O tem sem že pisal v svoji zadnji junijski kolumni, rekordne vročine v zadnjem tednu in spremljanje uspešnega boja naših izjemnih gasilcev s katastrofalnim požarom na Krasu pa me je ponovno pripeljalo k tej temi. Doslej smo vsi razmišljali o klimatskih spremembah, ki se bodo zgodile čez leta, in kako jih omiliti in preprečiti, letošnji julij in avgust pa nam dokazujeta, da so - ne le v Sloveniji in sredozemskih državah, ampak v vsej Evropi - že tu. Seveda so največ pozornosti vzbujali veliki požari in usahle reke, veliko manj pa posledice za kmetijstvo, ki mu je suša povsod krepko zmanjšala pridelek žitaric in zelenjave.
Slovenski kmetje zato že opozarjajo na mnogo manjši pridelek poljščin in upravičeno pričakujejo pomoč države. Zaskrbljena je seveda tudi živinoreja, saj je zgodnja vročina zmanjšala že prvo košnjo, druga je še slabša in grozi, da se bo pretrgala tako imenovana prehranska veriga. Še mnogo hujše pa je v Španiji, Franciji, Italiji in Grčiji, kjer so tudi reke ob temperaturah nad 40 stopinj usahnile, zato, kot pri nas v Primorju, ni bilo namakanja poljščin, suša pa je tudi v Nemčiji. Zato vsej Evropski uniji grozi prehranska kriza. Morda ne še letos, saj imajo vse države, tudi Slovenija, strateške rezerve hrane, če pa se bo ta klimatski scenarij ponavljal še v prihodnjih letih, bodo posledice katastrofalne. Cene hrane bodo šle v nebo še bolj kot doslej goriva in drugi energenti zaradi ruskega napada na Ukrajino, najbolj prizadeti pa bodo najrevnejši sloji prebivalstva. In tako je na tej zemljepisni širini tudi na drugih kontinentih severne poloble, v Afriki pa že kar dolga leta.
Če se bo ta vremenski scenarij z milimi zimami, vročimi in suhimi poletji ter vse hujšimi neurji ponavljal mnogo pogosteje kot doslej, letošnji naj bi bil tretji v tem tisočletju, bo po vsem svetu treba najti povsem nove koncepte za reševanje te krize, kot smo jih doslej ponujali najbolj prizadetim ljudem v Afriki. Naša generacija, ki je desetletja s svojim delom skrbela za hiter gospodarski in tehnološki razvoj in s tem boljši življenjski standard ljudi, ne da bi se zavedala posledic, ki jih imata vedno večje uničevanje naravnega okolja in poraba fosilnih goriv, tega zagotovo ni sposobna. Zato bi bilo prav, da se med vladajočimi kadri v vseh družbah po svetu bistveno pomladijo strukture odločevalcev, saj bo samo tem uspelo poskrbeti za učinkovite ukrepe za dostojno življenje svojih potomcev in naslednjih generacij. Na žalost se moja generacija ni zavedala, da prekomerno izkoriščanje vseh zemeljskih virov, letošnje smo izkoristili že prejšnji teden, pelje v to podnebno katastrofo, ki ne grozi le nam, temveč vsem živim bitjem in vsej naravi na svetu.
No, nekaj malega pa smo le storili, ne da bi se zavedali, da to koristi okolju in zmanjšanju toplogrednih plinov v bivši državi ob koncu sedemdesetih in začetku osemdesetih let. Uveden je bil tako imenovani sistem par-nepar, ki je pomenil, da so en dan lahko na cesti vozila s parno številko na registrski tablici, drugi dan pa tista z neparno. In nato še bencinski boni, s katerimi si na črpalkah lahko kupil le 40 litrov goriva na mesec. Razlog je bil, da Jugoslavija ni imela dovolj deviz za nakup dovolj nafte na svetovnem trgu, in vse prebivalstvo in gospodarstvo sta to morala preživeti. Nas kaj takšnega ponovno čaka po vsem svetu? Potrebno bi že bilo, nikoli pa ne bo sprejeto, čeprav bi imelo učinke takoj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
