Premlad sem bil, da bi vedel, da se odločamo tudi proti, proti vsem najslabšim lastnostim bivše skupne države: proti centralizaciji, proti enoumju, proti utišanju disidentov, proti avtoritarnosti, proti nedotakljivim, proti potvarjanju preteklosti, proti praznemu uprizarjanju demokracije, proti nepotizmu in klientelizmu, proti korupciji.
Pri desetih še nisem bil ciničen, pesimističen, grenak nergač, v kakršnega se, glede politične realnosti, zdaj prehitro spreminjam. Od začetka obeh družbenih bolezenskih stanj - epidemije covida in tretje Janševe vlade - se v medijih pojavljam redno, žal pa vedno samo s sporočili, kaj vse gre narobe. Kako se krhajo civilizacijski standardi in izgublja družbeni napredek. Kako se niža nivo javnega diskurza. Kako se spreminjamo v disfunkcionalno, razklano in impotentno družbo. V družbo večnega cikla malenkostnega kruhoborstva in užaljenega resentimenta.
Vlada in epidemija sta razgrebli tanko plast ugodja in blaginje, ki je zakrivala nagnito podstat slovenske družbe.
Zato se je začel širiti smrad. Smrdi pri glavi, ja, kot riba, a veje tudi od telesa in od nog. Vohamo lahko bedo vseh prekarnih, nezaščitenih, odrinjenih delavk in delavcev, upokojenk in upokojencev, ki životarijo pod pragom revščine. Vohamo lahko strah ljudi, ki živijo iz rok v usta, gnev tistih, ki državo doživljajo zgolj kot represiven birokratski aparat. Vohamo lahko stisko tistih, ki jih nikjer in nikoli ne slišimo ali vidimo: žvepleni vonj pekla brezdomk in brezdomcev, mrzel pot migrantskih delavcev, kisel refluks večnih s.p. in agencijskih delavk, ki lahko o delavskih pravicah samo sanjajo. Jedek vonj veje od porazov socialne države, ki jih krpajo dobrodelne organizacije in civilna družba. In gniloba od neprestanega cikla korupcijskih afer, ki jim že mediji komaj sledijo, kaj šele kastrirani organi pregona.
Jedek vonj veje od porazov socialne države, ki jih krpajo dobrodelne organizacije in civilna družba. In gniloba od neprestanega cikla korupcijskih afer, ki jim že mediji komaj sledijo, kaj šele kastrirani organi pregona
Po žarki masti prismrdeva od političnih in finančnih elit, ki v krizni situaciji ne zmorejo več skrivati svojih egoističnih in egomaničnih vrednot; intelektualci, kulturniki in mediji pa smrdimo po postani spermi, ko onaniramo v prazno, v vedno iste mnenjske mehurčke. Nič čudnega, da ljudstvo obrača glavo za novodobnimi "mnenjskimi voditelji", ko iz kavčev, telovadnic in drogerij priveje sladkasta trohnoba želeja za lase in čisto preveč deodoranta.
Vidite? Ciničen, pesimističen nergač.
A če globoko vdihnem ves ta smrad, zavoham nekje globoko spodaj tudi nežnejše, bolj občutljive in krhke, a zato toliko bolj opojne vonjave samostojnosti, demokracije in lepše bodočnosti.
In še je čas, kako času primerno, da dobro prezračimo.
Okna ni težko odpreti, a odpreti jih moramo vsi.
Ponovno se, vsi, odločamo o skupni prihodnosti.
In nekje v meni je še desetletnik, ki verjame, da se bomo skupaj odločili prav.
Za.
Za vzajemno skrb. Za skupne vizije. Za svobodo. Za družbeno odgovornost do najbolj ranljivih. Za enakopravnost. Za znanost. Za kulturo. Za dialog. Za racionalne, a empatične politike. Za spodbujanje trajnostnega razvoja.
In, tokrat zelo dobro vem, proti.
Proti centralizaciji. Proti enoumju. Proti utišanju disidentov. Proti avtoritarnosti. Proti nedotakljivim. Proti potvarjanju preteklosti. Proti praznemu uprizarjanju demokracije. Proti nepotizmu in klientelizmu. Proti korupciji.
Prezračimo glave, pljuča in državo.
Odprimo okna!