Že zadnjič sem nakazal, da se bom po Cankarjevem letu, ki je potekalo v čast zamolčanega novinarskega kolega Ivana, posvetil prav tako kolegu, vendar gospodu Vodniku, ki naj bi ga ob 200. obletnici smrti častili to leto.
Valentin Vodnik velja predvsem za prvega slovenskega pesnika. Seveda so se že pred njim zvrstili številni priložnostni rimarji in bolj ali manj posrečeni stihoklepci, toda kot prvopristopnika na našem Parnasu priznavajo avtorja nesmrtnih verzov "Slovenc, tvoja zemlja je zdrava/in pridnim nje lega najprava". Poleg tega je bil vrli frančiškan tudi narodni buditelj (ki je na Zoisovo pobudo prvi začel uveljavljati simbolni pomen Triglava) in šolnik, ki je po zaslugi takratne francoske uprave Ilirskih provinc utiral kranjskemu jeziku pot v šole in ga kot slovničar povzdignil v slovenščino.
Še pred tem in ne nazadnje je bil Valentin Vodnik tudi urednik prvega slovenskega časnika in je potemtakem postal prvi slovenski časnikar. Ni skrivnost, kdo je bil njegov "stric iz ozadja". Lublanske novice je začel izdajati na pobudo že omenjenega Žige Zoisa, ki je bil tudi sicer mecen in mentor vodilnih razsvetljencev tistega časa. Čeprav je kot duhovnik še vedno maševal in krščeval, se je Vodnik lotil časnikarstva zavzeto in vsestransko. Za svoj list je pisal, prevajal prispevke iz tujih časnikov in jih prirejal ter ga celo tehnično oblikoval. Vsem prizadevanjem navkljub Lublanske novice niso imele dolge sape - kot se je na slovenskem medijskem trgu dogajalo novitetam tudi v poznejših časih, vse do nedavnih. Leta 1797 so ambiciozno začele izhajati dvakrat tedensko, ampak ustalile so se kot tednik in po štirih letih so usahnile. Imele so namreč samo 33 rednih naročnikov, celotna naklada pa je znašala vsega 100 (sto) izvodov.
Ob usihanju Novic je Vodnik našel rešitev, ki je tudi poznejše založnike in knjigotržce držala nad vodo in jim prinašala dobiček: izdal je kuharico. Njegove Kuharske bukve so celo "postavile temelje slovenski kuhinji" (dr. Janez Bogataj). Ko so jo pred sedmimi leti ponatisnili in prestavili v sodobno slovenščino, so v Mohorjevi založbi zapisali: "Knjiga pomembno sooblikuje razvoj kulinarike in gastronomije Slovenije in uvršča našo državo v družbo že stoletja razvitih kulinaričnih in gastronomskih regij Evrope." Da se izognemo paraleli z enim najnovejših škandalov, naj poudarim, da se sam Vodnik ni kitil z avtorstvom te uspešnice, saj je že na naslovnici Kuharskih bukev jasno napisano, da so "iz nemškiga preslovenjene". Ker takrat ni bilo možnosti spletnega preverjanja plagiatov, je pravi avtor ostal neznan. Je pa Vodnik že uvodoma kot svoj motiv razkril željo, da bi v kuhinji zvenela domača govorica: "Čemu besede krasti? Ali ni slovenski jezik zadosti premožen?"
Za konec in ob Vodnikovem koncu še aluzija na izbrisane. Umrl je namreč odrinjen in zagrenjen. "Izbrisale" so ga avstrijske oblasti, ko so ga po ponovni osvoboditvi kranjske dežele predčasno upokojili. Ni mu pomagalo, da je napisal in prevedel številne brambovske pesmi in vdano prisegal "… je bil Estraj in bo za vse". Nikakor mu niso odpustili sodelovanja s Francozi, ki ga najbolj simbolizira hvalnica Ilirija oživljena, v kateri je povzdignil Napoleona kot znanilca svobode.
A boja za svobodo ni nikoli konec.
