Počasna šola v svetu hitrih sprememb: Na kaj bi morali pozorni učitelji in odločevalci?

V svetu, kjer se tehnologija nenehno razvija in umetna inteligenca postaja nepogrešljiv del našega vsakdanjega življenja, kjer je vojnih žarišč vedno več in ob tem skoraj štiri milijarde ljudi živi brez prave zdravstvene oskrbe, dve milijardi brez dostopa do pitne vode in slaba milijarda na robu lakote, je vprašanje prihodnosti (osnovnega) šolstva še kako relevantno. Kaj so znanja in veščine, ki jih naši učenci potrebujejo, da jutri ne bodo samo nemočni opazovalci ali sledilci? Na kaj bi morali pozorni učitelji in odločevalci, ko smo v procesu snovanja novih učnih načrtov in sprememb šolske zakonodaje?

Potrebujemo prilagodljive učne pristope, ki podpirajo individualizirano učenje, vendar še vedno v čustveno-socialni interakciji z vrstniki. Otroci se učijo in razvijajo skozi izkušnje, kjer so odnosi osnova delovanja. Poglejmo si naslednji primer. Učenci v šoli pripravljajo skupinsko glasbeno točko. Pomemben je vsak posameznik. Če učitelj izbere primerno zahtevno glasbeno delo, se bodo izrazili vsi – tisti, ki so glasbeno talentirani, in tisti, ki samostojno nikoli ne bi blesteli, v skupini pa bodo iz sebe "potegnili" vse, kar imajo. Oboji bodo vadili vztrajnost, dovršenost, pridobivali na samozavesti ter se učili sodelovanja in odgovornosti. Komunikacija s sošolci bo neopazno prispevala k razvoju jezika, izražanju misli, idej in čustev. Ta izkušnja prispeva k razvoju celotne skupine. Prireditev, ki jo učenci pripravljajo, zahteva scenske elemente, morda kostume in izdelavo instrumentov, ki bodo zmogli ustvariti specifične zvoke. Kopica "problemov", ki zahtevajo rešitve. Te so lahko zelo raznolike, ustvarjalne ali celo inovativne. Zdaj se najbolj izrazijo učenci, ki niso nujno glasbeno nadarjeni, so pa polni idej. Morda naloga zahteva celo povezovanje učencev in učiteljev zunaj skupine, ki ji pripadajo? Toliko boljše, saj se kreativnost težko razvija na individualni ravni. Zanjo je v večini primerov potrebna multidisciplinarnost. Kreativnost zahteva strukturo, zmagovalno miselnost ("uspelo nam bo"), temelji na zaupanju med člani skupine, zavzetosti in empatiji. In to zahteva čas, poskuse, napake, osredotočenost na nalogo in zavzetost.

Popolnost in pritisk "uspeha njihovih otrok"

Zato prilagodljivi učni pristopi zahtevajo drugačno organizacijo pouka in dela v šoli. Sproščenosti in zavzetosti obenem ni mogoče doseči na način 45-minutnega preskakovanja med dvanajstimi ali več predmeti, kjer vsak učitelj stremi k svojim (specifičnim) standardom znanja. In potem so tukaj še "moderni" starši, ki so ves čas pod pritiskom časa in "popolnosti". Popolnost in pritisk "uspeha njihovih otrok" jih ženeta v iskanje instantnih rešitev, ki se odražajo tako v enormnem porastu inštruktorjev (že v osnovi šoli) ali v obliki, da se sami (pre)aktivno vključijo v učenje lastnih otrok. Danes smo v obdobju, ko starši šolske ocene otrok izvedo prej, kot jo otrok lahko pove sam; v obdobju, ko ni mogoče, da bi otrok kaj ušpičil v šoli in to tudi sam popravil, potem pa (šele) povedal staršem. Smo v obdobju, ko nepismenim otrokom učitelji dajemo pisna obvestila o prekršku, ki so ga naredili; v obdobju, ko dogovori med učenci in učitelji nimajo več veljave, če niso dokumentirani ali pa v skladu z neko formalnopravno normo, ki z realnim življenjem in vzgojo v odgovornega posameznika nima nič skupnega. Pravno pravilno v šoli žal ni vedno učinkovito, še manj pa pravično. Šole smo prisiljene najemati pravno pomoč, ker se v "šlamastiki" pravnih norm redko kdo sploh še znajde. In potem nam tisti, ki nam pišejo kazni, za visoke kotizacije predavajo, kako bi moralo biti. Obsedenost z internimi akti, ki jih nihče ne bere, obsedenost s pravicami, ki se kopičijo v želji, da bi drug z drugim ravnali bolj človeško, se izrazijo v dejstvu, da se vedno bolj oddaljujemo drug od drugega.

