Gregor Grosman
Pred davnimi časi, v galaksiji daleč stran, je Nasin vesoljski teleskop Hubble odkril najstarejšo znano zvezdo, ki je svetila pred 12,9 milijarde let. To pomeni, da je svetloba zvezde potrebovala 12,9 milijarde let, da je dosegla leče vesoljskega teleskopa, znanstveniki pa so izračunali, da je zvezda oddajala svetlobo v času, ko je bil univerzum star komaj 900 milijonov let, to je zgolj sedem odstotkov trenutne starosti kozmosa.
Odkrito zvezdo so poimenovali Earendel, kar v stari angleščini pomeni jutranja zvezda. Če je naše sonce 109-krat večje od Zemlje, naj bi bila Earendel približno 50- do 500-krat večja od Sonca in več milijonkrat svetlejša. Seveda so to zgolj domneve, saj astronomom niso na voljo podrobnosti, s katerimi bi lahko to trdili z zanesljivostjo. Ekipa znanstvenikov upa, da jim bo odgovore na odprta vprašanja zagotovil sodobnejši vesoljski teleskop James Webb. Številni svetovni mediji, med njimi spletni portal CNet, so dogodek opisali kot osupljivo odkritje zvestega starega Hubbla. Odkrita zvezda je zaradi nenehne širitve univerzuma trenutno oddaljena že 28 milijard svetlobnih let.
”Preučevanje Earendela bo okno v obdobje vesolja, ki ga ne poznamo, vendar je to vodilo do vsega, kar vemo,” je v izjavi dejal astronom Univerze Johns Hopkins Brian Welch. Welch je glavni avtor članka, objavljenega v sredo v reviji Nature, ki opisuje Earendelovo odkritje.
Zvezda Icarus, ki je z odkritjem Earendela postala nekdanja zvezda z rekordno oddaljenostjo od našega planeta, Hubble pa jo je odkril leta 2018, je nastala, ko je bil kozmos star približno 30 odstotkov trenutne starosti, devet milijard let pa je trajalo, da je svetloba Icarusa dosegla Zemljo. Earendel je precej bolj stara zvezda in bistveno bolj oddaljena. Welch pojasnjuje, da z Earendelom opazujemo svetlobo, ki je bila ustvarjena kmalu za velikim pokom, gre za fotone, ki imajo za seboj nepredstavljivo dolgo pot, preden so dosegli človeško oko. “To je tako, kot če bi brali zelo zanimivo knjigo, a brati bi pričeli z drugim poglavjem. Zdaj pa imamo možnost videti, kako se je vse začelo,” je skušal pomembno odkritje razložiti Welch.
”Ko opazujemo vesolje, gledamo tudi v preteklost, zato nam ta opazovanja z ekstremno visoko ločljivostjo omogočajo razumevanje gradnikov nekaterih prvih galaksij,” pa pravi Victoria Strait, astronomka v Cosmic Dawn Center v Kopenhagnu in soavtorica študije.
Da so lahko Earendel v takšni oddaljenosti sploh prepoznali, se gre delno zahvaliti tudi naključju, poravnavi skupine galaksij, pojav pa se imenuje gravitacijska leča. Brez tega, zgolj s teleskopom Hubble, bi bili predmeti preveč oddaljeni ali slabo vidni, a ko jih osvetli svetloba, ki teče skozi krivuljo kopice galaksij, je mogoče opaziti tudi zelo oddaljene zvezde. Pri Nasi so to poravnavo, ki je omogočila odkritje Earendela, imenovali srečno naključje, zahvala gre predvsem kopici galaksij, imenovani WHL0137-08. Z uporabo vesoljskega teleskopa James Webb pa astronomi upajo, da bodo lahko prepoznali celo Earendelovo kemično sestavo, morda jim uspe celo porušiti rekord, ki ga je postavil Hubble. Hubble je v svojem času obratovanja naredil več kot 1,5 milijona fotografij vesolja, njegova misija pa se je pričela leta 1990.
Drzni načrti Ameriške vesoljske agencije
• Nasa v okviru misije Artemis išče več partnerjev za projekt vrnitve človeka na Luno. Pomoč potrebujejo predvsem pri zagotavljanju trajne in trajnostne prisotnosti z razvojem novih konceptov za prevoz astronavtov med lunino orbito in lunino površino. Astronavti na misiji Artemis III bodo prvi, ki bodo na Luni pristali po več kot 50 letih. Za transport oseb iz orbite na površje Lune je za zdaj zagotovljen SpaceX Starship Human Landing System.
• Severni sij velja za enega najbolj osupljivih naravnih pojavov na svetu. Aurora borealis nastane kot posledica interakcije nabitih delcev z zemeljsko atmosfero. Da bi proces bolje razumeli, je Nasa pred nekaj dnevi izstrelila dve raketi iz baze na Aljaski naravnost v severni sij. Opremljeni sta bili s celo vrsto različnih senzorjev - v nekaj minutah, ko sta bili raketi na robu vesolja, so med drugim merili temperaturo, gostoto plazme in hitrost vetrov.
