaditi na dolgotrajno čakanje. Recimo o neposredni demokraciji, lokalni upravi, participaciji in samoupravljanju, volitvah z loterijo in mnogih drugih nujnih spremembah. Razmišljanje o takih željah deluje blagodejno pri osvobajanju pred zasužnjenostjo z željami, ki nam jih vsakodnevno na tisoče vtepajo v glave. Kajti vse te želje temeljijo na pravem suženjstvu, ne nekje daleč od nas, ampak popolnoma blizu, že pri sosedu v isti zgradbi. Štirikrilni žar, ki ima smisel edino kot naprava za brezplačno ulično kuhinjo, vse za vrt, vse za stranišče, vse za kuhinjo, mulci, ki se pačijo ob cenah in kradejo bonbone, vse te družine, ki se obmetavajo z blazinami na novem pohištvu, vse to je velika mreža suženjstva, ki nam ne pusti svobodno dihati. Ne zato, ker ne potrebujemo udobja, ampak zato, ker ne smemo biti nerazumni. Kajti to so od nas hoteli predvsem tisti, ki jim je želja strmoglavila na glavo. Naše glave morajo ostati nedotaknjene.