Tveganje za razvoj duševnih težav

Učenci, ki se soočajo s pomanjkanjem čustvene podpore ali socialne interakcije z vrstniki, učenci, ki jim starši "vzamejo" priložnost, da trenirajo vztrajnost, dovršenost in sodelovanje z vrstniki, so bolj nagnjeni k tveganju za razvoj duševnih težav, kot sta depresija in anksioznost. Zato je (osnovna) šola, ki se zaveda pomena skupinskega, sodelovalnega dela, kjer so res vključeni vsi učenci, šola z največjim potencialom. Zato so naše slovenske podružnične osnovne šole biseri ali speče Trnuljčice. V njih je praviloma manj otrok, šolskega dela pa nič manj! Če so učitelji srčni in dobri, res vsak otrok lahko dobi svojo priložnost. Ne enkrat, večkrat! Vsi učenci v takšni šoli se morajo prilagajati tudi potrebam vrstnikov v nižjih ali v višjih razredih (kombinirani oddelki), čutijo (ljubečo) podporo skupnosti in so z njo veliko bolj povezani kot v "velikih" šolah. Tudi od učiteljev se veliko pričakuje. Biti morajo zelo iznajdljivi, ustvarjalni in avtonomni; verjeti morajo v potenciale svojih učencev in to jim dajo vedeti na način, ki praviloma nima nobene povezave s šolskimi ocenami.

Sodobna šola mora učence spodbujati k zastavljanju vprašanj in manj k iskanju popolnih odgovorov. Ko učenci postavijo vprašanja, ki so v kontekstu, s tem izrazijo ne samo interes in (notranjo) motivacijo, ampak tudi razumevanje, in učitelji dobimo krila. Za učitelja ni lepšega trenutka kot soustvarjanje učne situacije skupaj z učenci in ni hujšega trenutka kot demotivirana, naveličana in miselno neaktivna mladina, ki sovraži učenje in napore, ki bi jih morala vložiti za izkazovanje minimalnih standardov znanja.

Spletna okolja so postala hranilnica lažnih novic

Današnji učenci imajo veliko virov informacij; od preobilja učbenikov in delovnih zvezkov do številnih pisnih in elektronskih virov ter od 22. 11. 2022 še ChatGPT in druge oblike umetne inteligence. Velika količina informacij, ki nam je dnevno dostopna, tudi odraslim, ne samo učencem, povzroča zmedo in oteži razlikovanje med zanesljivimi/resničnimi in manj zanesljivimi/lažnimi viri. Spletna okolja so postala hranilnica lažnih novic; algoritmi in personalizirani prikazi informacij lahko pripeljejo do tega, da ljudje vidimo le informacije, ki so v skladu z našimi obstoječimi prepričanji ali so nam (nezavedno) vsiljene. Človeško oko in uho jih ne prepoznata. Šola mora učiti in lahko uči razlikovati med verodostojnimi in lažnimi informaciji. Še več – šola mora vzgajati k dvomu o resničnosti podatkov in informacij, ki so nam na voljo. Dvom pa ima trdno osnovo le takrat, ko nekaj (res) znamo. Zato mora šola težiti k razumevanju, nujnosti argumentiranja in se odmakniti od kulture iskanja pravih odgovorov h kulturi oblikovanja pravih (relevantnih) vprašanj. Učencem moramo odpirati prostor za raznolike odgovore, ki temeljijo na različnih vidikih razmišljanja in skozi katere lahko uvidijo, kaj vse se morajo še naučiti, da bi njihovo razumevanje lahko bilo še globlje in boljše. Tak pristop spodbuja procese razmišljanja in raziskovanja. Je to lahko delo? Ni. Ne zgodi se čez noč, ampak potrebuje čas. Zato v šoli ni vedno fajn.

Vsi (odrasli) vemo, da smo kopico podatkov iz svoje osnovne ali srednje šole, kaj šele fakultete, pozabili. Vendar – pozabili smo podatke, nevronske mreže smo preko procesov učenja razvili, in če so bile dobro razvite, smo lahko uspešni tudi pri svojem vsakdanjem delu. Zakaj si za očete in mame jutrišnjega dne ne bi želeli, da so sposobni reševati naloge, ki so kompleksne in blizu izzivom vsakdanjega življenja? Zakaj toliko besed o prezahtevnosti učnih načrtov, ki so že skoraj 30 let bolj ali manj enaki? Ker se je svet spremenil in današnji otroci ne zmorejo toliko, kot smo mi? Ker ni vse na klik? Ker smo se preveč naslonili na zunanjo motivacijo (oceno, nagrado) in skoraj v celoti zanemarili notranjo, ki vsaj pri osnovnošolcih še mora biti (nekje) prisotna? Ker se v družbi kar naprej ponavlja, da učitelji ne znamo motivirati otrok, da nismo dovolj zanimivi? Ker se toliko govori o (pretirani) tekmovalnosti v šolskem sistemu, čeprav smo vsi neskončno srečni in ponosni, ko naši športniki, raziskovalci ali umetniki zmagujejo in žanjejo uspehe. Verjetno ne zato, ker so med zadnjimi, ko se postavijo ob bok "vrstnikom" ...

Dinamični in avtonomni učitelji

Za premik potrebujemo dinamične, avtonomne učitelje, ki razumejo, da so spremembe nujne, in med njimi aktiviste, ki spremembe lahko tudi izpeljejo. Statični učitelji in starši, ki ne vidijo, da danes ni več tako, kot je bilo še pred letom, bodo težko dober zgled mladi generaciji. Zato bi nas morali rezultati PISA skrbeti. Močno skrbeti.

Rezultati (PISA, 2023) govorijo, da je naša šola premalo usmerjena na kakovost znanja, kar je lahko ob vedno bolj prisotni umetni inteligenci v našem življenju tudi zaton šolstva. Pretiravam(o)? Predstavljate si, da hiter razvoj umetne inteligence pripelje do samozavedajoče se entitete, ki bo imela lastne cilje, ki ne bi bili nujno združljivi s človeškimi interesi. Lahko postane super inteligentna in zaradi sposobnosti samostojnega učenja lahko prevzame nadzor nad človeštvom. In mi bomo z grozo ugotavljali, da naši 15-letniki v poprečju niso več sposobni povezati podatkov iz dveh različnih virov; še huje, da jih niti ne razumejo. Da brez prevajalnikov (beri: poenostavljanja in opisnih razlag) ne razumejo več lastnega jezika, kaj šele jezika matematike in naravoslovja? Da niso zmožni interpretacije enostavnih grafov, da jih globalne teme ne zanimajo, ker jih nismo vzgajali v zavedanju, da ima vsak od nas možnost biti drobna sprememba na boljše? Trenutno (morda) še imamo možnost, da sodobno tehnologijo uporabljamo le kot orodje, ki lahko učenje zelo personalizira. Nikakor pa ne moremo dopustiti, da tehnologija razmišlja in se odloča namesto učencev. Če kdaj, je zdaj nujno, da naše otroke spodbujamo, da so zmožni uporabljati sodobno tehnologijo na način, da ob tem razvijajo tudi svoj človeški potencial. Zato globalne teme ne morejo biti le "aktualizacija" ciljev učnih načrtov. So sedanjost in s tem tudi prihodnost naših otrok. Zaradi globalne narave tehnologije imamo danes veliko več možnosti, da se učenci učijo sodelovanja na mednarodni ravni, razumevanja različnih kultur in reševanja globalnih problemov. Če bomo temu dali več poudarka, bo generacija zdajšnjih učencev morda lažje razumela, da cilji našega življenja niso pokoli, genocidi in teptanje človekovih pravic, ampak dialog in težnja po sobivanju z vsemi, s katerimi si delimo ta planet. Zato bi vključenost v (med)narodne projekte morala biti nujnost in ne le privilegij šol, ki si jih lahko izborijo. Vsi, ki smo kadarkoli bili z učenci "po svetu", vemo, da so to tisti neprecenljivi trenutki, ki zmorejo odpirati drugačne poglede, krepijo radovednost, so včasih tudi stresni, vendar krepijo občutek radosti, ki pravi "zmorem".

Za učenje je potreben čas

Za razvoj tega občutka nista potrebna velika blaginja in 100-odstotni servis iz vseh možnih zornih kotov, s katerim želimo pomagati učencem, da bi v najkrajšem možnem času, s čim manj napora in vloženega umskega dela pridobili nova znanja in veščine. Tehnološko smo v zadnjem času res naredili kvantne preskoke, biološko pa današnji otroci niso bistveno drugačni od generacije pred desetimi ali petdesetimi leti. Za učenje je potreben čas. "Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi," je zapisal alpinist Nejc Zaplotnik. In učenje je potovanje. Če se ne premikamo, če popotniku "vse prinesemo k riti", nikoli ne bo občutil samega sebe, svojih želja ali sanj, ampak bo postal le potrošnik življenja. Vedno mu bo nekaj manjkalo. Zato je razmislek o vrednotah nujen.

Če bomo na dosežek/rezultat lahko ponosni tudi po končanem tekmovanju/projektu/delu, če bo za nami ostalo nekaj lepega in trajnega, potem je bilo učenje in z njim delo vredno. Zato je pomembno, da zmoremo povedati, za kaj si prizadevamo v šoli in zakaj si prizadevamo na način, kot si.

Umetna inteligenca še ne zmore preseči človeške ustvarjalnosti, razumevanja čustev in v tem kontekstu razmišljati o moralnih vprašanjih; ne zmore predlagati ustrezne rešitve v nepredvidljivih okoliščinah oziroma jih reševati na način, ki ni algoritmičen. Zmore pa cilje učnih načrtov prilagoditi posameznim potrebam in sposobnostim učencev. ChatGPT lahko pomaga pri reševanju različnih nalog. Vendar ChatGPT zato še NE pozna učenca. Deluje algoritmično. Učitelj učenca vidi, sliši, vonja, občuti in mu je mar za tega učenca. Učitelj zmore postaviti vprašanje, ki ni predvidljivo. Mnogo učencev in staršev si tega ne želi in se pritožuje čez takšne učitelje. Če želimo dobro našim otrokom in jih ne degradiramo na raven algoritma, bi si morali želeti točno takšne učitelje. Spodbujevalce razmišljanja.

Za konec še en razmislek. Hitre tehnološke spremembe, ki sežejo v vse pore našega življenja, so del realne in ne virtualne stvarnosti naših otrok. Pametni telefoni so nepogrešljiv del njihovega vsakdanjika. Razvoj virtualne in obogatene resničnosti ima vedno večjo vlogo v našem življenju. Socialna omrežja so postala ključni način komunikacije in deljenja informacij. Te spremembe so pomembno vplivale na način, kako ljudje delamo, se zabavamo, komuniciramo in živimo svoje življenje. Prinesle so nam nove skrbi, vendar tudi nove dobrine. Virtualna "resničnost" nam omogoča od molekulskega modeliranja in s tem kreiranja novih zdravil do simulatorjev letenja, s katerimi se piloti učijo leteti; simulatorjev v zdravstvu, s katerimi se bodoči kirurgi učijo zahtevnih operacij. Izjemo koristna orodja, ki tudi od naših učencev zahtevajo prilagajanje in visoko stopnjo samostojnega učenja.

Dobra šola

Zato mora dobra šola spodbujati radovednost in samoiniciativnost pri učencih. Željo, da bi se lahko učili celo življenje, predvsem pa zmožnost učiti se. Želeti si moramo, da smo dobri; najboljši, kot smo lahko. Verjeti moramo, da naši učenci veliko zmorejo. In potem moramo tako tudi ravnati. Učitelji, starši in odločevalci. Nič kaj lahka ni ta naloga, saj se zdi, da se nam tla nam na tem planetu odmikajo. Zdrav razum pravi, da se je treba umiriti, upočasniti in omejiti na ključne cilje. Tiste, za katere je vredno živeti, in potem izbrati pot, ki se nikoli prav ne zaključi, ker bomo večni raziskovalci življenja in vesolja, v katerega smo se rodili.

Če zaključim – šola mora stremeti k preučevanju, odkrivanju, raziskovanju, gradnji občutka, da zaradi učenja vedno več zmoremo in boljše razumemo. Tehnologija nam pri tem lahko še kako pomaga, ne sme pa nas dehumanizirati in biti katalizator za razkroj občečloveških vrednot. Enako velja za zakonodajo. Interdisciplinarni pristopi k učenju in poučevanju morajo biti prevladujoč način učenja. Narava in vsi družbeni pojavi sodobnega sveta morajo biti vsebine in obenem učilnice sodobne šole, kjer se gradi kultura dialoga ter vzgaja h kritični presoji rešitev, ki jih oblikujemo. Zato šola ne more biti le še ena aplikacija, zabavna igra ali arena za izživljanje frustracij mladih v sodobni družbi. Biti mora vse to, kar ves čas pravimo, da je, vendar se nam podira na vseh vogalih: prostor, kjer so empatija in etično ravnanje temelj za proces učenja. Morda nam s tem uspe dvigniti učne dosežke učencev in obenem bolj trajnostno in odgovorno ravnanje tudi v skupnosti, kjer živimo? To zahteva drugačno organizacijo dela in prilagodljive učne pristope ter učitelje, ki to zmorejo. Ni treba kopirati Fincev, Estoncev ali koga iz Azije. Potreben bo naš model, v katerega bomo verjeli, da ZMORE podpirati človekov razvoj bolj kot razvoj tehnologije in pravni normativni deli šolskega vsakdanjika.

≈

Zdenka Keuc je ravnateljica OŠ Kungota.